Pakistanske gore so lansko sezono gostile 47 odprav
Vreme je v veliki meri botrovalo neuspešnosti – Le tretjina odprav je dosegla svoje cilje – Med temi le trije zares ekstremni dosežki
Sezona 1986 je v pakistanskih gorah minila v znamenju velikih alpinističnih dosežkov. Vendar pa je v statistiki plezanja v Karakorumu in Hindukušu zabeleženih tudi vrsta manj razveseljivih podatkov. Veliko število smrtnih nesreč, posebej še na drugem najvišjem vrhu na svetu, je pristojnim organom v Pakistanu dalo misliti.
Do takrat so posamezne odprave lahko dobivale dovoljenja za več vrhov nad 8000 metri, že lansko leto pa je bilo čisto drugače. Ministrstvo za turizem je za leto 1987 izdalo 49 dovoljenj za skupno 47 odprav. Samo dve odpravi sta imeli po dva vrhova, in sicer britanska (Gašerbrum II in VI) in jugoslovanska (Trango Tower in Broad Peak). Vse te odprave so praktično pomenile obisk 321 alpinistov in zopet je bil naj večji naval na K2. Šest odprav oziroma 59 ljudi je bilo v baznem taboru pod goro Gora, toda na vrh ni splezal prav nihče. Še vedno je opaziti, da zanimanje po pakistanskih osemtisočakih ne usiha. Poleg K2 je bilo po šest odprav še na Gašerbrumu I, Broad Peaku in Nanga Parbatu. Ugotovitev potrjujejo še tri odprave na Gašerbrum II in dve na centralni vrh Broad Peaka, ki je edini stranski osemtisočak v Pakistanu.
Pri večini teh vzponov je treba seveda poudariti, da ne gre za vrhunsko plezanje, saj je znano, da Gašerbrum I in II ter Broad Peak po tehnični plati sodijo med najmanj zahtevne vrhove z magično mejo 8000. Tudi podatek, da ponekod po svetu na te vrhove že organizirajo trekinge, najbrž pove dovolj. Tako pride v vznožje teh gora precej alpinistov, ki bi si to ime komajda še zaslužili. Slaba pripravljenost in neizkušenost so seveda njihovi sopotniki in prepričan sem, da nemalokrat tudi vzrok za številne nesreče. Gore nad Baltorom so v lepem vremenu videti varljivo enostavne, toda npr. leta 86 je skoraj ob vsaki nenadni spremembi vremena ostal na gori za vedno vsaj en alpinist.
Lansko leto je bilo precej bolje. Zabeležili so samo tri smrtne primere (K2, Gašerbrum II in Kunjang Kish), čeprav so bile vremenske razmere še slabše kot leto poprej. Temu je treba pripisati tudi izredno malo število tistih, ki so svoje želje in cilje izpeljali povsem do konca in jih kronali z vrhom. Samo tretjina vseh se je vrnila zadovoljnih. Če to petnajsterico vzamemo pod drobnogled, potem je seznam uspešnih vzponov tak: na Istor-0-Nalu (7403 m) je bila uspešna ena odprava, na Nanga Parbatu (8125 m) tri, štiri na Gašerbrumu II (8035 m) in dve na Trango Towerju (6250 m). Po enkrat pa so bili uspešni še na Spanticu (7027 m) Tlipiopoanu (6106 m). Broad Peaku (8047 m), Chogolisi (7665 m) in centralnemu vrhu Broad Peaka (8016 m). Trije med temi vzponi vsekakor močno izstopajo po kvaliteti in jih zares mirno lahko prištevamo med resnično vrhunske vzpone. Omenil bi predvsem obe uspešni odpravi na Trango Tower. Jugoslovanska in francosko-švicarska odprava sta splezala dve zelo zahtevni smeri na Neimenovan stolp. Kljub sorazmerno veliki višini gre skoraj izključno za kopno plezanje, zato pa toliko bolj zahtevno. Tu pa je še 7027 metrov visok Spantik nad ledenikom Barpu (področje Rakapošija), kjer sta zelo zahteven vzpon opravila Angleža Mick Fowler in Tony Saunders. Kot prva sta preplezala SZ steber, in sicer v petih dneh napornega in nevarnega kombiniranega plezanja. Torej lep dosežek v alpskem stilu v strmi steni Spantika, pod katerega večina obiskovalcev Karakoruma zaide bolj malokrat.
Petnajst držav je plezalo lansko leto v Pakistanu in spet so bili prvi Japonci z osmimi odpravami. Sledili so jim Francozi z odpravo manj, Španci pa so bili na tretjem mestu s šestimi odpravami, zato pa z največ udeleženci (51). Zahodni Nemci so imeli štiri odprave, Italijani in Američani pa tri. Z dvema sledijo Avstrijci, Švicarji in Jugoslovani, drugi pa so imeli le po eno.
Letošnje leto najbrž ne bo kaj dosti drugače, kar se števila tiče seveda. Upajmo pa, da bo vreme bolj naklonjeno alpinistom z vsega sveta. Ob dobrem vremenu in seveda ugodnih razmerah pa lahko pričakujemo nekaj izrednih vzponov, saj bo kar nekaj odličnih alpinistov poskušalo uresničiti svoje drzne načrte.
V Hoggarju splezali lepe smeri
Špansko smer v Garet el Djenonu je Benjamin Ravnik splezal prosto (VIII-)
Enajstčlanska ekipa je odšla na pot sredi januarja in v stenah Hoggarja so ostali slab mesec dni. Boris Strmšek, Darko Cerinšek (oba iz AO Kozjak), Marta Zupan, Aleš Ježek (oba AO Radovljica), Alenka Simčič (AO Koper), Barbara Koselj, Klemen Volontar, Jože Uršej, Tadej Pušavec, Benjamin Ravnik (vsi AO Jesenice) ter Slavko Klinar (AO Gorje) so poleg večjega števila smeri IV. in V. stopnje preplezali tudi nekaj bolj pomembnih. V steni Saouinana so ponovili SV zajedo, in sicer Klinar in Ravnik prosto (VI+). Ravnik je v navezi z Ježkom v isti steni splezal tudi smer Magnetron z oceno VII-/VI, 120 m.
V Južnem Tehoulagu so stene nekoliko višje in napr. Španska smer z oceno VI je visoka 350 m (plezali navezi Klinar-Strmšek in Ježek-Ravnik). V Clocher du Tehoulage je Ravnik v navezi s Cerinškom prosto ponovil Smer Baudriera Orionskega (180 m, VII-), ki jo je prvi splezal slavni Patrick Edlinger.
Najpomembnejši vzpon pa je gotovo ponovitev Španske smeri v Garet el Djenonu, ki je visoka 500 m in ocenjena VI, Al. Smer je Ravnik splezal prosto in težave ocenil VIII-. Poleg te smeri pa je skupaj s Klinarjem v steni Iharena splezal prvenstveno Gorenjsko smer, ki je visoka 120 metrov, ocenjena pa VII-/VI.
V Grapi med Travnikom in Šitami spet dobre razmere
V nedeljo, 21. t. m. so jo ponovili Darja Jenko (AO Kamnik), Vine Cotman, Janez Kešnar in Marjan Kovač (vsi AO Mengeš). Poročajo, da so razmere kar dobre, od zbitega snega, belega ledu do popihanih plošč. Plezali so dobrih 9 ur. Če se spomnimo, nazadnje so bile v tej grapi izredno ugodne razmere pred petimi leti in takrat je veliko navez izrabilo priložnost.
Bojan Pograjc (AP Železničar) pa je dan pred tem plezal v severni steni Rombona in v osmih urah opravil prvo ponovitev Centralne smeri, ki je visoka 1200 metrov z oceno IV, 40 do 50 stopinj, v nekaterih požlejenih skokih pa je bila naklonina med 70 in 90 stopinjami.
Smučala po Uroševi grapi
Dejan Ogrinc (AO Črnuče) in Andrej Zorčič (AAO) sta 20. t. m. opravila spust po znani Uroševi grapi v Nad Šitom glava. Smučati sta začela pod izstopnim skokom. Ocena je mesto S5, IV-, 250 metrov.
Borut Črnivec in Andrej Terčelj pa sta v vzhodni steni Novega vrha presmučala Velikonočno smer (250 m) in spust v slabih razmerah ocenila S5/4, IV+.
Kmalu izide AR 27
Uredništvo Alpinističnih razgledov sporoča, da bo naslednja številka glasila kmalu gotova, dobili pa jo bodo vsi, ki so poravnali prvi del letošnje naročnine (3000 din za posameznika). Glasilo sedaj izhaja redno in vsak ponedeljek med 17. in 19. uro je mogoče urediti vse obveznosti. Zato je težko razumljivo, da npr. AO Martuljek, Mengeš, Prevalje, Slovenj Gradec, Soški AO, Trebnje, Zgornjesavinjska AS, Železar in Železniki še niso poravnali lanske naročnine. Nikakor ne bi bilo prav, da bi zaradi posameznikov vsi odseki ostajali brez glasila, pošiljanje vsakemu posebej pa je bistveno dražje. Pred poletjem je v načrtu še ena številka, poleg tega pa tudi planinska pesmarica, ki bo izšla v sodelovanju z Mladinsko komisijo PZS.
Plezanje po slapovih v dolini Varaita
Združenje gorskih vodnikov pokrajine Piemonte je letos od 12. do 14. t. m. v dolini Varaita, 80 km JZ od Torina, organiziralo srečanje najboljših evropskih alpinistov. Iz Jugoslavije so povabili Ines Božič, Toma Česna in Janeza Skoka, njim pa se je pridružil še Matej Kranjc. Poleg njih so bili še plezalci iz Španije, Francije, Nemčije in seveda Italije, med katerimi seveda ni manjkal Gian Carlo Grassi, eden najboljših italijanskih lednih plezalcev. On je bil pravzaprav med glavnimi organizatorji tega srečanja. Treba je reči, da so bili naši alpinisti spričo vrhunskih rezultatov deležni še posebne pozornosti in italijanska televizija je posnela tudi razgovor o tovrstnem plezanju v Sloveniji.
Sicer je italijanska televizija naredila posebno reportažo o plezanju v zaledenelih slapovih, poleg tiskovne konference pa je bilo vsak večer predavanje z diapozitivi – seveda o lednem plezanju.
Razpis za odpravo Altaj-Pamir 88
Koordinacijska komisija PZJ je sklenila, da organizacijo letošnje odprave v Sovjetsko zvezo Altaj-Pamir 88 prevzema KA Vojvodine. Odprava naj bi štela 15 članov, od tega 7 iz Vojvodine. Iz drugih delov Jugoslavije je torej prostora še za osem članov, ki se naj prijavijo na naslov KA PSSV, Masarikova 25, Novi Sad. Cena je 700.000 din, ki jo je potrebno nakazati na žiro račun št. 65700-678-1520 do 10. maja. V to ceno ni vračunan prevoz. Odprava bo trajala od 28. junija do 23. julija. Pogoji pa so naslednji: da kandidat ni mlajši od 18 let, da ni v postopku, da ni vojaška oseba, da je član PD najmanj štiri leta, da je alpinist, da ima vsaj 20 vzponov preko 2000 m in to deset v zimskih razmerah, da je zdrav, da ima vso opremo, ki je potrebna za to odpravo, da je življenjsko zavarovan, da njegov PD ali AP potrdi, da bo krilo njegove stroške.
Vse lepo in prav, toda kako da med pogoji ni seznama najboljših vzponov, ki za Altajske gore, ki dosegajo višino 5300 m, najbrž niso nepomembni?!
Tokrat precej več vzponov »na pogled«
Pretekli konec tedna je postregel z nekoliko več uspešnimi vzponi na pogled, ki jih je v glavnem opravil Marko Lukič (AO TAM). V Vipavi je 19. t. m. na takšen način preplezal Albino Vidoni (VII-), Travo Sv. Lucije z oceno VIII-, Floka (VIII-/ VIII) in Bananoramo (VII+/VIII-) je splezal na pogled, to pa je bil drug vzpon na takšen način. Poleg teh smeri je potem naslednjega dne na enak način ponovil še Črnega Petra (VII-) in Vipavski steber (VIII-), kot drugi so tudi to prve ponovitve na pogled.
V Vipavi je plezal tudi Miha Praprotnik in na pogled ponovil Črnega Petra, Floka in Vipavski steber pa z rdečo piko, enako tudi Jonatana v Ospu. Milko in Travo Sv. Lucije je ponovil tudi Igor Kalan. Orgazem (VIII-) pa Darjan Šuc (oba AO Kranj).
Omeniti pa seveda kaže tudi še dva dobra ženska vzpona. Petra Vencelj (AO Železničar) je v Vipavi z rdečo piko ponovila Milko in s tem opravila prvo žensko ponovitev. Marija Štremfelj (AO Kranj) pa je na Črnem Kalu na isti način splezala Hard Rock (VII), kar je tudi ena redkih ženskih ponovitev.
Tomo Česen
Tabor na Prenju
Alpinistična sekcija PD Bjelašnica iz Sarajeva je pripravila tridnevni alpinistični tabor na Prenju, v koči Jezerce. Vodja je bil Željko Rudan, opravili pa so tudi več zanimivih tur. Rudan je sam opravil prvenstveni vzpon prek stene Zubca (70-80 st., 300 m in 40- 50 st. še 300 m). Smer je posvetil Zagrebčanki Nives Boršič, ki je nedavno umrla v prometni nesreči, Željko Marič in Nebojša Lekovič sta preplezala kombinacijo SZ raz – Sandžačka (III-IV, 45 st. 400 m) v Z steni Osobca , Dragan Ilič in Muhamed Mujič smer Tomič – Zahirovič (60/40-50 st., 400 m) v isti steni itd.
Stapina v Južnem Velebitu
Tudi v zadnji številki Planinarskega lista, ki ga izdaja PD Kamenjak z Reke (urednik je Stanko Gilič), je spet zanimivost za alpiniste. Ivan Lukič in Siniša Primožič iz Zadra, predstavljata eno od plezalskih zanimivosti Južnega Velebita – Simonoviča Stapina (1125 m). V slikovitih apnenčastih stolpih (40-120 m) nad Stapom je doslej znanih pet smeri različnih težavnostnih stopenj, preplezanih od leta 1979. Področje je dve uri hoda nad Mandalino (16 km SZ od Starigrada) ob Jadranski magistrali.
»Sem slišal, da je v PL preveč alpinizma«, piše v tej številki urednik Gilič in s konkretnimi podatki analizira: »če seštejem vse članke, ki so se alpinizma kakor koli dotaknili, jih je bilo kvečjemu 27%; tudi če bi bil delež obraten, ne bi bil naš list nič manj čitljiv in čitan!« Prevelika monolitnost včasih res škodi, toda uredniki Planinarskega lista so imeli doslej pri sestavljanju vsebine še vedno dokaj srečno roko, tako da geslo za vsakogar nekaj kar velja. Tudi na Slovenske stene (edicijo CZ, ki sta jo pripravila T. Mihelič in R. Zaman) niso pozabi Enes Seferagič iz Pulja predstavlja vodnik s prevodi nekaterih opisov.
Franci Savenc
Tadej Slabe znova v Avstralijo
Konec predlanskega leta sta v plezališču gorske verige Mt. Arapiles (300 km zahodno od Melbourna) Tadej Slabe (AO) Matica; Awentura, Trst) in Srečo Rehberger preplezala tudi smer Masado. Ta je bila takrat tam nekako tretja po težavnosti in ima oceno 30, kar je po UIAA približno X-. Potem sta se lotila še težje; Lord of the Rings (31 ali X-/X) ki pa ji nista bila kos. Najtežja v Avstraliji – in še vedno v ozkem krogu najtežjih na svetu – pa ostaja Punks in the Gym z oceno 31/32, kar je že za odtenek več kot »cela« desetka. Obe je splezal le sloviti Zahodni Nemec Stefan Glowacz. »Lorda« je potem zmogel le še Raboutou, v najtežji, v Punks in the Gym, torej, pa je bil uspešen samo še Güllich – po pravcatih duševnih pretresih, kot pravi sam. Lani v teh dveh smereh ni uspelo nikomur.
Plezajo v apnenčastih peščenjakih, najtežje pa je v previsnih ploščah z neznatnimi oprimki, ki so še zelo daleč narazen. Poleg natančno dodelane tehnike gibanja po ploščah, mora imeti plezalec tudi izredno absolutno moč.
»Želim upravičiti tako dolgo pot, ki seveda ni poceni,« je dejal Tadej Slabe, nič pa o tem, kaj natančno bo plezal. Zato lahko le sklepamo, katere smeri se bo lotil, res pa je, da ga že nekaj časa zanima izključno najtežje. Odpotuje danes, odhod pa so mu omogočili: Slovenijales, Kompas, LB Združena Banka, LB Gospodarska banka, Scarpa, KA PZS AO Matica in ZTKO Ljubljana.
Matej Šurc
PREJELI SMO
Nove dimenzije na Črnem Kalu
V zvezi z zadnjimi AN naj dodam še svoje mnenje. Očitno sva smer Brezraza s Tadejem Slabetom plezala vsak na svoj način. Slabe tako, kot si jo je zamislil on, jaz pa tako kot je logično. To je, pri prvem svedrovcu meter bolj desno po t. i. Italijanski varianti, ki jo je pravzaprav za en oprimek in dva stopa. O tem, da sem plezal drugo smer na tako majhnem prostoru ni moč govoriti. Seveda ne trdim, da sem plezal 8a, ampak sem lepo povedal, da so težave IX-. V zvezi s tem res ne vidim razloga za paniko, ob vsem je pomembneje nekaj drugega.
Vedno pogosteje je moč opaziti plezalce, ki se sprašujejo, tudi tam kjer ni nikakršnih razlogov za to, ali določen oprimek velja ali ne. Tega ni nikjer na svetu! Pojem »plezati narobe« v plezanju ne obstaja, nastal je na Črnem Kalu kot posledica smeri, ki to pravzaprav niso. Smer je nek pas v steni in v tem pasu je dovoljeno vse. Oceno ima smer po najlažjem prehodu. Če kdo pleza drugače (težje), je to njegova stvar. V tem se športno plezanje ne razlikuje od alpinizma. Komaj je javnost (bolje rečeno del javnosti) začela razumeti, kaj je to športno plezanje, že ustvarjamo nek umeten problem, kaj velja in kaj ne, čeprav je v resnici vse zelo enostavno. Ponavljam, takih nesporazumov nikjer na svetu ni.
V smer se vstopi spodaj, se pleza v območju svedrovcev (ki morajo biti pravilno razporejeni) in se konča zgoraj pri prusikih za spust.
Z glavo skozi zid pač ne gre. Ni povsod Verdon in tudi alpinisti so se sprijaznili s tem, da v športnem plezanju ni Jorassov ali Eigerja. Slabe gre v svoji vnemi, narediti težko smer, včasih predaleč. Tudi meni je žal, da v Dolžanovi soteski ni težjih smeri od IX. Za trening prav tako plezam včasih drugače, brez določenih oprimkov, vendar smerem zaradi tega ne dvigam ocene.
Nekaj zdrave pameti si velja izposoditi tudi pri alpinizmu. Na Črnem Kalu se je tako že tretjič zgodilo, da se ne ve kje gre smer. Mandarine, kot pravi Slabe, večina ne pleza tako kot jo je on. Smer Pas de deux ima levo mejo označeno z vijugasto črto, česar tudi še nisem videl nikjer (tekmovanja so nekaj drugega), čeprav bi se smer zelo lepo naredila malo bolj desno, brez črt in dilem. In sedaj Brezraza.
Tisti, ki plezajo le na Črnem Kalu, se jim to zdi že kar normalno. Svetujem jim obisk tujine, pa ni treba, da gredo gledati prav The Face v Nemčijo (pojasnilo: v 30 m visoki in 10 m široki steni velja vse, najlažja kombinacija je X-. Vprašanje kaj velja in kaj ne bi v tem primeru zvenelo skrajno smešno).
Smeri v Jugoslaviji imam že nekaj časa le za trening in res nisem bil seznanjen z mikroklimo na Črnem Kalu. Sam sem pri vsem nesporazumu še najmanj kriv. V smer Brez raza sem vstopil s poštenim namenom smer preplezati, seveda ne da bi vedel katere oprimke je uporabljal Slabe. Tovrstnim smerem pa druge etikete kot »osebne« in »trening« smeri ne morem dati, saj jih brez načrta ne moreš preplezati. Črte bi seveda vse razjasnile, toda to ni rešitev, bili bi prvi, ki bi risali po stenah in če ne drugega, bi se uprli varstveniki narave. Če se želimo tovrstnim zapletom izogniti, potem delajmo po standardih, ki so v veljavi povsod po svetu. Trening, pa naj si vsak izbira sam. Ali pa med smeri začnimo šteti vaje na drogu in rekordne serije zgibov na deski. Po moje še ni čas za to.
Mislim, da je s tem ob zadevi Brezraza (bolje rečeno Brezveze) popisanega dovolj papirja – hitim plezat v Francijo.
Srečo Rehberger
Brezraza – brezobraza
V Črnem Kalu je plezalnega prostora malo, zato ga skušamo čimbolj izkoristiti. Pa ne vsi, kot kaže.
Če so v mojih smereh problemi le z orientacijo, sem vsem pripravljen pomagati. Pa saj ne plezamo v visokih stenah, kjer se ponavadi poišče najlažji prehod in ali ni dovolj beseda ter je treba smeri omejevati z označbami?
Dvomim, da Srečo Rehberger ni ugotovil, kje je speljana smer, zato je pisanje v Alpinističnih novicah (22. 2. 1988) prenagljeno in nepošteno. Upam, da bomo gradili na zaupanju, ne pa na sledovih magnezija, tokrat v italijanski varianti desno in da ne bodo več potrebni opozorilni klici tistih, ki jim je plezanje kaj več kot minljiva slava.
Si na tekmovanju v Ospu lahko obetamo lepše doživetje?
Tadej Slabe
Proslavili so 95-letnico ustanovitve SPD
OBČNI ZBOR TUDI GLASBENO DOŽIVETJE – Zbor ob 95-letnici ustanovitve SPD so s svojimi nastopi popestrili tudi umetniki – pevec Ladko Korošec, študentke Glasbene akademije s flavtami (na sliki) ter kvartet Spev iz Škofje Loke. (Foto: Marjan Zaplatil)
Občni zbor PD Ljubljana – matica v znamenju jubileja in delovnih načrtov
Redni letni občni zbor Planinskega društva Ljubljana – matica je imel tokrat za uvod tudi slavnostni del. Z njim so proslavili 95-letnico ustanovitve SPD, kar se je zgodilo v Ljubljani 27. 2. 1893.
Slavnostni govornik je bil predsednik Planinske zveze Slovenije Marjan Oblak, ki je prikazal razvoj planinske organizacije v vseh teh letih, predvsem pa je opozoril na naloge v tem srednjeročnem obdobju oziroma v petih letih, ki nas še ločujejo od 100-letnice organiziranega planinstva pri nas. Izrekel se je za še večjo dostopnost gora in kvaliteto planinskih storitev. Pomemben mejnik bo tudi ureditev centralnega planinskega muzeja v Ljubljani, saj so zdaj zanj zagotovljeni prostori v Zoisovi hiši ob Ljubljanici.
V rednem delu občnega zbora je predsednik PD Ljubljana matica Gregor Klančnik govoril o osrednjih nalogah v prihodnjem obdobju. Na gospodarskem torišču bo to obnova in povečava planinskega doma pri Sedmerih triglavskih jezerih, ki bi naj bila končana že do letošnjega septembra.
J. D.
