Janez Jeglič in Silvo Karo sama opravila z J steno CT
V Cerro Torreju sta preplezala tisto, za kar so mnogi menili, da je nemogoče – Zelo slaba skala – Velikansko tveganje za zadnji del vzpona
Telefonski pogovor z daljno Argentino je preteklo nedeljo razjasnil še zadnja ugibanja in komentarje – Janez Jeglič in Silvo Karo sta sporočila, da sta v južni steni Cerro Torreja uspela. S tem sta pobrala še četrti, toda daleč največji biser v patagonskih stenah.
Če smo za veliko zajedo v Fitz Royu, Za J V steno Torre Eggerja, posebno pa še za vzhodno steno Cerro Torreja zapisali, da so super, potem si tudi južna stena zasluži najmanj toliko.
Jeglič in Karo sta edina, ki sta bila poleg pri vseh teh odličnih dosežkih. 1200 metrov visoka južna stena Cerro Torreja je od njiju zahtevala, da sta se vanjo odpravila 10-krat in šele enajstič sta svojo smer priključila na Maestri- jevo smer po JV razu. V njej sta splezala 45 raztežajev in težave ocenila s VII. A3 in A4, naklonila v ledu pa je bila do 75 stopinj. Toda ob takšni steni so ti tehnični podatki skoraj odveč – povsem dovolj zgovoren je podatek, da sta prva preplezala južno steno Cerro Torreja.
Po prihodu v bazni tabor so ju alpinisti z vsega sveta, ki jih je v teh stenah čedalje več, spraševali, če mislita čisto resno. Po kakšnem mesecu dni, potem ko so videli kako napredujeta, so se najbrž o tem prepričali. Začela sta 5. novembra lani, preplezala sta tri raztežaje zelo nevarnega dela stene. Naslednjega dne sta se povzpela še višje in ta del je bil najnevarnejši, saj z zgornjega dela stene neprestano pada kamenje, ob toplem vremenu pa se vsemu pridružijo še slapovi vode. Sledilo je še kakšnih 200 metrov kombiniranega plezanja, zatem pa se stena popolnoma postavi pokonci. Srednjih 300 metrov je tudi precej previsnih – za celih 60 metrov. S slabim vremenom sta imela na tej odpravi obilico preglavic. Orkanski veter jima je trgal fiksne vrvi, snežno luknjo pod steno je sneg enkrat zasul 8 m na debelo. Ker sta bila sama, sta morala ogromno energije vložiti v to, da sta vso potrebno opremo prinesla pod steno. Tako je bilo potrebno pot od baze do stene prehoditi kar 24-krat. Osmega decembra sta bila že 400 metrov visoko, sedemnajsti dan pa še 350 metrov višje. V glavnem je šlo za zelo zahtevno tehnično plezanje v zelo slabi skali, ki je bila v počeh in strehah pod robom stene še posebej drobljiva. 26. decembra ob 21. uri sta prišla čez najtežji del in na srečo sta obe plezalni vrvi pustila fiksirani, sicer bi bil povratek nemogoč. Potem ju je slabo vreme še štirikrat prisililo, da sta se vrnila v bazo.
20. januarja sta se odpravila zadnjič. To je bila pravzaprav zadnja priložnost in kljub zelo slabemu vremenu sta začela z vzpenjanjem po pritrjenih vrveh. Zgodaj popoldne sta bila na robu, na koncu vrvi. Bile so zelo poškodovane, na nekaterih mestih že skoraj uničene.
Zadnji del vzpona je bil, milo rečeno, precej dramatičen. S seboj sta imela 100 metrov plezalne vrvi in že kmalu sta jo morala 30 metrov zavreči. Orkanski veter je iz stene trgal velike kose ledu, ki so jima uničevali vrv. Orientacija je bila v tem zgornjem delu nemogoča. Videla nista skoraj ničesar. Veter, ki je bil zares obupen, je pravzaprav predstavljal največjo nevarnost. Kaos, v katerem sta se znašla, sta konec koncev srečno prestala. Najprej je padel Jeglič in se srečno zaustavil kakšnih 10 metrov nižje. Toda tudi Karo je imel težave, saj ga je sunek vetra odtrgal od pobočja in šele vrv ga je zaustavila 30 metrov nižje. Kakšnih 200 metrov pod vrhom Torreja sta dosegla JV raz po katerem poteka Maestrijeva smer. Sestop je trajal vso noč in ob drugi uri zjutraj sta opravila še zadnji spust. Končala sta s 50 metrov krajšo vrvjo kot na začetku, pa še ta je bila vsa raztrgana. V snežni votlini sta počakala jutro in 21. januarja dopoldan sta bila spet v bazi.
S tem je bilo doslej največjo dejanje v Patagoniji končano. Najzahtevnejša stena v teh gorah, samo dva plezalca,zadnji del vzpona opravljen v dramatičnih okoliščinah – to so dejstva, ki dajejo dosežku še posebno vrednost. Jim Bredwell, legendarni ameriški plezalec, ki je februarja leta 1979 skupaj s Stevom Brewerjem kot drugi dosegel vrh Cerro Torreja po JV razu, je označil vzpon Jegliča in Kara kot najtežji v celotni Južni Ameriki.
Če strnemo vsa dosedanja razmišljanja, potem lahko mirno zapišemo – kdor bo hotel v teh stenah doseči še več, se bo moral prekleto potruditi. Jugoslovani smo tako po kvaliteti vzponov v kategoriji nedvomno na prvem mestu in za zadnji uspeh Janeza Jegliča in Silva Kara jima lahko vsi samo čestitamo – zelo dobro opravljeno!
PODVIG – YU smer v južni steni Cerro Torreja (polna črta), desno pa je JV raz, po katerem sta Jeglič in Karo sestopila (črtkano).
• Odpravo v južno steno Cerro Torreja so omogočili: CAN CAN KLUB IHAN PRI DOMŽALAH, PAPI ŠPORT TRIESTE, KOTG PZS, PAP LJUBLJANA, IS SKUPŠČINE OBČINE DOMŽALE, VRVPLET FLERE DOMŽALE, SAMAS ITALIJA, SAN MARCO ITALIJA, FEROMOTO MARIBOR in SCT Interna banka, Družina Bronzovie iz Rio Galegosa, Deuter iz ZRN, TV Ljubljana, PD Domžale, AIR France, Termit Domžale, Color Medvode, Družina Rezelj iz Buenos Airesa, Tosama Domžale, Petzl Francija, Ljubljanska banka Domžale, Galant Ljubljana, OKZSM Domžale, ARS ingenering, Controlmatik Vlado Boben, Droga Portorož, Astra interna banka, VTOZD Biotehnična fakulteta, Helios Domžale, Transportne naprave Juhant Aleš in Milan, Grčar – strojenje kož Dragomelj, Stol Kamnik, Induplati Jarše, Toko Domžale, Diskoteka Slovenija, ČGP Delo, AO Jesenice, Likar Domžale, Trim bar Januš, Minuta Repovž, Optika Šofic, Kalimero Domžale, Metulj Domžale, Astra Veletrgovina, Veletekstil TOZD Maloprodaja, Ona On Ljubljana, Foto Majhenič, Šporn Radomlje.
Tomo Česen
Vodnik Jugoslavske hory kaže odnos do naših gora
Jirasko, Leder in Lorene so avtorji čehoslovaškega vodnika po jugoslovanskih gorah – Edicija, ki se je tudi mi ne bi sramovali
Češkoslovaški ljubitelji gora so že dolgo navezani na naše kraje. Leta 1897, samo devet let po ustanovitvi Kluba čeških turistov, so ustanovili »Češko podružnico« Slovenskega planinskega društva, 1903 pa še češko-slovenski akademski krožek v Pragi. Češka podružnica je zgradila nad Jezerskim Češko kočo, akademski krožek pa kočo Koritnici. Češkoslovaški alpinisti so sistematično plezali (in še, v zadnjem času so posebej odmevne njihove zimske ture) posebno v slovenskih gorah, delovali pa so tudi na planinskem kulturnem področju.
Planinski vodnik po jugoslovanskih gorah, edicija kakršne nimamo v naših jezikih, pa je – vsaj za tiste, ki niso spremljali njenega nastajanja – vseeno precejšnje presenečenje. Ni pa prvo!
Že leta 1898 so izdali vodnik »Slovenske Alpy« dr. Prachenskega, dve leti kasneje »Savinjske Alpy« Mareša. 1902 »Julske Alpy« z zemljevidom, 1908 dr. Čermaka »Skupina Kazorska« in 1910 še »Slovinské Alpy« Dvorskega in Frante. Ob tem pa še precej strokovnih člankov in popisov.
Potem so prišli drugačni časi in v bibliografiji njihovih izdaj je nastala večja praznina. Leta 1979 (ponatis 1984) pa sta M. Čepelka in L. Jurasko spet izdala Julské Alpy. Nekoliko skromnejšo edicijo, vodnice k, ki je izšel pri njihovem društvu (OVHT TJ Slovan, Lysa nad Labem). Leto po prvi izdaji tega sta ista avtorja na enak način pripravila še Kamnické in Savinjske Alpy, potem pa sta se združila in z Lederjem in Zadrubo pripravila še Jugoslavske hori a réky (1983, ista založba).
Če odmislimo dva turistična vodnika z enakim naslovom »Jugoslavia«, prvega je napisal Siracki, izdal pa 1979 Obzor iz Košič, drugega pa Hermanova (Olympia, Praga 1984), čeprav sta deloma tudi nastala ob pomoči planincev, so bili ti vodni(č)ki v pravem pomenu generalka. Levji delež pisanja je prevzel inž. Ladislav Jirâska, inž. Ludek Leder se je posvetil 11 poglavjem, manj poznani področji Biokova in Penja pa je prevzel inž. Josef Lorene in jih dobro obdelal, čeprav je imel v glavnem na razpolago le literaturo in sodelavce. Sicer pa je le-teh navedenih v kolofonu toliko, da se kvaliteti vodnika pravzaprav ne smemo čuditi. Iz vse Jugoslavije so in sama znana imena. Dobro delo je opravil tudi Jiri Hedanek, ki je zrisal zelo dobre grebenske zemljevide. Le za (črnobele, barvnih ni, razen na ovitku) fotografije bi se morda lahko bolj potrudili, pa ne avtorji, temveč tiskarji.
Vodnik kakršnega bi si želeli
Že večkrat mi je kdo rekel: Dobro pa zakaj ne izdate tudi kak vodnik, v katerem bi bili (vsaj) osnovni napotki za planinske obiske vseh naših republik in pokrajin; gotovo bi ga lahko izdali tudi v srbohrvaščini in naklada ne bi smela biti majhna!
Res je, kompleksno je bil doslej rešen pravzaprav le problem alpinistov, pa še to izključno po zaslugi Zlatka Smerketa. (Škoda, da je omagal, preden je izdal še zadnji zvezek, težko se bo namreč našel kdo, ki bi ga lahko nadomestil). Delal je sam, brez večje podpore organizacije in razumljivo je, da nima naslednikov.
V okviru Planinske založbe pri PZS je bilo zadnja leta zelo veliko narejenega. S planinskimi vodniki smo »pokrili« večji del Slovenije, bela lisa se širi le še prek (večjega) dela Primorske z Notranjsko in Dolenjsko. Razni specialni vodniki, predvsem po raznih transverzalah in veznih poteh, osnovno vodniško literaturo še dopolnjujejo. Kartografsko področje pa je še bolje obdelano, je že tako rekoč na evropski ravni. Vse to – pa še marsikaj drugega – je nastalo pravzprav po zaslugi peščice amaterskih delavcev, ki so se ukvarjali z vsem, od snovanja edicij in iskanja sodelavcev, pa do lektoriranja (celo jezikovnega) in prodaje. Sedaj, ko bi morali le še »finiširati« v cilj, ki smo si ga nekoč zadali, pa žal kot kaže zmanjkuje sape. Zato je morda opravičljivo, da se na (vsejugoslovansko področje še nismo spustili.
Je pa tudi vprašanje, če je Planinska založba (oz. planinska organizacija) tudi edina poklicana za reševanje take zahtevne naloge?
Nesreča po uspehu
Okoli 20. decembra lani je bila uspešno splezala tudi Anapurna. Dva japonska alpinista sta priplezala na vrh po južni strani. Med sestopom pa se je zgodila nesreča in oba sta se smrtno ponesrečila.
Francoski alpinist Marc Battard pa je le nekaj dni pred našima Tomazinom in Kregarjem stal na vrhu Daulagirija. 2. decembra je vrh osvojil skupaj z zelo znanim Sundare Šerpo, ki ima med svojimi uspehi zapisan tudi Everest.
Bolgari vabijo
Bolgarska federacija alpinizma vabi ekipo dveh alpinistov – smučarjev na dvodnevni rally, ki bo od 17. do 20. marca letos na področju Maljovica, v masivu Rila. Vsi, ki so zainteresirani, naj se takoj (saj je rok za prijavo pravzaprav že potekel) prijavijo na KA ali PZVA PZS. Za kritje prevoznih stroškov morajo prijavljenci poskrbeti sami, bivanje v Bolgariji pa plačajo organizatorji.
Novo vodstvo AO SPD Trst
Tudi vodstvo alpinističnega odseka pri Slovenskem PD, v Trstu, se je pomladilo. Poslej ga bo vodil (dosedanji namestnik načelnika) Davor Zupančič, ki ga bo na prejšnji funkciji nadomestil Igor Gombač. Blagajnik in gospodar odseka je Jožko Baša, ki je član odseka že od ustanovitve ( 1982). nova tajnica pa Erika Košuta-Ukmar. Šolo bo letos vodil Lenart Vidali, sestajali pa se bodo še naprej vsako drugo sredo ob 20. uri v društvenih prostorih
Solo zimski poskus
Španec Fernando Garrido (29), doma iz Barcelone, je decembra odšel iz Katmanduju z ambicioznim načrtom: želim biti prvi zimski solist na osemtisočaku. Za cilj si je izbral šesti najvišji vrh sveta Čo Oju (8201 m), pri postavljanju baznega tabora pa so mu seveda pomagali tudi šerpe. Garrido ni neznano ime med »rekorderji«. Leta 1985 je 66 dni preživel na najvišjem vrhu obeh Amerik, 6950 m visoki Aconcagui.
Madžarski uspeh na Šiša Pangmi
Poročali smo že o prvem madžarskem vzponu na osemtisočak: na Šiša Pangmo (8013 m) se je 1., in 8. oktobra lani povzpelo skupno šest članov odprave. Iz domovine so odpotovali že 25. avgusta in 5. septembra so bili v Nialamu, zadnjem naselju pod Šiša Pangmo. Iz baznega tabora (5200 m) so potem postavili še tri višinske, na 5700, 6400 in 7300 m. Domov pa se je 9-članska odprava pod vodstvom Szandorja Nagyja vrnila že 1. novembra (le s poročanjem so v zaostanku).
Tekmovanje v športnem plezanju Osp 88
Predvidoma bo konec aprila v Ospu tekmovanje v športnem plezanju, prvič v Sloveniji, in sicer v organizaciji AO Kranj. Pogovarjajo še tudi o neposrednem TV prenosu finala in zaenkrat vse kaže dobro. Točnejša navodila glede prijav, datuma tekmovanja in vseh ostalih stvari, ki sodijo zraven, bodo objavljena v eni od prihodnjih rubrik AN.
Prvi zimski pristopi
Štirje gorski vodniki iz Ancoraga na Aljaski so se namenili, da to zimo končno pridejo na Saint Elias (5489 m), enega najvišjih tamkajšnjih vrhov. Računajo, da bodo morali postaviti štiri tabore, hudo jih bo pestil mraz (v tem času je povprečno -50 do -60°C), smeri pa so tudi vse tehnično dokaj zahtevne. Lani je prav zaradi tehničnih težav vrh ostal neosvojen.
Sicer pa so zimski pristopi na naj višje vrhove Aljaske še sila redki. Mourit Boyna (5005 m) je bil npr. prvič pozimi osvojen šele leta 1985, Mt. Logan (6050 m), drugi po višini, leta 1986 itd.
Izbrani bolgarski vzponi
Tudi bolgarski alpinisti so izbiral »naj« ture lanskega leta. Za zimsko sezono so izdvojili 1. ZP smeri Abalakova v 1000 m visoki steni Pik Ščurovskega v Kavkazu, ki so jo od 13. do 15. marca opravili Maslarov, Dimitrov, Petrov in Tafradžijski. V Alpah je odjeknila njihova ponovitev Pioline smeri v S steni Eigerja; opravila sla jo Petrov in Panajotov v dneh od 12. do 14. junija. Lambov in Markov pa sta smer bratov Schmid v S steni Matterhorna ponovila v 14 urah in pri tem preplezala novo varianto. Petrov pa je nekakšen »rekord« postavil tudi v Kavkazu: od Zavetišča enajstih se je povzpel na vzhodni in zahodni vrh Elbrusa ter sestopil – v sedmih urah. Zakonca Vasilev sta se v času enega »valutnega« tabora povzpela na vse tri glavne sovjetske sedemtisočake itd.
Franci Savenc
