Dr. Vladimir Škerlak
VI. KRIZA (25. XI. 1935 do 19. X. 1939)
A. UVOD
O krizi v Skali ni mogoče reči, da se je začela prav 25. novembra 1935. Prvi začetki krize so se pojavili že leta 1921, ko je po smrtni nesreči Karla Tauzherja odbor »neizkušenim odsvetoval težke ture«. Že takrat je nastalo nasprotje med hotenjem članov in uradnim stališčem odbora. Od tedaj so se nasprotja ponavljala večkrat in vsakokrat je klub zgubil nekaj dragocenih moči. Ta kratkovidnost v preteklosti se je maščevala v letih 1932 in nadaljnjih. Tedaj so se namreč nekdanji skalaši, taki, ki so zapustili Skalo iz načelnih razlogov ali celo bili izključeni, pokazali kot bolj delavni od tistih, ki so ostali v klubu. Skala je morala pridobivati njihovo pomoč z denarjem.
Toda ta napol skrita kriza se je sprevrgla v letu 1935 v zelo očitno, ker so se pridružile posledicam nekdanje napačne kadrovske politike še druge okoliščine. Predvsem je treba omeniti že znane tri vzroke: splošne gospodarske težave in s tem v zvezi dolg za Vogel, idejno izčrpanost prve slovenske alpinistične generacije in pomanjkanje organizatorične razgledanosti pri njej.
Posledica vsega tega je bila kriza Skale. Ta se je kazala v naslednjih oblikah: nasprotja med podružnicami in osrednjim klubom; stremljenja po razbijanju enotnosti v nekako federalistično ureditev; padanje delovne morale; iskanje gmotnega dobička od kluba; pomanjkanje pobude, izostanek akcij, razmah osebnih afer in splošno kapitulantstvo.
Ti pojavi so nastopali postopno. Dobo krize pa računamo — izključno zato, da omogočimo sistematičen prikaz — od velikega spora s celjsko podružnico 25. XI. 1935 kot nekako prav jasno vidnim znakom nezdravih razmer.
B. PODRUŽNICI
Sedež savinjske podružnice je bil ta čas že v Celju. Do spora med Celjem in Ljubljano je prišlo zaradi tega, ker so prišle v osrednji klub anonimne prijave, da je v celjski podružnici dosti ljudi, ki ne spadajo v Skalo; podružnica pa ni dovolila, da bi se osrednji klub vmešaval v njena kadrovska vprašanja. Celjani niso hoteli poslati v Ljubljano kontrolnih pol in prijavnic, nato je osrednji klub za 25. nov. 1935 sklical izredno sejo ter na njej — navzoč je bil tudi prof. Janko Ravnik — sklenil, da nasproti Celjanom ne popusti, temveč nastopi ultimativno.
Razmerje se je tako zaostrilo, da je ostal grenak spomin na ta dogodek še dolga leta in še v decembru 1940 so delegatu iz Ljubljane, čeprav ta sploh ni bil nič kriv, očitali Savinjčani, da jim je osrednji klub delal krivico. Ljubljana je, seveda, trdila, da so krivi Celjani, češ, bolj se brigajo za intrige kot za alpinizem.
12. decembra 1935 je bil poslan savinjski podružnici ultimat. Podružnica je končno 9. januarja 1936 poslala prijavnice in kontrolne pole. Po pregledu tega gradiva so v Ljubljani ugotovili napačen postopek pri sprejemanju članov in odbor je sklenil, da v smislu pravil osrednji klub prevzame upravljanje podružnice.
V prvih dneh januarja je bil občni zbor podružnice, nanj sta bila poslana Vilhar in Kham z navodilom, da vplivata predvsem pomirjevalno. Toda 23. januarja 1936 je prispel zapisnik o tem občnem zboru in ugotovilo se je, da so v njem dejstva neresnično prikazana. Položaj se je še zaostril.
Osrednji klub je obvestil o sporu še Jesenice, predsednik te podružnice Miha Čop je imel žilico separatista v sebi in ni mogoče trditi, da bi pospeševal poravnavo.
28. marca 1936 je bil v Slomškovi ulici zbor delegatov. Začel se je s pre-pirom za število delegatov. Jeseničani so zahtevali, naj se število delegatov določa ne samo po številu rednih, temveč tudi podpornih članov. Po prerekanju so se zedinili, da se upošteva število vseh vpisanih oseb, razen naraščajnikov. Tako je dobila Ljubljana 4 delegate, Jesenice 9, Celje pa 2.
Nato so prešli k stvari. Ljubljana je obtožila Celjane, da so onemogočili mirno ureditev spora s sklicanjem izrednega občnega zbora takrat, ko je osrednji klub hotel imeti članski sestanek.
Celjani so obtoževali Ljubljančane, da ravnajo birokratsko.
Tedaj je nastal nepričakovan preobrat: jeseniški delegat dr. Miha Potočnik je začel miriti ter rekel, da je boj med centralo in podružnico le boj okrog pravil in papirja. Nato je ljubljanski delegat Janko Skerlep predlagal: centrala pristaja na to, da savinjska podružnica po svojem odboru, ki je bil v funkciji do 11. januarja 1936, skliče v Celju izredni občni zbor savinjske podružnice. S tem naj bi prenehala uprava po osrednjem odboru. Dr. Potočnik je še dodal: delegati osrednjega kluba dobijo nalog, da na izrednem občnem zboru savinjske podružnice po pregledu blagajne in dela posameznih funkcionarjev predlagajo absolutorij vsem tovarišem, kolikor to njihovo delo ni bilo v škodo podružnice in v nasprotju s pravili.
S tem je bil spor poravnan.
Poravnan je bil trenutno, toda, kot smo že povedali, je bilo dotlej razmerje med Ljubljano in Celjem precej hladno. Negativna plat stvari je tudi ta, da je pri tem osrednji odbor utrpel škodo na ugledu, ker je jeseniška podružnica nastopala tako rekoč kot razsodnik med enakovrednima spornima strankama: »Skalo Ljubljana« in »Skalo Celje«. Čeprav je namreč jasno, da je osrednji odbor nastopal okorno, je gotovo, da je imel pravico do nadzora nad delom podružnice.
Istega dne, ko je bil zbor delegatov (28. III. 1936), je sledil občni zbor kluba.
Predsednik jeseniške podružnice Miha Čop je predlagal spremembo pravil. Osnutek naj izdelajo člani osrednjega kluba: Škerlep, dr. ing. Žumer, prof. Ravnik in dr. Kajzelj. Sodelovanje je obljubil tudi dr. Potočnik.
Po sklepu dopoldanskega zbora delegatov je predlagal dr. Potočnik, naj se izvoli vrhovno razsodišče. Predlog je bil sprejet. V vrhovno razsodišče so delegirali: osrednji klub 3, obe podružnici pa po dva člana. Skupno je bilo torej 7 članov. Odločala je večina petih glasov.
Na tem občnem zboru je bil izvoljen v odbor osrednjega kluba eden izmed bivših članov savinjske podružnice. Celjani so to imeli za izzivanje, Ljubljana pa je, nepoznavajoč razmere, vztrajala pri izvolitvi.
Zaradi ureditve spora je bil 3. maj 1936 sklican izredni občni zbor na Mrzlici. Osrednji klub je poslal na ta zbor Ravnika in Khama. od Celjanov so pa prišli samo štirje! Do jeseni 1936 so se potem razmere s Celjem zopet uredile. L. 1937 je prišlo do novega spora.
Končno so se ljubljanski in celjski skalaši sestali na Kumu konec maja 1937 in od takrat so spori med Celjem in Ljubljano — trajali so dve leti — prenehali. Seveda se je pa začela za Celje nova problematika v zvezi s takratnimi političnimi razmerami. Hitlerjanci v Celju so hoteli tudi Skalo porabiti kot krinko za svoje delo. Zato so morali skalaši — Slovenci — biti zelo budni in sproti preprečevati njihove akcije. To jim je tudi uspelo. V letu 1938/39 je podružnica preživljala notranjo krizo. Imela je tečaj na Okrešlju, morala pa je »čistiti« članstvo, tako da je ostalo le 30 članov.
Savinjska podružnica je bila po številu članov približno za polovico bolj šibka kakor osrednji klub v Ljubljani. N. pr. 28. marca 1936 je imela 48 rednih, 13 začasnih članov ter dva podporna, skupaj 63. Leta 1939 le 30 članov.
Nasprotno pa so Jesenice imele dvakrat več članov kakor Ljubljana. Imele so 28. marca 1936 158 rednih članov, 87 podpornih, 17 ustanovnih, skupaj 262 članov, 4. marca 1937 pa 247 članov: 180 rednih, 47 podpornih in 20 ustanovnih, 21. aprila 1939 so imele Jesenice 210 do 234 članov, med njimi dosti verificiranih tekmovalcev.
Ljubljana je imela okrog 100 članov.
Glede števila delegatov v nekem »zveznem« organu bi torej bilo razmerje 9:4:2 (Jesenice : Ljubljana : Celje). Toda to razmerje ni bilo pomembno. Odločilna je bila razdalja med sedežem in gorami. Jesenice so bile tako rekoč na samem terenu. Ljubljančani so sicer ne poceni, vendar brez posebnih težav prišli do Julijskih Alp, v Kamniške so pa lahko zahajali celo s kolesi, Celjani pa niso imeli ne prometnih zvez ne dovolj denarja za prevoze. To se je na delu posameznih enot zelo poznalo.
Če bi hoteli krizi v Skali dati lepo ime, bi jo nazvali jeseniško dobo. Ne le zaradi tega, ker so v tej dobi Jeseničani reševali čast Skale s svojimi vzponi, temveč tudi zaradi tega, ker so si s svojimi gradbenimi akcijami postavili res trajen spomenik.
Zavetišče (bivak I.) v Veliki Dnini je stalo že leta 1935. V juniju 1936 so se Jeseničani lotili zavetišča Na jezeru na gruntu (bivak II). Rečeno je bilo, da mora tudi vsak ljubljanski skalaš ali nositi gradivo na »gradilišče« ali pa plačati 10 din. Iz te »odkupnine« se je nabralo 179.75 din. Osrednji klub je dal za vožnjo »nosačem« 138.50 din. Teh se je pa javilo toliko, da jih je bilo že preveč. Ves material razen pločevine je bil hkrati prenesen Na jezero na gruntu in zavetišče zgrajeno v izredno kratkem času. Jeseničani so se Ljubljančanom iskreno zahvaljevali, tistim, ki so nosili material, pa so priznali pravico do dosmrtnega brezplačnega prenočevanja v zavetišču.
To je bila že druga skupna akcija Jeseničanov z Ljubljančani v letu 1936. Pred tem so v aprilu 1936 na predlog Jeseničanov priredili smuško tekmo na Voglu.
V juliju 1936 so nastala trenja zaradi pisarjenja o nesrečah po gorah.
Povod je dal članek v »Jutru« 29. VII. 1936 »Planinske nesreče in reševalna služba«. Že podnaslov »reševalno službo v planinah organizira in vzdržuje SPD« je jasno naznačil, da gre za poveličevanje SPD in za zapostavljanje skalašev. Čeprav je to otročje hvalisanje z desetkratno omembo SPD v članku že samo po sebi bilo neokusno, so pa v članku še namigavanja na to, da si nekateri reševalci delajo »bombastično« reklamo itd.
Člankar bi se moral jasno izraziti, koga misli. Ker so bili reševalci skoraj največkrat jeseniški skalaši, in to prav tisti, ki so bili vedno najbolj skromni, je tako nejasno namigavanje seveda lahko ustvarilo dojem, da misli člankar tudi nanje, ko govori o ljudeh, ki se hvalijo.
Zato je jeseniška podružnica zahtevala, naj osrednji klub odločno nastopi.
Nato je izšel še v Slovencu 31. VII. 1936 članek »Pripombe k planinskim nesrečam«. Ta je sicer bolj zmeren, živčnost je pa le še povečal.
Odbor se je zadeve nerodno lotil. Namesto, da bi odločno nastopil zoper namigavanja in objavil v časopisju dejstva o reševanju in reševalcih, se je stvar razdrobila v vrsto dopisov na eno in drugo stran ter so končala šele 19. novembra. SPD je tedaj odgovorilo Skali, da je uredilo stvar s člankom. Trudna od dolgoveznega dopisovanja se je Skala s tem odgovorom zadovoljila.
Kot smo pa že prej povedali, so v tem času Jeseničani reševali ugled Skale. V smučarstvu so dosegli izredne uspehe. Jeseniška podružnica je imela pod-zvezno, zvezno, državno in slovansko prvenstvo. Mladi člani so bili po večini smučarji. Da so pa Jeseničani prednjačili v zimski alpinistiki, smo že povedali.
Vojska je organizirala alpinističen (plezalni) tečaj. Za inštruktorje so bili določeni Jože Čop, dr. Miha Potočnik, Andrej More in še drugi jeseniški skalaši. Štirje jeseniški skalaši so šli v tem času na vzpone v Švicarske Alpe.
Po dograditvi »bivaka II« so se začeli pripravljati na Jesenicah, da zgradijo še zavetišče Za akom.
2. marca 1938 je podružnico zadel hud udarec: umrl je Miha Čop. Te izgube zlepa niso mogli nadomestiti. Predsednik je postal Jože Čop, v resnici pa je podružnico vodil podpredsednik dr. Miha Potočnik. Nobeden izmed njiju se pa ni toliko utegnil posvetiti organizatoričnemu delu, kot se je pokojni Miha Čop.
C. DOM NA VOGLU
Kako so v dobi krize skalaši doživljali dom na Voglu, se nazorno vidi iz naslednjih zapiskov, izpisanih iz takratnih sejnih zapiskov:
»Na Voglu so težave, tramovi so upognjeni, zidovje je treba popraviti. — Radijski sprejemnik na Voglu ne dela. — Radijski aparat je v redu. — Radijski aparat je zopet pokvarjen. — Janko Ravnik interpelira zaradi pomanjkljivih vremenskih poročil in reklame za Vogel. — Predsednik Vilhar ugotavlja, da je največ dela in skrbi z Voglom. Pojavljajo se pomanjkljivosti, vedno nove potrebe. — Razgovor o treh kavčih na Voglu. — Izvoljeni tovariš se ne zanima za kočo, zato prevzel gospodarstvo doma Vilhar. — Na Voglu so potrebna nova popravila. — Novo oskrbnico! Cilka Odar prevzela oskrbništvo (19. II. 1937). Klepec prevzel nalogo, da do velike noči uredi markacije.«
»Da se bo lažje pošiljalo vino na Vogel, bomo naročili 2 sodčka po 25 litrov. Popravilo koče se bo izvršilo na ta način, da se bodo vse špranje najprej zamašile s predivom, nato pa se bodo vse stene obile s heraklitom. Ta se bo še prevlekel s cementom in nato pribile nazaj škodle. — Vodna črpalka je nujno potrebna in zato smo se odločili, da jo montiramo istočasno s popravilom koče. Stala bo 2000 din.«
»Pred tremi leti je bilo 140 000 din dolga, danes ga je še 80 000.«
Res pa je, da je bila oskrba na Voglu odlična in da so jo dajali drugim organizacijam za vzgled.
Č. ALPINISTIČNO DELO
Že v poglavju o dobi skalaškega doma na Voglu smo poročali o splošnem razvoju alpinistike v letih do 1937. Tega leta je načelnik alpinističnega odseka poročal še o štirih prvenstvenih vzponih, moral je pa že močno prikazovati vzroke, ki so delo ovirah. Spomladi leta 1938 in 1939 je na občnem zboru mogel poročati samo še, da prvenstvenih vzponov, kolikor vemo, ni bilo. V tajniškem poročilu je omemba, da so »nekateri posečali hribe«.
Pomembnejše je bilo alpinistično — vzgojno delo. Alpinistični šoli v letu 1935 je ob novem letu 1936 sledila nova, potem tečaj na Okrešlju v poletju 1936 in tečaj na Voglu v zimi 1936/37. Na tečaju je bilo udeležencev 14—15. V zimi 1936/37 so bila v klubu razen alpinistične šole še interna predavanja. Predavali so: dr. Kajzelj o popisovanju plezalnih smeri in o alpinistični terminologiji; Delkin o kartografiji (ta je tudi vodil praktične vaje); dr. Novak o prvi pomoči (s praktičnimi vajami); ing. Mikuž o skiciranju sten (z 8 praktičnimi vajami); ing. Avčin o opremi za zimsko alpinistiko.
Na občnem zboru 31. marca 1938 je bil soglasno sprejet predlog o »veliki alpinistični šoli«.
Niti javnih predavanj niti tečaja več ni bilo. Pobudo za to so prepustili drugim organizacijam.
Opisi alpinističnih vzponov naj bi bili izdani v dodatku k Našemu alpinizmu. Te podatke je alpinistični odsek stalno zbiral, je pa imel veliko težav, ker ni redno dobival poročil. Zato se je ponovno in ponovno obravnavalo vprašanje, ali naj bodo poročila obvezna. Glavni zastopnik mnenja, da morajo biti poročila obvezna, je bil Miro Pleterski. Na občnem zboru leta 1938 je s tem stališčem že tudi prodrl, toda leta 1939 je s predlogom, naj bi klub izvajal sankcije zoper kršilce te obveznosti, propadel.
Leta 1937, na občnem zboru, so alpinistični odsek preimenovali v tehnični odsek. Obrazložitev je bila: alpinističen je klub, ta odsek naj bi v njem opravljal samo dela tehnično-organizatoričnega značaja. Hkrati so, v zvezi z reorganizacijo alpinističnega dela, pripravljali tudi spremembo pravil v tem smislu, da bi zastarele izraze nadomestili z novimi, zlasti, n. pr., turistiko z alpinistiko.
Ob koncu leta 1935 fotoamaterji niso bili več organizirani v posebnem odseku. Posamezni fotografi pa so še delali. Tako je Stanko Aleksič poslal v maju 1936 fotografije za propagandno omarico (ta je bila nameščena na najbolj prometnem mestu Ljubljane — na zidu Kreditne banke) in za mednarodno fotografsko razstavo.
Pač pa so se v teh letih razvili v odlične fotografe Jeseničani Drago Korenini, Zora in Mila Pavlin, Slavko Smolej, Janez Čop in Franc Torkar mi.
Podružnica SPD Maribor je prosila za sporočilo o javnih predavanjih Skale. Klub je poslal značilen odgovor: »Tujih ne bomo vabili, domačih ne dobimo«.
Osrednji klub je imel 28. marca 1936 135 članov: 101 rednega, 14 podpornih, 8 ustanovnih, 12 na preizkusni dobi.
17. septembra 1937 je bilo 158 članov: 114 rednih, 15 podpornih, 7 ustanovnih, 12 na preizkusni dobi.
31. marca 1938: 127 članov, t. j.: 105 rednih, 15 podpornih, 7 ustanovnih, na preizkušnji 4.
Po uradnih podatkih je bilo 21. aprila 1938 prav toliko članov: 105 rednih, 15 podpornih in 7 ustanovnih, skupaj 127 oseb.
D. KULTURNO DELO
E. ORGANIZACIJSKI RAZVOJ
1. Članstvo
Od vseh teh članov se je udeleževalo dela, n. pr. leta 1937, 25. Spočetka več, proti koncu pa odločno manj, leta 1939 še kvečjemu 10.
Važnejše spremembe v tej dobi so bile:
Novi člani: Miha Bizjak (13. II. 1936), Ivan Snoj (dokončno sprejet 27. II. 1936), Janez Bernik (2. IV. 1936), Leo Geržinič (30. IV. 1936), Dušan Klepec in Herbert Gamberger (4. VI. 1936), Emil Babinek (2. VII. 1936), ing. Milan Mikuž, Peter Romavh (30. VIII. 1936), Cvetko Gombač, Lojze Dolničar, Stanko Cvek (1. X. 1936), dr. Albin Kandare (13. I. 1937), Franc Podboršek in Lojze Gerzetič (dokončno 1. IV. 1937), Uroš Žigon (26. VIII. 1937), Bogdan Jordan (3. III. 1938), Viktor Krč (25. VIII. 1938), Ciril Kraigher (20. I. 1939), Oskar Rot (20. IV. 1939), Ivan Gartner (27. IV. 1939).
2. Odbor in drugi organi
28. marca 1936:
Predsednik Franjo Vilhar, podpredsednik dr. ing. Matija Zumer, tajnik I. Slavko Peršič, tajnik II. Marjan Šenk, blagajnik Danica Blatnik, knjigovodja Edo Keržan, matrikular Jože Resnik, gospodar Drago Koprivec, knjižničar Cene Marinko, odborniki Egon Planinšek, Milan Kham, Jože Trpin, Janez Dogan, France Straus, Miro Pleterski, Ivan Burger, Adolf Keržan.
Načelnik alpinističnega odseka Leon Pipan, njegov namestnik Adolf Keržan; razsodišče: Skerlep, Erna Fettich, Milan Šporn, Egon Planinšek, Andjelko Sieber.
Ker pa je bil Adolf Keržan preveč zaposlen, je na mesto njega postal namestnik načelnika alpinističnega odseka Miro Pleterski.
23. julija 1936 je odbor prejel poročilo o nekih dogodkih na Okrešlju. Zaradi tega je moral Slavko Peršič odstopiti. Tajnik I. je postal Marjan Šenk, tajnik II. pa Ivan Burger.
1. oktobra 1936 je namesto Leva Pipana — ta se je preselil iz Ljubljane, postal načelnik alpinističnega odseka Miro Pleterski.
7. aprila 1937 se je odbor precej spremenil.
Predsednik je postal univerzitetni profesor dr. ing. Matija Žumer, podpredsednik in načelnik alpinističnega odseka Miroslav Pleterski, tajnik I. Dušan Klepec, tajnik II. Zdenka Zmitek, blagajnik in gospodar Luce Straus, knjigovodja Edo Keržan, knjižničar Peter Romavh, matrikar Jože Resnik, namestniki odbornikov ing. Milan Mikuž, Ivan — Luka Burger, Leo Gerzinič, Herbert Gamberger; revizorja Milan Kham, Franc Kopriva; razsodišče: prof. Janko Ravnik, Franjo Vilhar, Anka Tuma, Adi Keržan, Milan Šporn; namestnika Jože Marinko in Andjelko Sieber.
Med poslovnim letom 137/38 ni bilo dosti sprememb. 21. avgusta 1938 so bili izvoljeni naslednji funkcionarji:
Predsednik dr. ing. Matija Žumer, podpredsednik Miroslav Pleterski, tajnik I. Luka Burger, tajnik II. in matrikar Zdenka Žmitek, blagajnik in gospodar Luce Straus, knjigovodja Edo Keržan, knjižničar Jože Trpin, načelnik tehničnega (alpinističnega) odseka Adi Keržan, namestniki odbornikov ing. Milan Mikuž, Herbert Gamberger, Leo Geržinič; revizorja: Franc Kopriva in Milan Kham; razsodišče: Franjo Vilhar, Anka Tuma, prof. Janko Ravnik, dr. Vladimir Škerlak, Milan Šporn; namestnika Jože Marinko in Andjelko Sieber.
21. aprila 1939:
Predsednik dr. ing. Matija Žumer, podpredsednik Miroslav Pleterski, tajnik Edvard Keržan, blagajnik Luce Strauss, gospodar Adolf Keržan, knjigovodja
Zdenka Žmitek, knjižničar Bogdan Jordan, načelnik alpinističnega odseka Dušan Klepec, namestniki odbornikov ing. Milan Mikuž, Jože Trpin, Leopold Biško, Cvetko Gombač, revizorja Milan Kham in Franc Kopriva, razsodišče Franjo Vilhar, Milan Šporn, Janko Ravnik, Leo Geržinič, Herbert Gamberger, namestniki: Jože Marinko, Krista Blatnik.
3. Uprava in gospodarstvo
Najmočnejša stran te dobe je bila uprava. Skala je imela med krizo nekatere tako odlične odbornike, da se njih delo lahko označi kot vzorno. Predvsem je treba omeniti Edvarda Keržana; ta je ustvaril tako knjigovodstvo, da je za zgled vsem organizacijam. Zapisnike je pisala Zdenka Žmitek. Delala je tako lično, skrbno in pregledno, da je užitek prebirati njene zapisnike. Peter Romavh kot knjižničar ni samo očistil vsako knjigo na vsaki strani, izravnal robove itd. — to je pač bila pedanterija tega največjega čudaka med vsemi čudaškimi skalaši — temveč je knjižnico iz temelja uredil, dopolnil, iz nje izločil vse nepotrebno. To ureditev je opravil in razna poročila sestavil izredno inteligentno in vestno.
Žal, gospodarstvo ni bilo tako uspešno, čeprav so se gospodarski funkcionarji kluba zelo potrudili. Film je sicer še ves čas dajal nekaj donosa, toda nobene akcije ni bilo v tem času, ki bi klubu prinesla večjo denarno korist. Zato je odbor prodajal filmsko opremo, pohištvo fotografskega odseka, odpovedal zavarovanje filma, včasih pa še malo prosil vbogajme. Banovinska uprava je dala leta 1936 2000 din, leta 1937 1000 din, potem leta 1938 3000 din, toda to izrecno za delno plačilo dolga za Vogel. Mestna občina Ljubljana je dala 1500 din in to je tudi bilo vse.
Pač pa je v marcu 1938 pritisnilo SPD in zahtevalo, naj mu Skala plača dolg za Vogel. Posledica je bila med drugim, da je klub moral odpovedati lokal in gostovati v Unionu. Šele v aprilu 1939 je Skala zopet najela lokal, tokrat v Grafiki.
4. Razmere med člani
Kot se na vsakem bolnem telesu zaredijo zajedalci, tako so se tudi v Skali ob koncu gradbene dobe in med krizo vgnezdili ljudje, ki so sicer imeli sposobnosti za delo, toda še več volje do spletkarjenja in do izkoriščanja skupnosti. Že spor s Celjem je bil posledica takega spletkarstva. Toda pozneje so se pa ponavljali primeri, ko je šlo očitno za umazano izkoriščanje stiske. Ker klub ni imel zadosti denarja za plačila zunanjih sodelavcev, je bil prisiljen uporabljati tudi take lastne člane, ki tega niso bili vredni. Tako se je dogajalo, da si je dal član izplačati za vodstvo tečaja 1000 din pa drugič zopet 500 din, pa nato spet zahteval plezalnike — vse to v času, ko je bil klub za denar v najhujši stiski; drug je izstopil iz kluba, ker mu niso posodili fotografskega pribora; drugič si je dal brez odborove vednosti izstaviti dovoljenje za 3-dnevno brezplačno bivanje v koči na Voglu, češ da dela panoramo; zgodilo se je, da je star skalaš ponudil klubu svojo staro vrv v nakup, čeprav je moral vedeti, da sploh ni več za uporabo.
Vse to so pojavi, ki jih v nekdanji Skali ni bilo. Morala je padla. Stari člani so se odtujevali, mladih se je lotevala malodušnost.
Predsednik dr. ing. Zumer je imel zadosti moči, da je na občnem zboru 31. marca 1938 v poročilu priznal: klub je v krizi; v finančni in moralni. Drugi funkcionarji so povedali, da je kriza tudi ideološka.
V aprilu 1939 sta v dveh zaporednih zapisnikih poleg kratkih zapiskov o organizatoričnih vprašanjih obširni poročili o osebnih razračunavanjih med odborniki.
5. Razmerje do drugih organizacij
Kriza v Skali bi se bila gotovo še poglobila, če se v tistem času ne bi bilo zgodilo nekaj, kar je tudi v SPD zmanjšalo možnosti za uspeh.
SPD je ustanovilo svojo »akademsko« skupino. Ta enota z alpinističnim programom, sestavljena iz študentov, bi v določenih razmerah lahko prevzela pobudo in ugledno mesto v slovenski alpinistiki. Toda nekdo je ustrelil preko cilja. Predsednik SPD je imel za to skupino odprto ne le srce, temveč tudi roko. Dal je skupini tudi denar na razpolago. Ko so to začutili neki ljudje, so se zgrnili v to skupino in okrog nje ter ustvarili v njej moralo, ki je bila še slabša kot takratna morala v osrednjem klubu Skala.
Posledica je bila, da so najboljši med študenti, ki so se takrat zanimali za alpinistiko, šli v Skalo, ali vsaj ostali v njej in niso prestopili v AS-SPD.
Razmerje med SPD in Skalo se je pa takrat že stalno slabšalo. Na področju alpinizma sta začeli obe organizaciji gledati druga na drugo kot na konkurenta.
Pa tudi sicer je prišlo do manjših sporov. Na primer leta 1936 sta si Skala in SPD vzajemno metali polena pod noge s termini predavanj. Popustil je pametnejši — SPD. Pač pa je SPD preprečil to, da bi državni organi potrdili od Skale predlagane gorske vodnike za uradne.
Dr. Pretnar ni kazal sovraštva do Skale. Na vseh zborih je govoril o dobrem razmerju in priznaval zasluge Skale za slovenski alpinizem.
Tu pa tam je prišlo celo do iskrenega sodelovanja. Na primer leta 1936 je Skala dala navodila za delo zimskošportnemu odseku SPD v Mariboru. Ta je po teh nasvetih organiziral alpinistično šolo.
6. Višek krize.
Pravzaprav bi bilo bolje reči, najnižja točka krize. Ta je nastopila poleti 1939.
Podpredsednik kluba Miro Pleterski je v zvezi z nekim osebnim sporom odstopil.
29. junija 1939 se je načelnik alpinističnega odseka Dušan Klepec v severni steni Jalovca smrtno ponesrečil.
Njegovo funkcijo so ponudili enemu izmed starejših članov kluba. Ta je vprašal za mnenje Mira Pleterskega. Pleterski mu je 31. julija po daljši razlagi povedal, da se po njegovem mnenju z alpinističnim odsekom nič ne da napraviti.
Da je bila Skala brez podpredsednika in brez načelnika alpinističnega odseka, to končno ni bilo tako zelo hudo. Da je bila brez denarja, je bilo vsekakor huje. Da pa ni imela vere v svoje poslanstvo in v svojo bodočnost, to je bilo najhuje.
