Srečo Rehberger je prvi ponovil smer Brez raza
Edino kar preseneča, je njegov predlog za oceno – Težave naj bi bile le IX-, poprej pa je smer imela oceno 8a (po UIAA je to IX+/X-)
Zadnje novembrske dni lanskega leta je Tadej Slabe v Črnem Kalu splezal smer z imenom Brez raza. Takrat je dal oceno 8a (po UIAA je to IX+/X-) in jo ocenil kot eno izmed najzahtevnejših smeri pri nas. Prvi, ki je njegovo smer ponovil je Srečo Rehberger. To seveda sploh ni presenečenje, mnogo bolj preseneča ocena, ki jo je dal.
Za uspešen vzpon z rdečo piko je Rehberger potreboval praktično eno uro časa, saj je do uspešnega vzpona v smer odšel le trikrat. V torej, 16. t .m. jo je splezal v drugem poizkusu in dal smeri oceno le IX-. Ves čas je plezal striktno v smeri svedrovcev in seveda brez raza na desni strani in kot kaže našel mnogo idealnejšo kombinacijo posameznih gibov. Sicer je pa za Rehbergerja sploh značilno, da je zelo dober, kadar gre za plezanje na gibanje.
Čez dva dni je v Ospu dodal še eno novo smer. Opremljena je bila sicer že pred novim letom in zato je ime še od takrat – Božiček. Visoka je 16 m, v njej sta dva svedrovca in skalno uho, gre pa za kompliciran detajl, kjer bodo mogoče malce prednosti imeli višji plezalci. Treba je plezati v smeri svedrovcev oziroma naravnost čez drugi svedrovec. Ocena je IX- in smer po težavnosti sodi v razred Polnočnega kavboja, Jonagolda in Brez raza.
V Močilniku pri Vrhniki je Rok Kovač preplezal varianto Tilije, ki je težja kot originalna smer. Od nje se odcepi v zgornjem delu in poteka desno po sivi skali, zato je tudi ime Siva Tilija. Ocenil jo je okoli VIII+/IX- in je nekoliko težja kot npr. Mandarina in Pingvin v Črnem Kalu ali kot Like a virgin v Vipavi, katere je vse tudi splezal zadnji mesec dni. Smer Miklavž v Ospu ima zdaj tudi že prvi dve ponovitvi. Marko Lukič jo je ponovil 14. t. m., Franci Jensterle pa pet dni kasneje. Oba menita, da je za malenkost lažja od Dedka Mraza (tega je kot drugi ponovil tudi Jensterle) nihče od njiju pa ni komentiral Rehbergerjeve ocene VIII. Jonatan Livingstona je zadnje dni uspelo splezati še Sašu Prosenjaku, Marku Čufarju in Alešu Jensterletu (ima le 15 let), ki je poleg tega skupaj z Urošem Ruparjem na pogled ponovil Hard rain, z rdečo piko pa še Super hik (vse smeri so v Ospu). Prosenjak pa je v navezi z Dušanom Habulinom z rdečo piko ponovil Steber jutranje zvezde (ocene po raztežajih VI+ , VII+ , VII+ .
LL tudi pozimi
Poljska akademska odprava iz Krakova je opravila prvi zimski pristop na 7246 m visoki Langtang Lirung. Odpravo je vodil Wojciech Maslowsski, na vrh pa so prišli (3. januarja letos) Mikolaj Czyzewski, ki sedaj živi v Franciji, Kazimierz Kiszka in Adam Potoczek. Bil je to šele deveti pristop na ta zanimiv himalajski vršac.
Radovljiški planinci na Ojos del Salado
Skupina radovljiških planincev se že od zadnjega januarja mudi v Južni Ameriki. V organizaciji PD Radovljica jo vodi Janez Pretnar. Na 6885 metrov visokem Ojos del Salado so bili uspešni 14. t. m. Daniel Korošec, Milan Peternel, Mirko Pogačar in Ela Škrl
Izredno hiter vzpon na Čo Oju
Poljska alpinista Tadeusz Karolczak in Aleksander Lwow sta opravila doslej najhitrejši vzpon na šesto najvišjo goro na svetu, 8201 m visok Čo Oju. Njun prvoten načrt je bil sicer Everest, vendar sta si premislila in pridružila švicarski odpravi na Čo Oju, ki jo je vodil Norbert Joos. Z vzponom sta začela 29. septembra lani, potem ko sta bivakirala na Nangpa La (5716 m). Zelo dobro vreme jima je šlo na roko. Po zahodni strani gore sta v 4 urah nove variante po ledeni steni s seraki dosegla višino 6800 metrov, kjer sta postavila šotor. Od tam je do vrha še 3 km po dolžini. Naslednji dan sta po 8 urah uspešno zaključila vzpon. Sestop do njunega šotora je trajal dve uri in potem čez Nangpa La do Namče Bazarja še dva dni. Švicarjem ni uspelo in pri 7600 metrih so morali obrniti. Lwow in Ka- rolczak sta za zahodno stran Čo Oja porabila 12 ur efektivnega plezanja. Vzpon sta opravila v alpskem stilu in brez kakršnekoli podpore. Poročila ne omenjajo le, kje sta opravila aklimatizacijo.
Zimski začetniški alpinistični tečaj
Podkomisija za vzgojo pri KA PZS prireja zimski začetniški tečaj, ki bo od 27. marca do 2. aprila v domu na Komni. Cena tečaja je 140.000 din, od tega KA plača 40.000 din, drugo pa tečajnik in matični AO. Tečajniki iz drugih republik plačajo polno ceno. Prijavo, ki mora vsebovati osebne podatke tečajnika (rojstni podatki, stanovanje) in potrdilo o vplačilu 100.000 din na tekoči račun PZS – Ljubljana št. 50101-678-47046 s pripisom tečaj KA na Komni, je potrebno poslati na PZS do 14. marca. Naknadnih prijav ne bodo mogli upoštevati. Če se tečajnik ne udeleži tečaja in se pravočasno ne odjavi, mu vrnejo le 50.000 din. Glavni poudarek tečaja bo na gibanju v zimskih razmerah, pristopih na vrhove, lažjih plezalnih vzponih in turnem smučanju, zato morajo tečajniki obvezno obvladati smučanje in imeti poleg osebne še popolno tehnično opremo (smuči, cepin, dereze, čelado, plezalni pas, nekaj klinov, 3 vponke, kladivo, 2 pomožni vrvici, plezalno vrv, po možnosti pa spalno vrečo, armafleks in plinski gorilnik).
Začetek tečaja je v nedeljo, 27. marca ob 19. uri, konec pa bo v soboto, 2. aprila ob 12. uri. Razpis velja tudi za alpinistično inštruktorje in tehničnega vodjo tečaja, ki naj bo po možnosti gorski vodnik.
Lenpo Gang, zahodna stena
Na Lenpo Gang (Longpo Gang po zadnjih meritvah 7083 m) so se prvi povzpeli Japonci leta 1962 po V grebenu. Isto smer so 20 lot potem ponovili še člani japonsko-nepalsko raziskovalne odprave. Jeseni lansko leto pa je korejska odprava opravila prvi vzpon iz doline Langšisa, po Z steni. Bazni tabor so postavili 3. septembra na višini 4750 m, ABC so imeli 250 m višjo, višinske tabore pa na 5750, 6200 in 6650 m. Zadnjega so postavili 26. septembra in naslednji dan so se iz njega na vrh povzpeli Lee Jeong Houn, Kim Soo Hyeon ter šerpi Pemba in Gombu. Bil je to tretji vzpon na špico, imenovano tudi Veliki beli vrh.
Torre de Paron
Štirje mladi španski alpinisti iz Madrida so lani v Cordilleri Blanci (Peru) dosegli odličen uspeh. Preplezali so 900 m visoki V steber gore Torre de Paron. Vzpon, ki je trajal kar devet dni, so ocenili s VI+ in A3 (najtežje je bilo v drugi četrtini stebra). Plezali pa so smer pravzaprav dvakrat: prvič so nadelovali smer; med »ponavljanjem« so transportirali opremo in hrano. Manolo Olivera (24), Alejandro Madrid (23), Eduardo de la Cal (21) in Chema Polanco (28) so bili na vrhu 20. avgusta 1987, njihova smer pa vodi levo od Bohorquez-Carcia iz leta 1985, ki so jo prvi plezali celo deset dni.
Vestoni tudi iz Sarajeva
Sarajevska alpinista Željko Marič in Slobodan Žalica (Hulisina 7/11. 71000 Sarajevo, tol. 071/534-861) sta se uspešno preskusila v izdelavi vestonov za planince (tudi alpiniste) in smučarje; tako uspešno, da sta so jih odločila izdelovati tudi za druge. V njih je 300 do 500 gramov kvalitetnega puha, barvo so lahko različne, tudi kombinacije so možne, kroj je podoben celjskemu, cena pa jo 110.000 do 130.000 din.
Trentski festival vabi
Tudi letošnji, že 36. mednarodni festival gora in raziskovanj Citta di Trento, bo prve dni maja, točneje od 1. do 7. Filmi, ki morajo biti v Trentu do 20. marca, bodo razdeljeni po zvrsteh v tri skupino, lahko so 35 in 16 milimetrski, pa tudi posneti na video trak (tem bo letos posvečena še posebna pozornost). Ali pa bo med predvajanimi tudi kateri iz Jugoslavije, seveda še ne vemo. Na vsak način pa je to priložnost, na kakršno se drugod načrtno pripravljajo; pa ne le zaradi nagrad, čeprav tudi te niso zanemarljive (do 5 milijonov lir).
Tomo Česen
Spomin na zimski Daulagiri
Osrednji del februarske številke Planinskega vestnika je namenjen zapisom članov odprave, ki so lani pozimi osvojili ta zahtevni vrh
LJUBLJANA – Stane Belak-Šrauf uvodoma oriše kronološki potek zimskega Daulagirija; denarne težave (zato sta se odpravi odpovedala Česen in Grošelj), pomanjkljivo aklimatizacijo… pa še vrsto drugih nevšečnosti, a so vseeno ali navkljub vsemu dosegli vrh. Iztok Tomazin in Pavle Kozjek se potem Šraufu pridružita še z vsak svojim zapisom o doživljanju odločilnih trenutkov na gori.
Tomazin potem zbere, pod skupnim naslovom Tudi to je Himalaja, nekaj utrinkov s te odprave. Med njimi je tudi tale, ki dovolj zgovorno pove, koliko so ti štirje alpinisti sami zaslužni za uspeh: »Zadnji mesec pred odhodom sem več noči zapored dežuren v zdravstvenem domu, ko pa se zdani, neprespan odhitim čistit okna za krvavo potrebne denarje, ki jih bo na koncu kljub vsemu premalo. Ko se spet znoči, se zakopljem v knjige in ko se naslednjič zdani na težkem motorju in s padalom v nahrbtniku drvim v Julijce. Naslednji dan zgodaj zjutraj bom začel nov teden, izpolnjen z delom, študijem, treningi.«
Sledita dva krajša članka o naslednjih dveh uspešnih odpravah; Zagrebčanov na Ngozumba Kang II in slovenske meddruštvene odprave na Šivling v garvalski Himalaji. Potem preberimo tudi spominski članek o našem nedavno preminulem (napol) rojaku Ervinu Schneiderju, ki so ga tovariši, zaradi izrednih uspehov v Himalaji poimenovali – krojač sedemtisočakov. Umrl je lani jeseni, star 81 let.
Med alpinistična pisanja se je vrinil tudi zapis, ki obeleži 95-letnico slovenske planinske organizacije. Februarja leta 1893 je bilo namreč ustanovljeno SPD. Zdaj ne bo kakšnih posebnih slovesnosti, bo pa čez pet let, za 100-letnico bolj bučno. Vas zanima, kako se je naše organizirano planinstvo pravzaprav začelo? Lepega dne, julija 1892, so na visoko pečino (Stol), vsak s svoje strani, prilezli Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof. »Počivaje na trdi skali ugibali so, kako da je po vseh slovenskih hribih, kamorkoli jih pelje pot, videti le tuje delo. Tuja roka zaznamuje pota, postavlja koče in napravlja na naših slovenskih tleh le nemške napise in kažipote – komu? Večinoma slovenskim hribolazcem! Vzdramimo se!« rekli so na trdi skali sedeči mladeniči, podali si roke, pobratili se ter za trdno sklenili, ne prej odnehati, dokler se ne ustanovi slovensko planinsko društvo.
V drugi številki Vestnika je predstavljena tudi prva umetna stena za prosto plezanje pri nas. Gre za sedem metrov visoko betonsko steno v telovadnici osnovne šole v Bohinjski Bistrici. Steno so bohinjski alpinisti opremili s svedrovci in vanjo vklesali oprimke. To je prvo pokrito plezališče v Jugoslaviji, ki ga domači plezalci že
uporabljajo za vadbo. Kot je v tem zapisu omenjeno, razmišljajo, da bi ta poligon oddajali v najem in tako tudi nekaj zaslužili. Prav tako se je pojavila tudi zamisel, da bi plezanje postalo ena izmed oblik telesne vzgoje, kot je to v tujini že uveljavljeno. Saj prosto (športno) plezanje sploh ni nevarno, ob primerni skrbi za varnost, seveda. Na koncu tudi piše, da takšna ponudba v Bohinj gotovo sodi, uspehi v tej panogi pa bodo navdušili tudi druge, da bodo začeli razmišljati o umetnih stenah. Morda! Bohinjskim plezalskim zanesenjakom je treba priznati, da so z zagnanim prostovoljnim delom veliko storili, vseeno pa jih čaka še vrsta nalog, na primer natančen dogovor z vodstvom šole (da o finančnih težavah niti ne govorimo) preden bo plezalski šport pod streho na Bistrici zaživel tako, kot so si oni zamislili.
Tu sta še dva smučarska prispevka.
V prvem naš alpinistični smučar Dejan Ogrinc opiše tri uspele ekstremne smuke s Srednjega vrha na Jezerskem, drugi članek pa je povzet po reviji Die Alpen in govori o surfanju po strminah visokogorja.
Jože Dobnik nas potem povabi na prijetno poletno potepanje po črnogorskih planinskih poteh. In prav na koncu, že na platnicah, da ne pozabite prebrati Nakladanje enajste stopnje, kjer nam Sonja Dolinškova predstavi tri prav vesele dogodivščine, ki so se ji primerile na njenih planinskih potepanjih. Gotovo si tudi ti, dragi bralec Planinskega vestnika, v gorah doživel kaj posebnega, smešnega in zabavnega. Zakaj se potemtakem temu ne bi smejali tudi mi? Planinski vestnik še vedno išče Janka Mlakarja sedanjega časa.
Matej Šurc
Usmerjanje in navduševanje za (planinsko) izletništvo
Raziskovalna naloga dr. Kristana streže s podatki in nakazuje možnosti za razrešitev vprašanj
Dr. Silvo Kristan, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za telesno kulturo, se je ob finančni pomoči Posebne raziskovalne skupnosti za družbene dejavnosti in TKS Slovenije lotil zanimivega vprašanja: Kakšen je delež osnovne šole v usmerjanju (in navduševanju) učencev za izletništvo in planinsko delovanje. Namen študije je bil pravzaprav ugotoviti, kaj se ob ugotovljeni neskladnosti zares dogaja v vzgojno-izobraževalni praksi.
Za zbiranje podatkov je bil uporabljen vprašalnik, ki so ga poslali vsem osrednjim in samostojnim OŠ v Sloveniji, obdelanih pa je bilo 235 vrnjenih. (Moti se, kdor misli, da je to malo ali pa vsaj nima veliko tovrstnih izkušenj! Študija je namreč s tem zajela kar 59% vseh šol in v njih 117.136 učencev – to pa je že 53% naše tovrstne populacije – in 448 telesnokulturnih pedagogov.)
Nadroben prikaz (celo le najpomembnejših) ugotovitev bi bil seveda preobširen, mimo nekaterih pa vseeno na morem. Obseg izletniške in planinske vzgoje (v okviru redne športne vzgoje!) niti na razredni niti na predmetni stopnji ni zadovoljiv. O sistematičnosti in načrtnosti v okviru redne športne vzgoje tudi ni mogoče govoriti. In – delež pedagogov pri tem, prav tako ni zadovoljiv. Kaj pa je potem s statističnimi pokazatelji planinske organizacije, ki govore prej ravno nasprotno? To niso kazalnik šolske planinske interesne dejavnosti, zaključuje v uvodnem zaključku dr. Kristan.
Najbrž bo kar res da (vse oz. vsaj veliko) večino teh ugotovitev lahko naprtimo v prvi vrsti pomanjkljivim učnim načrtom športne vzgoje in drugim sistemskim vzrokom. Planinstvo je namreč neločljiv del slovenske narodne kulture, hoja pa ena temeljnih telesnih vaj, ki je vedno in povsod ter vsakomur dostopna ne glede na starost, spol in socialni status. Sicer pa je nekdanji Sekretariat za šolstvo SRS (1970) lepo utemeljil temeljno planinsko vzgojo kot del splošne izobrazbe in vzgoje ter priporočil šolam (!) naj ustanavljajo planinske skupine in vključujejo planinstvo v svoje delovne programe, naj izpopolnjevanje prosvetnih delavcev na tem področju vrednotijo kot strokovno izpopolnjevanje … Toda priporočila so – kot kaže – premalo, sicer ne bi bilo takega neskladja med strokovno in družbeno oceno na eni strani ter pozornostjo pri vsakdanjem delu, pa tudi pri sestavljanju učnih načrtov.
Kar 65% tistih, ki so odgovorili, je menilo, da učni načrt športne vzgoje ne daje enake veljave izletništvu in planinstvu kot drugim športnim zvrstem. In le malo manj jih je bilo mnenja, da premalo jasno opredeljuje učno-vzgojne smotre, ki naj bi jih dosegli z izleti v okviru obvezne športne vzgoje. Ob tem pa ima na srečo kar 55% šol na razredni in celo 66% na predmetni stopnji, izletniške oz. planinske interesne skupine. (Podobne rezultate) je dobila tudi Žagarjeva, ki je leta 1982 o tem opravila raziskavo v okviru diplomske naloge na FTK.) S čim pa športni pedagogi opravičujejo dejstvo, da jih le kakih 10% pomaga pri spodbujanju in navduševanju (ter vodenju PS) učencev za tovrstno dejavnost? Skoraj 60% jih je preobremenjenih z drugim delom. Najpogosteje so namreč ti učitelji specialisti za posamezne športne zvrsti in se zato seveda posvečajo predvsem svoji panogi, deloma pa bi odnos morda lahko pripisali tudi ekonomskim razmeram in vrednotenju interesnih dejavnosti).
Osnovno planinsko vzgojo vrednotimo kot del splošne izobrazbe in vzgoje … saj planinski pouk ni samo privajanje na gorski svet in uvajanje v rekreacijo v gorski naravi, marveč tudi dopolnjevanje pouka v celi vrsti predmetov: kulturna in politična zgodovina, geografija, mineralogija, meteorologija, prva pomoč itd. (Oz službenih Objav republiškega sekretariata SRS za šolstvo). »Socialistični zvezi je mnogo na tem, da se planinstva oprimejo najširše množice. Planinstvo naj bi oblikovalo našo mladino. Šole naj svoje izlete čim bolj usmerjajo v gore. Planinstvo ne sme biti obrobni pojav družbenega življenja. Planinstvo kot množični ljudski šport je najbolj demokratična oblika rekreacije.« (Vida Tomšič, ob sprejemu predstavnikov PZS, 1964). »Zato je prav, če podpiramo modernizacijo vzgoje in izobraževanja tudi s tem, da planinstvo s svojimi disciplinami pride v učne načrte…« (Boris Kraigher na sprejemu ob 75-letnici SPD).
Celotna študija navaja na misel, da je delež športnih pedagogov pri spodbujanju in širjenju izletniške in planinske dejavnosti zelo majhen, nezadosten. Podobno študijo je 1981 opravila tudi Andreja Žagar z anketo 90 študentk 2. in 3. letnika ljubljanske Filozofske fakultete, smer jeziki. Njena študija (diplomska naloga) odkriva, da se je le 17% študentk (obiskovale so OŠ v kar 43 krajih po Sloveniji) seznanilo s planinstvom v osnovni šoli, kar vsekakor ne kaže na načrtnost in sistematičnost tovrstnih prizadevanj. Športni pedagog je tudi pri njej nastopal kot pobudnik ali vodja planinske interesne dejavnosti na šoli le v vsakem desetem primeru …
Franci Savenc
