Alpinistične novice 4/1988

Božičeva, Česen, Romihova, Rehberger in Karničarja

Zanimivi izidi neuradne ankete o dosežkih naših alpinistov in plezal­cev v pretekli sezoni – Taki izbori so potrebni

LJUBLJANA — Kdo je bil najuspešnejši v preteklem letu? Vpraša­nje, ki se pogosto sliši, še posebno ob koncu leta, ko vsepovsod izbirajo najboljše. Navadno že po kratkem pogovoru izluščijo ime, dva. Toda pravi izbor to le ni, ni pa tudi slovesne podelitve priznanj in vsega, kar je za večino športnih panog običajno ob koncu sezone.
Odgovor, če ga le iščete v dovolj širokem krogu, je boleč, a dokaj eno­vit: zaradi neaktivnosti ali kakor temu nekateri tudi rečejo – nezainteresira­nosti (naše) planinske organizacije. Ob bolj podrobnem preučevanju od­govorov pa hitro izluščimo glavnega krivca – komisijo za alpinizem PZS. Po mnenju nekaterih pa bi lahko kaj storila tudi PZVA, ena od podkomisij KA, ki je bila ustanovljena prav za delo z najboljšimi (ne le za kategoriza­cijo). Samo redki, najbolj poučeni, se spomnijo še na (nesistemski) odbor, ki je bil pred leti ustanovljen posebej za obravnavo predlogov za priznanja. Predlogov in zahtev, da je nekaj ven­darle potrebno storiti, pa je bilo zad­nja leta že precej, tudi takih, za katere smo menili, da bodo šli vsaj v zapisnik in med sklepe.

Neaktivni ne delajo napak
Po pravilu, da je bolje biti kritiziran kot neaktiven, smo se zato v okviru skupine ID odločili za neuradno anke­to. Ker pa so zamisli eno, možnosti pa neredko nekaj povsem drugega, smo jo morali opraviti v sorazmerno oz­kem krogu in s skromnim seznamom vprašanj. Čeprav je odgovorilo (kljub priloženi adresirani in frankirani do­pisnici) le nekaj več kot 65 odstotkov naprošenih, so rezultati taki, da jih velja objaviti celo brez pogloblje­ne analize, ki pa jo bomo seveda tudi opravili.
Med alpinistkami je bila na 30 gla­sovnicah kar 21 krat na prvem mestu Ines Božič. Če pa upoštevamo vse odgovore, je zbrala (prvo mesto smo točkovali s 3, drugo z 2 in tretje z 1 točko, delitev mesta pa s povpreč­jem) skupno 81 točk. Vlasto Kunaver je za najboljšo izbralo 11 od 16 tistih, ki so jo zapisali, zato je njen seštevek le 41 točk. Na tretjem »mestu« je lani – po našem mnenju – najuspešnejša naveza Galičič-Lenarčič. Vsako po enkrat so izbrali za najboljšo in tudi skoraj enako število točk so jima pri­sodili (21,5 oz. 20,5). Na seznamu so: Marija Štremfelj, Mira Uršič in Jelka Tajnik.
Med alpinisti je na prvem mestu nesporno Tomo Česen. Edinemu so namreč prisodili več kot 100 (točneje 105) točk. Da zasluži prvo mesto, se jih je odločilo 31 (od 38, kolikor jih je zanj oddalo glasove). Franček Knez je na prvem mestu 7 glasovnic, na dru­gem oz. tretjem pa še na štirinajstih. Tudi v tej skupini, kot kaže »zasluži« tretje mesto dvojica – Silvo Karo in Slavc Svetičič, pa čeprav nista plezala skupaj. Ob njih pa zasledimo še deset imen, med katerimi pa ni prave dife­renciacije.
Pri plezalkah je nesporen zmagova­lec Nuša Romih. Kar 28 jih je zapisalo njeno ime in 24 jo je zapisalo na prvo mesto. Metka Lukančič in Simona Škarja imata (v povprečju) le še 15 odstotkov njenih točk, sledita (spet s skoraj enako vsoto) pa »alpinistki« Galičičeva in Lenarčičeva, Jelka Taj­nik itd. Zanimivo, da ni ostala brez glasu niti Painkiherjeva, nesporno res najboljša plezalka, ki pa je pretrgala stike z domovino in se v ZDA povsem posvetila plezanju.
Med plezalci izstopajo trije – Srečo Rehberger, Tadej Slabe in Vili Guček – čeprav je velika razlika v vrednote­nju njihovih dosežkov. Največ točk so prisodili Rehbergerju (18 od 34 mu jih je prisodilo »zlato medaljo«) in Slabe­tu (14 od 29 in 10 točk manj), Gučka pa so vsi, ki so glasovali zanj, uvrstili na tretje mesto.
Najtežje so se anketiranci odločili za najuspešnejše (alpinistične, če ho­čete tudi ekstremne) smučarje. In tudi največ nedoslednosti je opaziti. Brata Karničar sta, denimo, večino najtežje­ga smučala skupaj, pa je v vrednote­nju njune aktivnosti vendarle bistvena razlika: za Davorja jih je glasovalo 15 in kar 8 mu jih je prisodilo tri točke (pri petih si 1.- 2. mesto deli z bratom). Luko pa je izbralo le 10 anketirancev in ima tretjino točk manj. Na tretjem mestu (le točko manj) je Andrej Zorčič, ki pa ga je kar peterica uvrstila na prvo mesto. Dejana Ogrinca, ki je večino tur opravil z njim. pa sta se »spomnila« le dva. Podobno je tudi s parom Borut Črnivec in Andrej Ter­čelj (kar med drugim kaže, da si mo­rajo posamezniki najprej »dobiti ime«, šele potem lahko računajo, da bodo resnično opaženi). Smučanje z Denalija (Mt.McKinleya) pa je, kot kaže, že »izven kategorije«, drugače si namreč skoraj ni mogoče razlagati dejstva, da je Vikija Grošlja zapisala le peterica, toda dva od njih sta mu prisodila prvo mesto.

Kako in kdo v prihodnje?
Tokrat je anketo dobilo 90 naslov­nikov (tudi izven Slovenije) in nekate­ri so bili naprošeni, da se pozanimajo tudi za mnenje drugih, celo vsega od­seka. Kot sem že omenil, pa jih je do pričetka pisanja tega članka odgovori­lo le 70 odstotkov. Mnogi pa so glaso­vali le za posamezna področja ali pa so napisali le eno, kvečjemu dve ime­ni. Večjih menda ne poznajo. Nekaj dopisnic je prišlo celo brez imen, toda »z najboljšimi željami«. Od tod razli­ka v številu prejetih dopisnic in glasov.
Na vprašanje o upravičenosti takih izborov, so tako rekoč vsi zapisali, da bo morali biti tudi v prihodnje, in to uradni s primerno podelitvijo priznanj in vsem kar spada k temu. Prav bi bilo, da bi to opravila KA ali kak drug organ PZS, a kaj, ko vsi vemo, da ne opravljajo niti tistega, kar je bilo že utečeno. Ali je anketa za tak izbor primerna ali ne, pa so mnenja deljena: večina se premalo poglobi, poznajo le svoje okolje ali aktivnost, s katero se največ ukvarjajo. Nekaterim menda celo Almanah, v katerem so bili naj­pomembnejši lanski dosežki izčrpno predstavljeni le nekaj dni pred preje­mom ankete, ni dovolj pomagal.

Pridite še v Risnik
Člani AS Sežana so pripravili mini vodniček za svoje plezališče Risnik. Res je to le kos papirja (A4) in foto­kopiran, je pa povsem dovolj informa­tiven. Udorna dolina Risnik, ob cesti Divača-Lokev-Lipnica, v neposred­ni bližini njihovega kraja, nudi v svo­jem ostenju možnost plezanja skozi vse leto. Stena je kvalitetna, dobro očiščena, od opreme pa – ob vrvi – priporočajo osem do deset komple­tov, klini so vsi že zabiti. Imajo devet »registriranih« smeri od IV. do VIII- stopnje. Vse smeri so predstavili tudi shemami, najtežja – Življenje so samo sanje – z oceno VIII- je sred­nja v višjem delu desne stene, sega pa višino skoraj 50 m. Vabljeni, pišejo Sežanci in vsem žele veliko zadovolj­stva.

Franci Savenc

V Ospu je sedaj kot v Dolžanovi soteski
Srečo Rehberger splezal težke smeri, čeprav nje­gove ocene za sedaj tega ne kažejo
KRANJ – Osp je nekaj takega pravzaprav že dolgo časa potre­boval. Poleti so vsi zahajali v Dolžanovo sotesko, kjer je bilo na enem mestu precejšnje število težkih smeri. Pozimi večina obi­skuje Črni Kal in Vipavo, kjer sicer najtežjih smeri res ne manjka, vendar jih je zelo malo, prevladujejo pa tiste z oceno VII in VII+.
V Ospu je sedaj drugače. Doslej je bilo kratkih, a težkih smeri soraz­merno malo. Goba in Tržaška predstavljata že daljši vzpon, smeri šport­nega plezanja pa skoraj ni bilo. Lahko bi rekli, da se je vse začelo s smerjo Jonatana Livingstona, ki je zdaj že popularna, kar sledovi magnezije seveda potrjujejo. Če boste sedaj zašli v ta konec, potem stene desno od znane Luknje skoraj ne boste prepoznali. Vse je lepo očiščeno, šest smeri, ki so že splezane, pa je pravzaprav šele začetek. Prostora je namreč še dovolj. Srečo Rehberger je po vrnitvi in ZDA spet ostro zastavil in rezultati so že tu. Splezal je zelo zahtevne smeri, čeprav pa ocene, ki jih je dal, tega sploh ne kažejo
Če gremo od leve proti desni, potem je prva smer Polnočni kavboj (20 metrov, 6 svedrovcev). Srečo pa jo je oceni VIII+/IX-. Gre za konstantne težave do vrha smeri. Takoj desno je Jonatan Livingstone. V nedeljo, 10. t. m., so bili v njej uspešni Uroš Grilc, Igor Kalan, Vili Guček pa jo je splezal na pogled in dal francosko oceno 6c+, kar je VIII- po UIAA. Visoka je 18 m. Desno od nje je Jonagold (5 svedrovcev, približno 23 m), Rehbergerjeva ocena IX-. Tudi tu gre za konstantne težave od začetka dokonča. Potem je smer, ki za sedaj še ni preplezana, sledi po Branko (5 svedrovcev, 20 m). Pri tej gre za zelo težak vstopni del, Rehberger ji je dal le VIII/VIII+. Potem je Miklavž (3 svedrovci + skalno uho, 18 m), ocena VIII-. Najtežje mesto je pri tretjem svedrovcu. Desno od njega je Božiček, ki še ni splezan, čisto na desni pa je Dedek Mraz (dva svedrovca + skalni mostiček – slab, 10 metrov), ki ima tudi oceno VIII – . V tej smeri je problem pri drugem svedrovcu. Poskusite, takšne VIII- še niste plezali.

To je torej Rehbergerjeve smeri in ocene, za katere skoraj lahko rečem, da so začasne. Ve se tudi, v katero smer se bodo spremenile – samo navzgor. Morda je dober podatek ta: Guček je po uspešnem vzponu na pogled v Livingstonu z varovanjem od zgoraj poskušal v Dedku Mrazu. Njegovo mnenje: lahko bi bila vsaj VIII+.

Številni tujci v Avstraliji
Lanskoletna plezalska sezona v Av­stralskih stenah je bila spet uspešna. Ne sicer izjemna, saj dve najtežji sme­ri ni uspel splezati nihče. Opaziti je bilo veliko število tujih plezalcev, predvsem iz ZR Nemčije, ZDA in Nove Zelandije. Veliko število težkih smeri je dobilo sorazmerno hitre po­novitve. Tako je npr. Martin Scheel splezal Senile Dementia (ocena 27), Free Fingers (28), Roundabouts (28) in Ethiopio (29).
V Avstraliji je bil tudi zdaj že pov­sod znani avstrijski plezalec Gerhard Hoerhager. Med mnogimi težkimi vzponi je najboljši seveda Masada (spomnimo se, da sta isto smer plezala tudi Rehberger in Slabe), za katero je menda potreboval le en poskus z va­rovanjem od zgoraj.
Omeniti je treba tudi Robija Bosc­ha, ki je prav tako hitro splezal Ethi­opio in Masado.
Kanadčan Peter Croft je spet veliko soliral. Približno 30 do 50 smeri (če­prav so kratke, to ni kar tako) na dan je pospravil, enkrat celo 83. Nekaj podobnega je počel tudi Geoff We­igand, le da je prenehal pri številki 65.

Odlični Glowacz v Veliki Britaniji
V Tremadogu (severni Wales) je bil opravljen odličen vzpon. Smer Jago­de, ki jo je prvi po treh dneh dela splezal Ron Fawcet leta 1980, je doži­vela prvi vzpon na pogled. To je opra­vil Stefan Glowacz in Angleži poroča­jo, da je to izreden uspeh. Polnih osem let se je vsa smetana angleških plezalcev prizadevala, da bi nekomu uspel vzpon na pogled. Zdaj, po uspe­hu odličnega nemškega plezalca, si bodo morali najti kakšen drug pro­blem.

V Rzeniku kot poleti
Dare Božič (AO Mengeš) in Marko Prezelj (AO Kamnik) sta 2. t.m. v še­stih urah preplezal Centralni steber v steni Rzenika, ves čas v plezalnikih.
10.t.m. je bil Božič spet v Rzeniku. S Tomom Drolcem (AO Kamnik) sta kot prva pozimi preplezala celotno Ja­kovo smer (poročila navajajo, da so se prej spuščali s pomočjo vrvi z gredine nekje na polovici stene). Za 400 me­trov (ocena IV) sta potrebovala 6 ur.

V Planjavi sta Prezelj in Rado Nadvešnik splezala Dokončano smer (V+, A2, približno 100 m). Tone Škarja je bil v severni steni Skute. Sam je preplezal Severni steber (III) – slabe razmere, požled in kložast sneg. Bojan Pollak in Cene Berčič sta plezala iz Zgornjih jam na streho Grintovca. Našla sta zanimiv prehod po izrazitem kaminu, ki v zgornjem delu preide v grapo. Poleti je najbrž v njej veliko skokov in zato težje preplezljiv. Sedaj pa je bilo vse zalito s snegom in ledom. Ocena je III in 75 stopinj v ledu višine 170 m. V Kalški gori pa sta smer Humar-Škarja spleza­la Janko Plevel in Stane Wiegele.

Nesreča »hladnega« Jimmyja Jewela
Konec lanskega leta je bil v Gogarthu (severni Wales) opravljen izreden solo vzpon. Smer The Cad je na po­gled soliral (pravijo, da je ocenjena VIII+/IX-) lokalni as Jimmy Jewel, ki mu pravijo tudi »hladni« Jimmy. Še zanimivost pri tem vzponu. Pred pričetkom plezanja, so iz smeri pobrali vse svedrovce, Jimmy pa se je do vsto­pa spustil 100 metrov proč od smeri. Stene Gogartha so namreč ob obali. Toda v zadnji številki Mountaina lah­ko preberemo tragično novico. Jimmy Jewel je soliral popularno smer v Tre­madogu (prav tako severni Wales) z imenom Poor Man’s Peuterey. Zgo­dila se je nesreča, Jimmy je padel in se smrtno ponesrečil.

Poljaki vztrajajo na uradni zimi
Od takrat, ko je Nepal začel izdajati dovoljenja tudi za zimsko sezono (in letos je to prvič storil tudi Pakistan), se mnenja o datumih, ki naj bi veljali za zimo, še vedno razhajajo. Poljaki so pravzaprav eni od redkih, ki vztra­jajo na datumu, ki ga je za uradno zimsko sezono sprejela UIAA (to je od 21. decembra do 20. marca). V Hi­malaji je to drugače, saj Nepalci do­bro vedo, da so prvi trije tedni v decembru izredno lepi in ugodni. Poljski alpinisti so sedaj (razen še ene japonske odprave) edini, ki so vse svoje zimske osemtisočake podelali v »pravi« zimi. Tudi vzpon, ki traja prav sedaj, bo opravljen v pravi zimski sezoni. Kot vemo, Poljaki sedaj poskušajo pozimi osvojiti tudi K2. Za to goro pravijo, da je še posebno pozimi (in tudi sicer velja za najtežji osemtisočak) izredno zahtevna. Vodja odprave Andrzej Zawada je 10. decembra, ko so odhajali na pot iz Islamabada, sporočil: »Pričakujemo izredno trdo zimo. Računamo, da imamo 50 odstot­kov možnosti za uspeh.«

Jeglič in Karo izplezala iz stene
Boj z vzhodno steno Cerro Torreja še vedno ni končan. Janez Jeglič in Silvo Karo sta iz najtežje­ga dela izplezala 26. decembra lanskega leta. Sledil je bivak in potem vrnitev po pritrjenih vrveh zaradi poslabšanja vremena. Spo­ročila sta, da potrebujeta le še dva dni lepega vremena. Torej, nov izjemen alpinističen dosežek v Pa­tagoniji je tako rekoč pred vrati.
Najzahtevnejši del stene, ki sta ga Jeglič in Karo sedaj preplezala, ima zares ekstremne težave. Ocena VII, A3 in A4, ki sta jo dala najbrž ne preseneča. In tudi podatek, da je previsna za približno 60 metrov, prav gotovo nekaj po­ve. V nekaj dneh lahko pričakuje­mo nove novice, saj se bosta vrni­la domov okoli 20. januarja.

Guček je Pas de deux ocenil IX
Novembra lansko leto smo že poročali, da sta prvi dve ponovitvi Slabetove smeri Pas de deux v Črnem kalu opravila Vili Guček in Mar­ko Lukič. Vendar sta takrat neve­de plezala preveč levo, prvi vzpon pa je bil opravljen naravnost v smeri svedrovcev. Zdaj je v tej smeri vse označeno (treba je priz­nati, da je smer, kjer je potrebno označiti, kaj se sme in kaj ne, vendarle malce nerodno spelja­na), 9. t. m. pa je Vili Guček (AO Trbovlje) smer preplezal »pravil­no«. Meni, da si vzpon zasluži oceno IX. Tako je ta odličen trboveljski plezalec svojim zadnjim uspehom (Goba, Preobrazba, svetovno prvenstvo v Grenoblu itd.) dodal še enega.

Poskus v vzhodni steni Šiša Pangme
Ta edini osemtisočak na Kitajskem (8046 m) je bil lansko leto osvojen dvakrat. Maja so nanj priplezali alpinisti iz Nove Zelandije, septembra pa še Poljaki. Peterica madžarskih alpinistov pa je vrh osvojila oktobra.

Nepreplezana vzhodna stena iz ledenika Phola – težkega in nevarnega – pa je bila cilj močne Britanske od­prave pod vodstvom Henryja Daya. Dosegli so le 7700 metrov, potem pa so se morali vrniti. Uspešni pa so bili na sosednjem, 7445 metrov visokem Pungpa Ri-ju. Ta vrh je bil že splezan maja 1982. Takrat je skupino vodil Doug Scott, toda po vsej verjetnosti gre za drugo smer.

Tomo Česen

Dileme planinskega pisanja
Filozof in gornik Dušan Jelinčič se v prvi številki Planinskega vestnika loti vprašanja, kakšno naj bo planinsko pisanje
LJUBLJANA – Pisec, ki nam je najbolj znan po svojih filozofskih razpravah o likih, dosežkih in vrednotah alpinizma (glej Alp. razgl. št. 21 do 25), je v PV najprej osvetlil vprašanje, kakšni nagibi posameznika vodijo v gore. Večni dvom, ljubezen do narave, pomanjkanje absolutnih vrednot, svoboda, samota… Vsa ta iskanja morajo odsevati v naši planinski literaturi.
V svojih razmišljanjih Dušan Jelin­čič tudi zapiše: »Menim, da je treba humanizirati alpinistično literaturo, torej govoriti o sebi, o svojih dvomih, o svojih bojaznih, o svoji duši. In se odpovedati hinavščini. Opisovati he­roje in velika junaštva je hinavščina, mistifikacija in v končni posledici laž… Herojstva in herojev ni, heroj je le tisti, ki si upa priznati svoje bo­jazni, svoj strah, ki si upa razgaliti sebe.« Njegova razglabljanja bi lahko strnili tudi v ugotovitev, da so zunanja dogajanja le okvir, pretveza za notra­nja dogajanja; tista o katerih takrat razmišlja gornik, alpinist. In o tem je treba pisati. Članek Dušana Jelinčiča pa vendarle ni nasvet sedanjim in bo­dočim planinskim piscem, saj naša gorniška literatura (tu mislim izključ­no na knjižna dela) vendarle ne razpo­laga s slabimi, oziroma takimi knjiga­mi, ki bi bile omejene zgolj na zunanja dogajanja. Jelinčič svoje »recepte« v bistvu izpelje iz del naših najbolj uspešnih in priljubljenih alpinističnih piscev. Sam omeni in citira Grošlja, Cedilnika in seveda »idejnega vodjo« tovrstnega pisanja – pokojnega Nejca Zaplotnika.
Osrednja tema letošnjega prvega Vestnika je gorništvu sorodna dejav­nost, a vendarle tako svojevrstna. To je jamarstvo. Nanj opozarja že naslov­nica, obsežni članek izpod peresa Ju­reta Andjeliča pa to izredno privlač­no, a nevarno reč predstavi tudi pobliže. V bistvu gre za zgodbo, kjer trije jamarji odkrijejo povezavo med Brez­nom pri gamsovi glavici in Botrovo jamo v Pršivcu, največjo globino, ki so jo dosegli na jugoslovanskih tleh naši jamarji. Hkrati pa spoznamo tudi, kakšna je oprema pravega jamarja, kakšne neznanke mora le-ta reševati v breznih, s kakšnimi nevšečnostmi se srečuje v odkrivanju neznanih globin našega alpskega sveta. Naj članek preberejo tudi tisti (plezalci), ki zvi­ška gledajo na jamarstvo!
Prvi članki spregovorijo o kulturni zapuščini našega planinstva, točneje o usodi (bodočega) planinskega mu­zeja. Ne moremo mimo dejstva, da je s prizadevanji za ohranitev naše kul­turne dediščine najtesneje povezana peščica mož, med katerimi izstopata dve imeni, in to sta dr. Miha Potočnik in dr. Tone Strojin. Upajmo le, da v svojih hotenjih ne bosta ostala osamljena.
Naslednji zapisi spregovorijo o na­ših velikih planinskih možeh iz prete­klosti. Prvi je namenjen »našemu« Baltazarju Hacquetu, učenjaku, rano­celniku … svetovljanju, človeku, ki je prvi stopil na Mali Triglav in se kot drugi povzpel na naš najvišji vrh. Nje­mu smo Slovenci v znak hvaležnosti odkrili spominsko ploščo, vzidano v pročelje hiše na Gornjem trgu v Ljubljani, kjer je živel in delal 21 let.
Sledi spomin dr. Mihe Potočnika na nedavno umrlega Evgena Lovšina – priznanega planinskega pisatelja in preporodovca, Dragica Manfreda pa predstavi lanskega Bloudkovega na­grajenca Cirila Pračka, enega naših najboljših predvojnih smučarjev, ki je zaradi tega »moral« postati tudi izku­šen gornik.
Skorajda kot obveznost mora čutiti planinec, ki obišče kak manj znani predel jugoslovanskih planin, da le-tega predstavi (recimo kar v Vestni­ku) tudi širši javnosti. To nalogo je več kot dobro opravil Rudi Rajar, ki nam v reportaži z naslovom Sneg za medvede in Kranjce, predstavi turno- smučarska potepanja na Prenju. Tako doživeto je opisano, da bi človek pre­prosto pograbil svoje smuči in oddiv­jal v ta bosenski Prenj, pa če je tam še toliko medvedov..
Med odmevi velja opozoriti na raz­mišljanje Lada Vidmarja, odličnega alpinista, smučarja, odpravarja.

Matej Šurc

Štiridesetletnica PD Jezersko
JEZERSKO – Ob svoji 40-letnici je PD Jezersko izdalo posebno brošuro, ki zajema del njihove planinske in alpinistične zgodovine, hkrati pa je nadaljevanje zbornika, ki so ga izdali ob jubileju pred desetimi leti. Nova knjižica je tudi prispevek k slovenski planinski preteklosti. Knjižico so zbrali in uredili člani UO PD Jezer­sko, uvodne misli ob jubileju jezerskih planincev pa je napisala predsednica društva Irma Karničar-Šenk. PD Je­zersko bo 40-letnico slovesno prazno­valo 6. februarja. Na naslovni strani brošure je motiv Franca Šenka: z Jen­kove planine proti severnim ostenjem Grintovca (leta 1938).