Alpinistične novice 7/1988

Slavko Svetičič

Svetičič in Romih v steni Aconcague

Deviški JZ greben je Slavko Svetičič dokončal sam – Vzpon sta imenovala Sončna linija
Milan Romih in Slavko Svetičič sta se oglasila iz Južne Amerike z dobrimi novicami. Konec lanskega leta sta izkoristila za aklimatizacijo v skupini La Plata. Najprej sta v Rinconu (5550 m) preplezala Super ozebnik z oceno III, IV, 1100 metrov. V južni steni Vallecitosa (5750 m) sta opravila tudi prvenstven vzpon in ga ocenila IV, V. Višina stene je 1200 metrov.
Prvega dne letos pa sta se še povzpela na glavni vrh La Plate (6300 m). Potem pa sta 8. janu­arja vstopila v južno steno Acon­cague, naj višjega vrha v Južni Ameriki. Začela sta diretisimo v centralnem delu stene. Prvi dan sta splezala kar 800 m stene in zaustavila ju je skalna pregra­da. Pod seraki so težave v skali dosegle V. in VI. stopnjo. Višje je bilo nemogoče splezati, saj bi ju padajoče kamenje pobilo. Vr­nila sta se nazaj na varno mesto, naslednji dan pa je sledila vrni­tev v dolino, saj je bilo zelo vro­če in po steni so tekli slapovi vode. Prav zaradi visokih tempe­ratur se prožijo ogromni plazovi in stena ponuja zelo nevarno plezanje.
Potem sta načrt spremenila in odšla v JZ greben, ki menda še ni bil preplezan. Prva dva dneva sta plezala skupaj, potem pa je Romih dobil kamen v roko in zaradi poškodbe je moral sesto­piti po vrvi, in sicer po Z grebe­nu. Svetičič je nadaljeval sam, bivakiral na sedlu med glavnim in zahodnim vrhom na višini 6900 m. 13. januarja je sestopil čez južno steno in to celo po Francoski smeri. To je bil doslej prvi sestop, za katerega je Sveti­čič potreboval 10 ur. Svoj vzpon prek JZ grebena sta imenovala Sončna linija, dolg je približno 4500 metrov. En raztežaj sta ocenila VII. 90 stopinj, ostalo pa je od III do V v skali ter do 80 stopinj naklonine v ledu. Njunih načrtov še ni konec, vsi pa so vezani na južno steno Acon­cague.

Predavanje Staneta Belaka
LJUBLJANA – PD Saturnus vabi na predavanje z diapozitivi Staneta Belaka Šraufa – Prvič pozimi v Hima­laji, ki bo 11. t. m. oh 15. uri v sejni sobi DO Saturnus, Ob železnici 16.

Pratika ali koledar prireditev
Center za turistično in ekonom­sko propagando pri GZ SRS je do konca decembra lani zbral in uredil seznam prireditev in sejmov v Slo­veniji, ki bodo v letu 1988 dopolnile turistično ponudbo tako za tuje, kot domače goste. Poleg datuma in na­ziva prireditve navajajo tudi poda­tek, kje je moč dobiti podrobnejše podatke o prireditvi. Torej nekaj podobnega, kot prinaša planinski koledar v svojem programu akcij.
Razveseljivo je, da je v pratiki da­tumsko razvrščena cela vrsta pla­ninskih akcij, kar pomeni, da so tudi planinski organizatorji (čeprav ljubiteljsko) uspeli pravočasno za­gotoviti propagandni material in podatke.

Še dvakrat Aconcagua
Zadnji dan preteklega meseca je v južnoameriške gore odpotovala sku­pina 17 planincev, ki se je organizirala v okviru PD Radovljica, vodi pa jo Janez Pretnar. Za aklimatizacijo bodo poskrbeli v gorah severnega Čila (Tatio), obiskali pa bodo tudi Argentino in Peru.
Prva letošnja vzpona naših na Aconcaguo, s 6960 m naj višji vrh obeh Amerik, pa že poznamo. Marjan Osterman (do višine 6500 m ga je spremljal Franc Jeromen) se je po normalni smeri povzpel na vrh 14. januarja, Aleš Rotar pa tri dni za njim.

Kamniška Bistrica – levi del
Tone Golnar je med našimi najbolj plodnimi pisci alpinistične vodniške li­terature. Sedaj končuje priprave za tisk še drugega vodnička za področje Kamniške Bistrice. Pravi, da čaka le še na deset opisov (ki pa jih tudi že ima obljubljene). Vodniček, ki bo na okoli 150 straneh (deset jih bo s fotografijami) z opisi in shemami predsta­vil 200 smeri v stenah od Planjave do Mokrice, naj bi izšel že spomladi.

V Avstralijo z več nameni
V okviru priprav za izdajo knjige o najvišjih vrhovih kontinentov je Viki Grošelj po vzponih na Mont Blanc 1974, Everest 1979 (dosegel višino 8400 m), Kilimanjaro 1985, Aconcaguo 1986 in McKinley 1987, 11. januarja odpotoval v Avstralijo. Ven­dar je bil vzpon na najvišji avstralski vrh le eden izmed ciljev njegove poti. Mount Kosciusko (2226 m) je ne­zahteven vrh, gre za dve uri položne hoje, se pravi krajši planinski izlet. Poleg tega je avstralskim alpinistom pre­daval o naši odpravi po za­hodnem grebenu na Everest. Avstralci ob 200-letnici Av­stralije pripravljajo vzpon na najvišji vrh na svetu. Po pre­davanju in pogovoru pa so se dokončno odločili, da ne bodo ponavljali Jugoslovan­sko smer, temveč kar nor­malni pristop prek Južnega sedla. Alpinistične ambicije so raje podredili želji po osvojitvi vrha.
Na Papuanski ambasadi v Sydneyu je dobil tudi po­datke o najvišjem vrhu Oce­anije, 4884 metrov visoki Puncak Javi, ki je sicer bolj znan pod imenom Carstens Piramida.
Pravzaprav najpomemb­nejši del njegove poti pa je bil navezati dobre stike z av­stralskimi alpinisti in zvede­ti, kakšne so možnosti, da se njihovi odpravi na Antarkti­ko pridruži še kakšen naš al­pinist. Antarktika je vendar­le zelo vabljiva, po drugi strani pa seveda težko do­segljiva. Žal je bila večina njegovih znancev iz odprave leta 86 v Karakorum prav ta čas na Antarktiki, kjer sku­šajo splezati na še neosvoje­ni Mt. Mintou (4126 m). Drugi pa so pokazali dovolj razumevanja za sodelovanje in Grošelj upa, da bodo po­govori stekli v pravo smer. Svojo pomoč so ponudili tu­di slovenski izseljenci.

Invazija na Everest
Najvišji vrh na svetu, Mont Everest bo letošnjo spomladansko sezono do­živel pravo invazijo. Odprava, ki šteje 252 ljudi iz Kitajske, Nepala in Japon­ske naj bi proslavila (z uspešnim vzpo­nom na vrh) 30-letnico kitajske pla­ninske zveze (CMA) in 15-letnico ne­palske planinske zveze (NMA). Gle­de na protokol, ki so ga opravili fe­bruarja preteklega leta v Pekingu, bo odprava iz treh držav začela s pleza­njem iz dveh različnih smeri. Gre za simultani vzpon z ledenika Rongbuk (kitajska stran) in z ledenika Khumbu (nepalska stran). Vrh načrtujejo dose­či hkrati, in to naj bi bilo 5. maja. Vodja skupine iz Rongbuka bo pred­sednik CMA Shi Zhachun, medtem ko bo vodja skupine iz Khumbuja Khadga Bikram Shah, predsednik NMA. Japonske plezalce bo vodil Toshio Imanishi. Poskrbeli so tudi za televizijski prenos prek satelita. Ja­ponska družba Nippon Television Network bo poskrbela za stroške, TV ekipa in ekipa novinarjev pa skupno štejeta kar 59 ljudi.
Nepalski del odprave ima v svoji sestavi kar osmerico tistih, ki so že kdaj stali na naj višji točki. Med njimi so tudi Sundare Sherpa (bil je že štiri­krat na Everestu), Ang Rita in Pertemba, ki sta stala že po trikrat.
Ko so vprašali generalnega sekre­tarja CMA, Wang Feng Tonga, ko­likšne so možnosti, da se ekipi srečata na vrhu, je odgovoril: »Dajem samo 10% možnosti, da se srečamo na vr­hu. Toda potrudili se bomo, da bi to uresničili.

Podkomisija za vzgojo vabi k sodelovanju
Podkomisija za vzgojo in izobraže­vanje pri KA PZS vabi vse, ki bi radi sodelovali z idejami in delom na tem področju, da se udeležijo sestanka v sredo, 10. t.m. ob 17. uri v prosto­rih PZS.

ŽIVAHNO V OSPU – Nuša Romih med zahtevnim plezanjem. (Foto: Tomo Česen)

Marko Lukič (AO TAM) je 18. ja­nuarja splezal Glorio na Marjanu pri Splitu. 27. januarja je v Črnem Kalu ponovil Mandarino, dva dni zatem pa je prvi za Rehbergerjem ponovil Ded­ka Mraza v Ospu. Vsi vzponi so bili opravljeni z rdečo piko, le Jonatana Livingstona je splezal na pogled. Rehbergerjeve ocene za Dedka Mraza (VIII) ni komentiral, gotovo pa je dovolj zgovorna primerjava, ki jo je dal. Njegovo mnenje, je, da je Dedek Mraz najmanj za eno stopnjo težji od Jonatana. Slednjo smer je z RP sple­zal tudi Vladimir Slamič (AO Nova Gorica).
Preselimo se sedaj na splitski Mar­jan, kjer so od 25. do 29. januarja plezali Uroš Grilc, Nejc Zaplotnik. Metka Lukančič in Vili Guček. Naj­pomembnejši vzpon je gotovo ponovitev smeri Marulianus (IX-/IX), ki ga je opravil Guček. Poleg te je splezal še Glorio (VIII), ter eno novo z imenom Din in Gogo z oceno VIJI+/IX-. Po­teka v plošči desno od Previsa Sv. Jere, kjer bo mogoče malo koristila velikost, saj je detajl kratek. Lukančičeva je splezala tri smeri s težavami med VI in VI+/VII-. Zaplotnik in Grilc sta splezala novo smer, Salvato­re (dva svedrovca in še štirje stari) ima oceno VII. Zaplotnik je plezal še Gracio (VII-) in Previs Sv. Jere (VII-).
Grilc pa poleg teh še Bolero, Carlijev klub in Jakopijo, vse z oceno VII.
Nekaj precej zahtevnih solo vzpo­nov je opravil Ivica Matkovič. Med drugim je soliral Ivin Tavan, Bannana Split in še mnoge lažje.
V zadnjem času je bilo precej vzpo­nov opravljenih tudi v Omišu. Poleg popularne Forma vive (VII, V, 250 m) v južni steni Stomorice sta Ivica Piljič in Miljenko Gusič preplezala Pr­vo kapljico (V/IV). Ta vzpon je omo­gočil, da so potem z vrha opremili še dve smeri. Prva se imenuje »37,2° zju­traj« z oceno VI+. Prvi so jo plezali Piljič, Gusič in Zlatko Konosič. Dru­ga pa se imenuje Dobri in mrtvi (Piljič in Nino Kurtali), ki je imela oceno VII, Ao. Prvo ponovitev sta opravila Matkovič in Piljič. Matkovič je ves čas plezal prosto (na pogled) in ocenil težave VIII-. Pravijo, da je to najtežji vzpon v Omiškem področju, je pa možnosti za nove smeri še ne­skončno mnogo. Potrebno je le veliko svedrovcev in seveda plezalcev, ki bi smeri delali. Morda za konec še ena zanimivost. Splitski plezalci se ne stri­njajo z zniževanjem njihovih smeri z ocenami VIII-, in sicer na osnovi primerjanja ocene za Glorio. Ta smer še ni doživela ponovitve na pogled. Je nekoliko nepregledna in po študiraniu je treba označiti z magnezijo tudi sto­pe za noge. Pravijo, da si zasluži čisto VIII+, čeprav so npr. Slabe, Guček in Lukič dali VIII. Večina meni, da bi se lokalni plezalci splitskega Marjana morda premislili, če bi le večkrat ponovili kakšno »pravo osmico« v Slove­niji.

Southern Comfort odbil Godoffa
Edina smer desete stopnje v Južni Ameriki, Southern Comfort v Brazili­ji še nima ponovitve. Prvi, ki je to smer preplezal, je bil Nemec Wolfgang Güllich. Dva dni se je s smerjo ukvar­jal tudi znani francoski plezalec Jacky Godoffe, vendar mu ni uspelo. Smer ima oceno 5.13b (X-).

Riccardo Cassin v veliki formi pri 78 letih
Lansko leto je bila 50-letnica njego­ve smeri v SV steni Piz Badile. Zaradi tega jo je s svojimi prijatelji iz Lecca 29. julija splezal še enkrat. Potrebova­li so solidnih 10 ur in nekaj dni kasne­je je Cassin odšel ponovno v steno, kjer je Fulvio Mariani posnel tudi film. Menda je bilo užitek gledati pri plezanju 78-letnega Cassina.
Letos bo slavila 50-letnico njegova najbolj znana smer – čez Walkerjev steber v Velikih Jorassih. Vprašali so ga, ali bo tudi Walkerja ponovil za to obletnico. Zviti Cassin se je samo za­smejal: »Oh, kje pa, to je pa pretežko, saj jih bom kmalu osemdeset.« Njego­va žena Irma pa je na to pristavila: »Dajte no, njemu pa res ne verjamem ničesar več«, in mu kljub temu privoš­čila ponosen nasmeh. Kakorkoli že, samo klobuk dol pred večno mladim Cassinom.

Najtežje smeri v Finalu
V zadnji številki Mountaina so predstavljene kratke stene Finala, ze­lo priljubljenega centra športnega ple­zanja ob zahodni italijanski obali. An­drea Gallo, prav gotovo glavni pleza­lec Finala, nam med drugim predstav­lja tudi devet najtežjih smeri. Prva je znana Hjaena z oceno 8b. Potem ji sledita Radical Chic in Bombay, oba z oceno 8a. Sledijo Viaggio nel Futuro, Bananna Stranna, Gattopardo in Maniac. Vse imajo oceno 7c+. Na koncu pa sta še Lang in Putrefacion ter Moon Runner, ki sta ocenjeni 7c. Sicer pa imajo v stenah finala kar 800 smeri, ki so visoke od 10 do 250 me­trov ter prav vseh težavnosti.

Tomo Česen

6 odprav od skupno 82
Dolfi Rotovnik, naš rojak, ki pa že nekaj časa živi na Danskem, poroča, da je končal pregled alpinistične ak­tivnosti na Grenlandu tudi za zadnje desetletje. Med skupno 82 odprava­mi, ki jih je obdelal v tem delu, je našel kar šest slovenskih. Kot vemo, se jih je večina vrnila domov z lepimi uspehi.

V Lučah ustanovili AO Raduha
Decembra lani je pričel v okviru PD Luče delovati alpinistični odsek z ime­nom Raduha. Vanj je za sedaj vklju­čenih sedem alpinistov in en priprav­nik, imajo pa tudi dva tečajnika. Na­čelnik je Robi Supin, za mentorja in inštruktorja pa so dobili Danija Tiča iz Slovenske Bistrice.
V svoji knjigi vzponov imajo že ne­kaj zelo lepih tur. Avgust Robnik in Robi ter Samo Supin so 27. decembra lani opravili prvo zimsko ponovitev Smeri miru v S steni Ojstrice. Prvi vzpon po tej smeri je pred desetimi leti sam opravil Franček Knez, to pa je bila šele tretja ponovitev. V spod­njem delu je en tehničen raztežaj, ki pa so ga hitro zmogli. Več problemov pa so imeli zgoraj, kjer je bil požled in še odjuga, tako da skoraj niso mogli zabijati klinov. Vzpon so ocenili s V, Al/IV, 350 m, opravili pa so ga v enem dnevu. Bivakirali so že na SZ grebenu in naslednji dan sestopili po Nemški grapi (60/40 st.). Aleksander Lekič in Dare Turnšek (član AO Železar iz Štor) sta istega dne opravila 3. Z P Smeri bratov Golob v Škarjah (VI-, A 2), ki sta jo dva dni zatem zmogla še Silvo Babič (AO TAM) in Andrej Grudnik . Lekič je s Poldetom Felicijanom, članom AO Železar, opravil 2. ZP Florjančičevega stebra v Škarjah (vzpon sta v celoti zmogla prosto, VI + ). Lekič je 17. januarja 3. PP (VII+) smeri Paranoik v Klemenči peči, Robnik in Supin pa Mrtvaškega pajka (VII-). Lekič in Robnik sta 23. preteklega meseca obiskala tudi Osp, kjer sta ponovila Gobo.

Franci Savenc

Nives Boršič
V višinskih taborih na Annapurni smo med kuhanjem čaja odmislile veter, sneg, noč, jutri. Skupaj z Nives smo odkolesarile na Velebit, odjadrale s Korčule, smučale v Julijcih. Vnaprej smo montirale film, ki ga je snema­la. Načrtovale smo predavanja o odpravi, ko se vrnemo do­mov. Pogovarjale smo se o knji­gah, hribih, rožah, vrtu, pe­smih. Pogovarjale smo se o fan­tih, o ljubezni. V šotorčku je bi­lo toplo, prijetno, domačno. Le­po je bilo biti z njo. Srečno. Ker srečna je bila ona. In srečo je znala deliti.
Bale smo se zanjo. Bila je med nami najdrobnejša, na vi­dez krhka. Toda bila je polna energije, polna življenja, tako kot njeni košati rdeči lasje, ki so žareli v soncu.
Rdečelaska so jo imenovali kathmandujski trgovci. Poznali so jo, saj je je bilo povsod pol­no, ko se je s kolesom podila po Kathmanduju in se ga ni mogla naveličati. Ko nas je bilo spočetka vse strah ponoči hoditi po temnih ulicah, je rekla: »Ne bojte se. Imam nožič, vas bom jaz branila!«.
Po vrnitvi ni bila dolgo doma. Kmalu je odšla na naslednjo od­pravo, pa še na naslednjo. Vmes smo se včasih videle v Ljubljani, v Zagrebu ali v hri­bih. Z zadnje odprave se je vr­nila pred komaj dvema mesece­ma. Nato nesreča. Avtomobil­ska nesreča.
Njeno življenje je bilo njeno življenje. Polno hribov, snega, morja, cest in daljav. Polno knjig, pesmi, slik in filmov. Pol­no študija, matematike in agro­nomije. Polno doživetij. Polno ljudi, ki jih je imela rada, ki so imeli radi njo. In polno načrtov. Samo načrti niso več njeni. Ni­ves ostaja. Nives, ki zna biti pri­jatelj. In prijateljstvo ostane.

Alpinistke z odprave na Južno Annapurno 1986

V Kranju ustanovili sekcijo gorskih vodnikov
Pri PD Kranj so ustano­vili sekcijo gorskih vodnikov. Z novo organiziranostjo naj bi njihovo dejav­nost bolj popularizirali in omogočili, da bi bolj zaživela. Namenjena je do­mačim in tujim ljubiteljem zahtevnej­ših vzponov v naših gorah zunaj nade­lanih poti oziroma po plezalnih poteh. Kranj je še zlasti primeren kot izho­dišče za kamniško in jezersko področ­je Kamniških in Savinjskih Alp, od katerih je oddaljen 20 do 40 kilome­trov. V PD Kranj imajo že sedaj več gorskih vodnikov, ki dobro poznajo bližnje gore pa tudi Julijce. Sčasoma naj bi se jim pridružili novi, predvsem iz vrst izkušenih alpinistov. Za načel­nika sekcije so izvolili Romana Herleca.

Lado Stružnik

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja