Odlično tudi za predstavitev prvenstvene v stolpu Trango
Francoski in švicarski alpinisti, ki so v stolpu Trango plezali nekaj dni za našimi, so znali uspeh učinkovito predstaviti
LJUBLJANA – Ocena odlično ne velja za dosežek naših alpinistov, temveč za francosko-švicarski vzpon v stolpu Trango, kjer so iste dni plezali tudi naši. Rezultat je sedaj večini sicer že znan (čeprav ga udeleženci naše odprave – vsaj v javnosti – niso omenjali, pa so zanj prav gotovo morali vedeti): Patrick Delale (36), Michel Fauquet (25) in Michel Piola (28) so se na vrh Brezimenega (Trango) stolpa, visokega 6251 m, povzpeli 24. junija, torej le nekaj dni za našimi. V treh dneh so preplezali mogočni Zahodni steber (smer pa so pred tem do 400 m pod vrh opremili z vrvmi) in smer ocenili s 6c, A4, 27R. Tchouky, kot prijatelji kličejo Fauqueta, je z vrha »sestopil« kar s padalom. Za jadranje (z višinsko razliko 2200 m) je menda potreboval le 11 minut, tovariši na klasičen način pa dva dni.
Ocena odlično ne velja (le) za smer, temveč v prvi vrsti za predstavitev tega dosežka. Še predno so si Francozi doma pošteno oddahnili, so namreč že razposlali prva obvestila. Sledila je (odlična Piolina) shema … Čez vse pa je predstavitev v zadnji številki Japonske revije Iwa To Yuki: 14 odličnih barvnih reprodukcij in dve skici.
Pa bi bil lahko naš dosežek enako (ali vsaj podobno) predstavljen. Glavni urednik Tsunemichi Ikeda je namreč posebej zaprosil za članek, skico in diapozitive tudi naše, ki pa na pismo (menda še do danes) niso niti odgovorili. Razumljivo, da jugoslovanski vzpon sedaj v reviji ni omenjen.
Da je nekaj »narobe« je opazilo tudi uredništvo Planinskega vestnika.
V prvi letošnji številki je namreč objavljena ugotovitev: »Žal pa v nobenem od treh poročil ni omenjeno dejstvo, da so nekaj dni prej v istem kamnitem stolpu trije Jugoslovani potegnili podobno smer.« In v nadaljevanju »… ali moštvo Piole na razmeroma majhnem stolpu ni nič vedelo o jugoslovanskih sosedih?«
V bran našemu alpinizmu se je tudi tokrat prvi postavil Jožef Nyka, urednik poljskega Taternika. (Lani je skupaj z urednikom American Alpine Journala H. Adamsom Carterjem za nesebično podporo našemu alpinizmu dobil zlati častni znak, čeprav menda tega za sedaj še ne ve.) In bi se še kdo, če bi le imel uradne podatke; teh pa (še) nima niti naša komisija za odprave v tuja gorstva. »Moramo pograjati naše alpiniste, ki o svojih uspehih ne poročajo dovolj hrupno (kar njihovi kolegi iz tujine delajo) tudi v Planinskem vestniku,« je zato zelo zelo mila ugotovitev.
Pa še nekaj je, kar je zaslediti v pisanju tujih revij (tistih, katerih uredništva so se nekako le dokopala vsaj do osnovnih podatkov): čudi jih, po kateri lestvici so naši ocenili svojo smer; po UIAA menda ne!? Rakasta rana, ki so jo zadnja leta nekateri posamezniki (z ocenjevanjem) tako vztrajno vcepljali našemu alpinizmu, je s tem, kakor kaže dobila domovinsko pravico tudi v strokovnem tisku. Kaj pomeni to za naš alpinizem, pa najbrž ni potrebno razlagati.
V skupini Trango (Baltoro Mustag, Karakorum-Pakistan) je več stolpov, ki pa jih alpinisti »odkrivajo« pravzaprav šele zadnja leta. Prvi pristop na Brezimeni stolp (Nameless Tower) so opravili šele leta 1976 (prek južne stene) britanski alpinisti: Mo Anthoine, Martin Boysen, Joe Brown, Jim Curran, Malcolm Howells in Tony Riley. Na Prvi stolp (K 5753) so opravili prvi pristop lani Japonci; kar 15 dni so rabili za 63 raztežajev dolgo smer z oceno VI+, A2 itd.
Z vzhodno steno Brezimenega stolpa so se doslej spogledovale že vsaj dve ameriški in ena angleška odprava ter pred dvema letoma poljsko-japonska, ki je segla nekako 5800 m visoko.
Če ni popolnih informacij, so razlage vsega, kar je slišati ali prebrati, lahko sila različne, tudi netočne in celo nekorektne. Kaj na primer pomeni trditev: »Čeprav so težave v steni ponekod dosegle deveto stopnjo, je Franček Knez vseskozi plezal prosto«, ob zaznambi: »… zato smo morali zadnji del stene plezati tehnično«? In v drugem zapisu: Plezal sem v glavnem ves čas tehnično s frendi … Franček za mano pa je plezal vseskozi prosto, čeprav težave v skali dosegajo IX. stopnjo … Ko je bil na vrsti, da pleza naprej, je tudi napredoval v glavnem prosto itd.
Zakaj si nekateri sami po nepotrebnem kvarijo ugled? Alpinizem je ena redkih (športnih) dejavnosti, kjer ni sodnikov, zato dejanja vrednotimo (predvsem) po opisih, v katerih naj bi imeli vsi podatki določen pomen. Ne gre, da bi si jih vsak razlagal po svoje. Slovenski (in z njim jugoslovanski) alpinizem še vedno nima tistega mesta v svetu, ki bi si ga zaslužil. Z »osebnimi« težavnostnimi lestvicami mu ga prav gotovo ne bomo izborili!
Franci Savenc
Najtežja »smer« kar v Ljubljani
Tadej Slabe je plezal na Šancah – Plezalcem naravna skala ne zadostuje več – Samo 8 m
LJUBLJANA — Znano je, da je motiv vrhunskega plezalca plezati smeri čim večje težavnosti. Zato je treba trenirati, torej plezati čim več, čimbolj kakovostno in zato izbirati naj bližja plezališča. Po tej logiki »prave« skalne stene, ki jih pač nima vsak plezalec pred nosom, nadomeščajo zidovi, in ker Slovenija še nima telovadnice z umetno steno, (Bohinjci nekaj takega sicer imajo, vendar ni še nič »uradnega«), nekateri kar doma v stene svojih sob razpostavijo umetne oprimke.
Najtežja »smer« o kateri bomo spregovorili, pa ni nastala v spalnici kakega plezalskega navdušenca, temveč na obokih dobro znanih Šanc na ljubljanskem gradu. Morda je v prvem trenutku malce smešno slišati o »smeri« na Šancah, kdor pa bo tu vseeno poskusil mu niti malo ne bo do smeha, pa tudi sape za to ne bo imel.
SAMO Z ROKAMI – Tadej Slabe v svoji »smeri« na Šancah. (Foto: M. Š.)
Tadej Slabe (Awentura, Trst; AO Matica) je lani aprila začel na prvem stebru in do pred kratkim je splezal po robu do polovice oboka, skozenj, na drugi strani pa enako polovico oboka, nato pa navzdol po stebru. Vsega je »le« za kakih 8 metrov, vendar je to po njegovem mnenju najtežji povezan odstavek, kar ga je doslej plezal. Najbolj kočljiv je preprijem na vogalu, ko je gre za kombinacijo dveh, za dober centimeter velikih oprimkov. Tu je treba težo telesa zadržati na enem prstu. Najpomembnejše pri tej »smeri« je, da jo je Slabe plezal izključno z rokami; torej ne da bi se zidu enkrat samkrat dotaknil s stopali. Seveda zato ocena ni več višja kot sicer, vseeno pa predlaga IX+/X- (francoska 8 a). To plezanje je še najbolj podobno plezanju po balvanih, kjer so naj večji mojstri Francozi. Zanimivo je, da je Jackie Godoffe, ki v tej »panogi« slovi kot najboljši, svoji najtežji prisodil prav isto oceno. Morda se bo kdo vprašal, kakšna je razlika med osemmetrskim balvanom in »normalno« 20 metrsko smerjo, če predpostavljamo, da sta obe isto ocenjeni? V balvanu so težave pač bolj skoncentrirane.
Omeniti velja, da Slabeta zanima le to, kar zasluži naj višje ocene, tiste, kjer njegova moč in gibljivost dosežeta skrajno mejo. Izmed vseh smeri, ki jih je naštudiral in preplezal v zadnjih dveh letih, so doslej njegovi kolegi ponovili le eno, in še to najlažjo. (Gre za Pas de deux v Črnem Kalu, ki jo je pred kratkim splezal Vili Guček.)
Matej Šurc
Veliki uspehi se vrstijo leto za letom
Kranjski alpinistični odsek na občnem zboru pregledal lanske dosežke
KRANJ – Lani je 42 aktivnih članov (19 alpinistov in 23 pripravnikov) opravilo skupaj 828 alpinističnih tur, od tega je bilo 668 plezalnih vzponov.
V Kranju veliko število vzponov nikoli ni bilo v ospredju, marveč pa je bila daleč bolj opazna kvaliteta. Vsako leto je očiten porast kvalitetnih dosežkov, tako so lansko leto povprečno oceno dvignili za celo stopnjo. Podatki, da so splezali 159 smeri VII. stopnje, 34 smeri osme, 17 smeri devete in 5 smeri desete stopnje, govorijo sami za sebe.
Vrhunskih rezultatov ni manjkalo. Imajo lanski najboljši dosežek v Alpah in v zadnji številki francoske revije Vertical je Michel Piola solo ponovitev No Sieste v Jorassih označil kot »veličasten podvig«. Doma izstopajo solo ponovitve v velikih stenah – Črni biser v Travniku, Četrt stoletja v Šitah (pa tudi pozimi!), pa Skarabej v isti steni itd. Štiri desetke v ZDA so rezultat kvalitete športnega plezanja in ena prvih ponovitev French Connection v Smith Rocku je še posebej pomembna.
Vrsta težkih smeri v Dolžanovi soteski je pravzaprav tudi pripomogla k dvigu kvalitete. V Kranju je danes osem plezalcev, ki so opravili vsaj en vzpon osme stopnje, med njimi so trije z vzponi devete in eden z vzponi desete stopnje. Njihovi člani so sodelovali na štirih odpravah: Lotse Šar, Bolivijski Andi, Mc Kinley v ZDA in turneja športnega plezanja, prav tako po ZDA. Za leto 1987 so imeli dva člana z mednarodnim razredom in enega z zveznim (poleg tega še dva republiška), za letošnjo leto pa sta dva z mednarodnim (eden bo zaslužni športnik) in trije z republiškim razredom. Sodelovanje z GRS iz Kranja, enotami JLA in TKS ter ZTKO Kranj je že tradicionalno in tudi letos so trdno zasidrani med vrhunskimi športnimi panogami v občini Kranj. Pri takšnih rezultatih je to seveda samo logična posledica. Na svojem občnem zboru so med drugim izvolili tudi novega načelnika. Odsek bo sedaj vodil Tomo Česen.
Nuša Romih uspešna v Jonatanu L.
Tržiška plezalka prišteva vzpon v Jonatanu Livingstonu med svoje najtežje
Popularna smer v Ospu, Jonatan Livingstone ima že prvi ženski vzpon. Nuša Romih (AO Tržič), sicer naša najboljša športna plezalka, je smer uspešno preplezala 21. t. m. Povedala je, da ta vzpon prišteva med svoje najtežje. Težko je sicer to smer primerjati z Licence to Bolt v Smith Rocku iz lanskega leta. Tam je šlo v glavnem za manjše oprimke v navpični steni, ki je zahtevala tudi pravilno gibanje. V Jonatanu so oprimki večji, toda stena je precej previsna in poleg gibanja pride do izraza tudi moč. Po tem zadnjem vzponu so načrti Nuše Romih povsem jasni – še težje.
Poleg tega uspeha je treba omeniti še dve novici iz Črnega Kala. Vili Guček (AO Trbovlje) je na pogled splezal še eno smer osme stopnje. V četrtek 14. t. m. je uspel v Zidarski poči, ki je približno tako težka kot Jonatan Livingston (torej VIII-), le da so posamezna krajša mesta v Zidarski poči malce težja. Istega dne je bila Mandarina (VIII+/IX-) ponovljena še dvakrat. Poleg Gučka je to smer preplezal tudi Uroš Grilc (AO Črnuče). Pri vseh vzponih gre seveda za ponovitve z rdečo piko (razen Zidarske).
Registracija gorskih vodnikov
Gorski vodniki bodo lahko izpolnili formalnosti za svojo registracijo v prostorih Planinske zveze Slovenije do 1. aprila letos. Na PZS dobijo obrazec, ki ga je treba izpolniti z osebnimi podatki.
Klic samote v Maselniku
Mitja Lo Duca in Tomaž Rovšček sta 14. t. m. v steni Maselnika opravila prvo ponovitev smeri Klic samote. Lo Duca je ves čas plezal prosto in največje težave so dosegale VI. stopnjo, sicer je ocena za ostale dele V. 600 metrov visoko steno sta plezala 7 ur in pol. Zlasti v spodnjem delu sta naletela na strme in poledenele trave, tako da je bilo plezanje precej nevarno.
Šola turnega in ekstremnega smučanja v Zagrebu
V organizaciji AO PD Željezničar iz Zagreba se je šola turnega in ekstremnega smučanja začela že 23. decembra lani, trajala pa bo do 23. marca letos. Imajo 15 tečajnikov, ki so do sedaj že imeli teoretična predavanja o opremi, tehniki smučanja itd. Vsa predavanja so ilustrirali s filmi ali diapozitivi. Vodja šole je Krešimir Kučinič, inštruktorji pa so Vladimir Mesarič, Branimir Šeparovič, Borislav Aleraj, Ranko Žnidaršič in Branimir Predovič. V svojem programu so predvideli 12 teoretičnih predavanj, enajstkrat pa se bodo odpravili na izlete, kjer bodo znanje še praktično preizkusili. V glavnem gre za izlete v Julijske in Kamniške Alpe, v programu pa so še Samarske stene, Sljeme in Oštrc.
Tabor 2 na K2 postavljen
Iz Poljske je pred dnevi prišla novica, da je njihova odprava, ki poskuša pozimi osvojiti drugi najvišji vrh na svetu, 8611 metrov visoki K2, postavila tabor 2 na višini 6800 metrov. Poleg poljskih alpinistov so v ekipi še alpinisti iz Kanade in Velike Britanije. Odprava ima radijsko zvezo z domovino in poročila govorijo, da je letos zima v Karakorumu zelo ostra.
Bolgari vabijo na rally
Bolgarska federacija alpinizma vabi ekipo dveh alpinistov smučarjev na dvodnevni rally, ki bo od 17. do 20. marca letos v Maljovici, v masivu Rila. Vsi, ki so zainteresirani, naj se takoj (saj je rok za prijavo pravzaprav že potekel) prijavijo na KA ali PZVA PZS (Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana), podrobnejše informacije pa nudi Bojan Pollak (TS 061/831-811). Za kritje prevoznih stroškov do Sofije morajo prijavljena poskrbeti sami.
V gorah BiH
Edim Durmo in Mirza Humo, oba sta iz Mostarja, sta v tej zimski sezoni preplezala tri smeri v masivu Huma: Haremsko, Šariča bolero in Poletarac, ocenjene s IV-V. Durmo je z Jurico Miljkom preplezal še S steno Izgorjele grude na Prenju po Diagonalni smeri (V+ Al-2, do 90 st., 650 m. 29 h, 1. ZP).
Prvi madžarski osemtisočak
Devetčlanska odprava, ki jo je organizacijsko vodil dr. Sandor Nagy, tehnično pa Peter Dekany, je opravila prvi madžarski vzpon na vrh višji od 8000 m. Obiskali so Tibet in si za cilj izbrali normalno smer na Šiša Pangmo (Xixabangmo, 8013 oz. 8046 m). Bazni tabor so imeli na višini 5000 m, višje pa še tri tabore (6400, 6950 in 7400 m). Po temeljiti aklimatizaciji so začeli z vzponom. Najprej (1. oktobra lani) sta uspela Sandor Nagy in Attila, teden dni kasneje pa so bili uspešni še Zoltan Balaton, Laszlo Vöros, Jozsef Csikos in Laszlo Varkonyi. Bil je to 25. in 26. pristop na vrh, saj 4-članska odprava (A-CH-D) 18. septembra 1987 ni bila na glavnem vrhu.
Karo in Jeglič uspešna na Cerro Torre
Naša alpinista sta preplezala južno steno – Najtežja v Patagoniji
Silvo Karo in Janez Jeglič sta sporočila iz Argentine, da sta preplezala južno steno Cerro Torre. V steno sta vstopila 20. t. m. kljub slabemu vremenu, plezala sta ves dan, naslednji dan pa sta izstopila. Njuna ocena je 7A 4, 75 stopinj v ledu, dodajata pa, da gre za zelo zahtevno in nevarno plezanje. Dober poznavalec te stene Američank Jim Bridwell meni, da gre za najtežji vzpon v Patagoniji, temu mnenju pa se pridružujejo tudi drugi.
Naša alpinista sta sporočila tudi, da sta danes odpotovala v Buenos Aires, domov pa se bosta vrnila 27. t. m.
Tomo Česen
