Skupina Paine je zanimiva, vreme pa povsem patagonsko
Kozorog, Ravhekar in Rejc so po mesecu dni obupali nad vremenom – Vredno bo znova poskusiti – Problemi še za naslednje tisočletje
Pred dnevi se je iz Južne Amerike vrnila meddruštvena odprava (AO Jesenice in Soškega AO), ki je prva od naših obiskala skupino Paine v čilski Patagoniji. Od dveh mesecev, kolikor so bili na poti, so se cel mesec zaman trudili in poskušali vsemogoče v deviški steni Centralnega stolpa. Vremenske razmere, še slabše kot navadno, pa so jih prisilile, da so se umaknili, čeprav je bilo pred njimi le še sto metrov težavnega plezanja. Med povratkom domov pa so se uspešno preskusili v brazilskih plezališčih ob Copacabani.
Iz domovine so Edo Kozorog, Matjaž Ravhekar in Ivan Rejc odpotovali 8. decembra lani. V Punta Arenas so teden dni porabili za urejanje formalnosti, med katerimi je pridobitev dovoljenja vojaških oblasti (skupina Paine je zelo blizu meje z Argentino) ob nakupih, gotovo najpomembnejša. In 19. decembra so bili v »baznem taboru«, prijazni brunarici, kjer so si uredili solidno pribežališče pred patagonskimi neurji.
Do novega leta je bilo vreme »znosno«, le vsakih nekaj dni se je razdivjala nevihta. Plezali so, pritrjevali vrvi in se vsak dan znova vračali v vznožje stene in šotorček, kjer so imeli »zadnji višinski tabor«, oziroma v brunarico.
Njihova smer se je začela s strmim (55°) snežiščem in takoj nad njim, že od samega vznožja (za razliko od sosednjih sten) je zelo težka kopna stena, ki jo kmalu nato seka zelo krušljiv pas, kjer so morali plezati večinoma kar brez varovanja. Toda vse jim je šlo dobro od rok. Težave v preplezanih enajstih raztežajih so bile predvsem tehnične (tri raztežaje so ocenili celo z A3-4), sicer pa so dosegale tudi VI+. Najhujše pa je bilo vendarle vreme, slabo, mnogo slabše, kot so se ga nadejali. (Zgleda, da le ni res, da ima ta del Patagonije bistveno boljše vremenske razmere kot sosedstvo Fitz Roya in Cerro Torreja).
Kmalu jih je začelo skrbeti zaradi hitro se iztekajočega časa, ki so ga imeli na razpolago. Dvakrat so po že pritrjenih vrveh odšli v steno s trdnim namenom, da poskusijo priti do konca. Toda vsakokrat je bilo vreme močnejše, pa še Rejc se je zastrupil in je moral po pomoč v mesto. 14. januarja so znova poskusili. Edo in Matjaž sta se povzpela še nekoliko višje, kot ob predhodnih poskusih, zvečer je do njiju prižimaril še Ivan. Toda po izredno viharni noči, ko je vse okoli njih pobelil sneg, jim ni preostalo drugega kot povratek. Ves dan so rabili, da so ušli iz belega pekla in odločitev, da zapustijo goro, je prišla kar nekako sama od sebe. 18. januarja so zapustili gore, čeprav jim je do rame, nad katero je svet bistveno lažji, manjkalo le sto metrov, čeprav je prvi vzpon prek deviške stene Centralnega stolpa še tako mamil in kljub temu, da bi bil to šele prvi pristop na zadnjo konico te gore sploh.
Med povratkom so se za nekaj dni ustavili še v Rio de Janeiru. Seznanili so se z brazilskimi plezalci, našim rojakom Predragom Pančevskim, ki tam izdeluje odlično alpinistično opremo in – Ravhekar je že takoj prvi dan ponovil njihovo najtežjo smer. Ocenjujejo z ameriškimi ocenami in – po uveljavljeni primerjavi z lestvico UIAA – naj bi imela oceno IX+. Je pa precej lažja (okoli VIII) in tudi druge, ki so jih preplezali, so previsoko ocenjene. (To pa najbrž ne velja za »Southern confort,« ki jo je preplezal Gülich in ocenil z X- ter je doslej ni še nihče ponovil.)
Čeprav smo zadnje čase navajeni, da se naše odprave kar po vrsti vračajo s prvenstvenimi vzponi celo iz najtežjih sten in grebenov, poskusov odprave »Paine 87/88« ne moremo ocenjevati samo po tej plati. Vrnili so se namreč z izkušnjami, ki bodo pomagale vsem, ki jim bodo sledili. In ti bodo vsekakor kaj kmalu. Stene skupine Paine so namreč prevelik izziv, da bi jih naš alpinizem, med poletom, v kakršnem je, lahko pustil ob strani!
V skupini Paine ni manjkalo tudi drugih alpinistov. Japonci, ki so tudi poskušali preplezati novo smer, so prišli 300 m visoko, Salvattera je poskušal spet nekaj novega v Južnem stolpu. Čilenska vojaška odprava pa je slavila: prvi pristop (111-IV) na Cuerno Ovest je doživel izjemno publiciteto. Precej več je trekerjev, za katere je v parku odlično poskrbljeno, rangerji, ki jih je precej in imajo pregled nad vsem dogajanjem, pa alpinistom po potrebi prinašajo tudi hrano.
Pravijo, da v nobeni gorski skupini niso velike in težke stene tako na kupu kot tu. Segajo do 1600 m visoko, nekaj je takih, da se »El Cap lahko skrije«, so pa objektivno precej nevarnejše in ker je ob tem še slabo vreme, bodo najverjetneje čakale še na prihodnje rodove. Toda – končuje se šele obdobje prvih pristopov! (Izjema je morda Centralni stolp, ki ima že šest smeri). Fortaleza, ki je »Trdnjava« v pravem pomenu in ima stene z vseh strani, ima npr. le eno – Angleško iz leta 1968 – smer: ED (A4, 2R), 1600 m.
IZZIVALNA SKUPINA PAINE – Zanimiv je pogled na Južni (levi), centralni in Severni stolp. Na naslednjega so prvi pristop (1) opravili 1958, začne pa se na zahodni strani, kot Boningtonova (1963) smer na Centralni stolp. Astejeva smer (3) na Južni stolp je iz leta 1963. Zanimivi sta Južnoafriška smer (4), ki so jo preplezali 1974 (po predhodnem poskusu dve leti preje) in dve leti mlajša Angleška (5).
Znani pa so (ob našem, označenem z D) še trije poskusi: angleški (A), ki se je končal le malo pod vrhom Južnega stolpa, bratov Gallegos (B), ki sta pred letom dni v steni vztrajala kar tri mesece in sta spet napovedala prihod ter letošnji Salvatterin poskus (C, tu so poskusili tudi naši, ko zanj še niso vedeli, je pa izredno krušljivo).
Franci Savenc
Zavzete priprave za K2
KOTG poziva vse alpinistične odseke, da sporočijo kvalitetne načrte
Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS je na svoji zadnji seji, ki je bila pretekli ponedeljek, razpravljala o akcijah, ki so v teku, beseda pa je tekla tudi o srednjeročnem planu tja do leta 1993.
Sklenili so, da se za stroške K2 začasno porabljajo sredstva iz dohodka za koledar, vse dotlej, dokler ne bo ostalih (ZTKJ, ekspedicijski dinar PZJ) prihodkov. Poleg tega so se zedinili, da bo vsak član odprave na K2 iz svoje sredine (PD ali AO) prispeval 1,5 milijona dinarjev. Poleg K2 je v programu za letošnje leto še Čo Oju (8201 m), za katerega se ravno v teh dneh izteka prijavni rok. Obenem KOTG podpira odpravo (ne gre za finančno pomoč) na Glavni Trango Tower (Jamnikar, Lukič, Praprotnik in Ivnik), ki bo odšla na pot v začetku maja.
Spregovorili so tudi o srednjeročnem načrtu in glede na smer dviganja kvalitete svetovnega alpinizma, so v njem začrtane še S stena Jannuja, S stena Lotseja, Z stena Makaluja in prvenstvena smer na Everest iz Kitajske. Obenem KOTG predlaga vsem odsekom, da do 15. marca sporočijo svoje kvalitetne načrte, ki bi bili vredni podpore.
Na seji so pregledali še poročila o šoli za nepalske gorske vodnike. V zvezi s tem je največji problem propadanje zgradbe. Potrebno bo poiskati pokrovitelja za zgraditev dobrega in ustreznega ostrešja. V zvezi z odpravo na Mt. Vinson na Antarktiki pa so sklenili, da se zaradi nerešenih vprašanj okoli transporta prestavi za eno leto.
Aprila bo v Ospu prvo državno prvenstvo v športnem plezanju
Za vsako kategorijo bodo 22. do 24. aprila na sporedu tri smeri – Finale za deseterico najboljših obeh kategorij
KRANJ – Tekmovanja v športnem plezanju so se zadnja leta izredno razširila, kar seveda priča o atraktivnosti te panoge, ki pravzaprav edina v alpinističnem športu dopušča elemente, ki so skupni vsem ostalim športom – publiko in neposredno prisotnost medijev. Predzadnji aprilski vikend bo takšno tekmovanje tudi prvič v Sloveniji, v Ospu.
Organizacijo letošnjega tekmovanja so prevzeli člani Alpinističnega odseka iz Kranja. Srečo Rehberger in Tomo Česen bosta tako za moške kot za ženske naredila po tri smeri, ki bodo seveda opremljene z zanesljivimi svedrovci. Visoke bodo okoli 20 metrov in na obeh straneh označene. Poleg tričlanske žirije, bosta tekmovalca spremljala tudi dva sodnika na vrvi ob smeri. Dosežena višina bo tako izmerjena do centimetra natančno. Vsi tekmovalci bodo smeri plezali NA POGLED, kar pomeni, da nobene od smeri ne bodo poznali od prej.
Prijavijo se lahko vsi registrirani člani AO-jev oziroma sekcije. Rok prijave je 15. marec, startnina pa 5000. din, ki jo plača AO oz. PD prijavljenega tekmovalca na žiro račun PPD Kranj št. 51500-678- 80102 z oznako za Osp 88. Vsak tekmovalec bo dobil majico s številko, priponko z znakom tekmovanja, poskrbljeno pa bo tudi za hrano in pijačo. Prijave je treba skupaj z dokazilom o plačani štartnini poslati na naslov: Tomo Česen, Pševska 6a, Kranj. Poleg rojstnih podatkov, naslova in matičnega AO/AS je treba napisati nekaj najpomembnejših vzponov (ni nujno, da samo iz športnega plezanja).
Težave bodo v smereh postopoma rasle in šele zadnja tretjina bo predstavljala »ključ« smeri. Pri moških naj bi bil ta ključ v prvi smeri ocenjen VI+/VII-, v drugi VII+/ VIII- in v finalu IX-. Pri ženskah pa bo prva smer v zadnji tretjini segala do VI, druga smer do VI+ in finale do VII+. V petek in soboto, 22. in 23. aprila, bodo obe smeri v vsaki kategoriji plezali vsi tekmovalci. Glede na rezultate prvih dveh dni (seštevek višin iz obeh smeri) se bo v nedeljski finale uvrstila deseterica najboljših v obeh konkurencah. Končni zmagovalec bo tisti, ki bo imel najboljši seštevek doseženih višin iz vseh treh smeri. Ni nujno, torej, da tisti, ki bo najvišje splezal v finalu, tudi zmaga. Če bi se zgodilo, da bosta na prvem mestu dva ali več tekmovalcev z enakim rezultatom, potem bo odločal boljši rezultat iz finalne smeri. Če bo še to enako, potem odloča rezultat druge oziroma prve smeri. Šele potem bo na vrsti superfinalna smer in šele po njej lahko ob enakih rezultatih pride do delitve prvega mesta.
To je le nekaj pravil, ki bodo poleg tekmovalcev zagotovo zanimala tiste, ki bodo prišli v Osp navijat za svoje predstavnike. Vsi tekmovalci bodo po oddanih prijavah dobili tudi tekmovalna pravila, ki so bila sestavljena v skladu s pravili UIAA za tekmovanja v športnem plezanju. Nedvomno so povsem jasna pravila (in seveda spoštovanje le-teh) pogoj za uspešno in objektivno izpeljano tekmo. Tovrstna tekmovanja so vendarle šele sorazmerno mlad pojav in zato so na nekaterih preizkušnjah v tujini domačini skušali forsirati svoje tekmovalce s sprotnim prikrojevanjem pravil. Za tekmo v Ospu organizatorji zagotavljajo, da bodo pravila stroga in za vse enaka. Vsem mora biti jasno, da v športu ne zmaga vedno najboljši, ampak tisti, ki je v tistem trenutku najbolj zbran in spreten. Ko so se pojavila prva tekmovanja, so jih nekateri sprva le previdno opazovali. Plezanje je bilo vendarle dolgo časa popolnoma brez takšnih medsebojnih merjenj. Po začetnih tekmah pa je sedaj že drugače.
Paklenica, Črni kal in Costiera
Igor Jamnikar (AO Matica) je 7. t. m. v Paklenici naredil novo smer. Je zelo kratka (5-6 metrov), vendar je njena ocena VIII+. Poteka v najbolj desnem delu stene, v kateri je bolj znana smer E. T. Imenoval jo je Čakra, v njej pa je en svedrovec. Gre za zelo težek detajl, ki zahteva precejšnjo moč enega prsta.
Miha Praprotnik (prav tako iz AO Matica) je na Marjanu ponovil Hong Kong Direkt (z RP) in dal oceno VIII.
V Paklenici pa je na pogled splezal znano Santano. Potem se je preselil na Costiero pri Trstu in tem prav tako na pogled splezal Liquiziziar (francoska ocena 6 a). Tudi Vili Guček (AO Trbovlje) je bil tam in poleg slednje smeri je opravil še dva težja vzpona (oba na pogled). Smer Jon-Jon ima oceno 6 b, smer Owie-zowie pa je ocenjena 7 a+ (po UIAA približno VIII/VIII+). Značilnost te smeri je strma plošča z majhnimi oprimki.
Na Črnem Kalu pa je dober vzpon opravil Robert Flerin (AO Mengeš). Z rdečo piko je preplezal Mandarino (VIII+/IX). V Ospu pa sta Nejc Zaplotnik in Dorjan Šuc (oba AO Kranj) splezala zdaj že zelo popularno Jonatan Livingstone.
Koledar Gore Slovenije
Komisija za odprave v tuja gorstva in PZS sta zaradi pomanjkanja kvalitetnih posnetkov, ki predstavljajo gore Jugoslavije, sklenili, da bo za leto 1989 izšel koledar Gore Slovenije.
Zato vabijo vse, da jim pošljejo barvne diapozitive Pohorja, Kočne, Storžiča, Stola, Mangarta, Krna, Snežnika in posnetke iz okolice omenjenih gora. Motivi morajo biti iz poletnega obdobja, poslati pa jih je potrebno v enem tednu na Planinsko zvezo Slovenije.
Istočasno KOTG in PZS obveščata, da bo tudi prihodnje leto izšel koledar Vertikale, ki je bil letos kar dvakrat nagrajen. Razpis bo objavljen čez približno dva meseca, vendar se že zdaj priporočajo za načrtno fotografiranje, kajti le takšno lahko rodi kvaliteto.
V omenjenem koledarju bodo posnetki celotne ekstremne alpinistične dejavnosti (športno plezanje, ekstremno smučanje, led in kombinacija, slapovi).
Tomo Česen
