Kokalj in Slabe v španskih stenah
Dva meseca dela in treninga po Verdonu in Andrej Kokalj ter Tadej Slabe, člana akademskega AO, sta odšla še na »turnejo« po španskih stenah. Najprej sta obiskala Montserrat. Čeprav je bil to njun prvi stik s konglomeratom, sta se hitro privadila, toda ko sta se hotela spoprijeti tudi s kako res zahtevno smerjo, ju je pregnal veter. Ostala sta »le« pri secirnicah, zato se nameravata še vrniti. Varovanje je urejeno s svedrovci, povsem varno in v celoti se je mogoče posvetiti plezanju.
V Terradetsu so smeri daljše, varovanje tudi tu na svedrovcih, plezanje pa po drobno razčlenjenih plateh. Ocene pa so lokalne – španske. T. I. M., VII- (toda težave niso omejene le na nekaj metrov), Smoking VII+, Colores VIII- itd. Zadnja smer ju je spominjala nekoliko na Utopijo, le težja je in varovanje je vzorno, med klini pa so kar precejšnje razdalje.
Hvalita tudi lepo navado španskih plezalcev, da puščajo v bližini svojih sten »dnevnik vzponov« z odličnimi shemami in opisi. Ne manjka tudi opozoril (oprema in podobno). Navada, ki bi se obrestovala tudi pri nas!
Poznavanje tujih sten in (tudi) modemih smeri v njih, se torej vse bolj širi in za sezono, ki se bliža, bi verjetno veljalo organizirati vsaj kako manjšo odpravo, ki bi se spoprijela s trenutno najbolj »modnimi« smermi. Za primerjavo in – vrednotenje našega alpinizma.
F. S.
ALPINISTIČNE NOVICE
Komisija za alpinizem PZS se je odločila, da rok za prijavo za začetniški zimski alpinistični tečaj podaljša do torka, 28. t. m. Podrobne razpise so AO in AS že prejeli, dokončnih prijav pa kljub napovedim ni veliko. Tečaj pripravljata Jani Bele in Tone Sazonov, potekal pa bo od 25. do 31. marca na Komni.
Pred odhodom na Škotsko
Ne samo neugodne razmere, tudi bližnji odhod na Škotsko, kjer bo v ospredju plezanje v slapovih in zaledenelih stenah, je razlog, da naši alpinisti zadnje čase plezajo predvsem po zaledenelih slapovih. Janko Humar in Žarko Trušnovec (oba Soški AO), ki bo vodil našo odpravo na Škotsko, sta 11. t. m. preplezala Slap nad Rabljem (90/60°, 2.30 h, 120 m) ter slap pod Rabelskim jezerom (80/45°, 100 m 1 h) v Italiji. Zadnjega najbrž celo kot prva.
Dušan Blažin in Sandi Marinčič (oba Akademski AO) ter Vlasta Kunaver (AO Matica) so 12. t. m. preplezali skrajno levi »Prvi slap« (spredaj 75, zgoraj pa 6-8 m celo več kot 90°, 110 m) nad Tamarjem. V sredo pa sta Desni slap nad Tamarjem preplezali dve navezi: Irena Komprej (AS Prevalje) – Stanko Mihev in Andrej Gradišnik (oba AO Ravne) – Dušan Planinc (AO Šmarna gora), 11.1. m. pa sta Marko Kogoj in Nataša Leban (oba Soški AO) preplezala še Srednji slap. (Poročata, da sta za dostop s pridom koristila tekaške smuči.)
Sinji slap pod Češko kočo sta 9. t. m. preplezala Tine Čopič (AO Matica) in Marko Kogoj, zadnji četrtek pa Tomo Česen ter Marija in Andrej Štremfelj (vsi AO Kranj). Sosednji slap – Vikijevo svečo pa sta pred tednom preplezala Miha Kuhar in Srečo Rehberger, v sredo pa še Matjaž Beguš in Andrej Štremfelj (vsi AO Kranj).
»Fitz Roy ’83«
V petek, 24. t.m. ob 19. uri se bodo v domžalski kino dvorani predstavili člani uspešne odprave »Fitz Roy 83«. Dogajanje na gori bodo predstavili z diapozitivi, svet pod goro pa še z 8 mm filmom.
Avtorska ponovitev Luske
Prvo zimsko ponovitev, sicer pa šele drugo, nadvse zahtevne Luske v steni Vratic, levo ob Trentskem Pelcu, bi lahko imenovali tudi »avtorsko«. Opravila sta jo namreč Peter Poljanec in Slavko Svetičič, člana AO, Idrija, ki sta jo lani poleti zmogla tudi v prvenstvenem vzponu. Pravita, da sta za smer, ki je ena najtežjih (VI, A3) v Trenti, potrebovala 20 ur (12. in 13. t.m.). Razmere za dostop in sestop so bile odlične, sneg spihan in je (v glavnem) držal človeka. Tudi v smeri sta imela kar dobre razmere, le hudo je pihalo in pestil ju je mraz (oba sta nekoliko pomrznila). Sicer pa so težave v tej smeri pretežno nad sredino, od tam bi bil umik sila problematičen.
Prva ponovila Pajkovo streho
Dare Božič (AO Kamnik) in Dare Juhant (AO Litija) sta 11. in 12. t.m. prva ponovila Pajkovo streho v Osapski steni. Menita, da bi bila ocena lahko V+, A3, plezala pa sta jo 11 ur. Ker sta računala, da bosta potrebovala dva dni, sta vzela s seboj dve vrvi, za bivak pa sta se spustila s predzadnjega raztežaja. Naslednji dan pa sta se po vrvi povzpela do zadnjega vpetega klina in izplezala. V smeri sta pustila le en nov klin, pravita pa, da ju je še nekaj dni vse bolelo od visenja v klinih.
Poročajo tudi o mnogih drugih vzponih v Osapski steni. Omenimo le njihova sporočila. Jure Bogataj in Franci Langerholc (oba Škofja Loka), ki sta 11. t.m. med drugim ponovila Žago, poročata, da sta v prvem raztežaju našla le en klin in dve zagozdi. Padec s stojišča nad njim, koder sta bila nekdaj menda dva klina, bi bil lahko usoden! In – ocena V je po njunem mnenju prenizka.
Naveza v vodstvu
Na občnem zboru AO Idrija (2. t.m.) so ugotovili, da se je število aktivnih članov sicer zmanjšalo na 23, toda alpinistično šolo redno obiskuje deset dovolj ogretih tečajnikov. Iz njihovih vrst pa AO navadno vsako leto dobi okrepitev treh pripravnikov, med njimi se oblikuje povprečno en alpinist, ki se dvigne nad povprečje. Zaledje torej imajo. Lani so opravili 503 ture ali 22 na aktivnega člana. Za novega načelnika so izvolili Petra Poljanca, za namestnika pa Slavca Svetičiča, ki že nekaj časa tvorita dobro utečeno navezo.
Koliko nas je?
Po obračunu znamkic za članarino, ki ga je pisarna PSZ napravila za vsa planinska društva, so imela PD združena v Planinsko zvezo Slovenije lani 104.059 članov; leto pred tem jih je bilo »samo« 100.469. Naraslo je število pionirjev, s 27.261 na 27.815, nekoliko se je zmanjšalo število mladincev, s 15.439 na 14.815, najbolj pa se je dvignilo število starejših: lani jih je bilo 61.396, leta 1982 pa 57.769.
Everest je le eden
Da je Everest le eden, ob tem pa seveda najvišji, dejstva vedno znova govore! Iz Nepala poročajo, da so oddani že vsi termini do leta 1990. Toda, kako? To spomlad pravijo, da bo štartalo na vrh kar sedem odprav. Res, da z obeh strani, pa vendar. Iz Nepala naj bi le dve – bolgarska po Z grebenu in indijska prek južnega sedla. Zadnje vesti pa govore še o norveški odpravi, ki jo bo vodil legendami Arne Naess (vodja-odprave, ki je leta 1950 prva prišla na najvišji vrh Hindukuša, 7706 m visoki Tirič Mir). Zanimiva je zato, ker bo štela 13 članov, na vrh pa bodo skušali priti kar z obeh strani, z nepalske in kitajske.
Sedem vrhov
Pred letom dni sta dva Američana, 53-letni Dick Bus in 51-letni Frank Wales sklenila, da se bosta – v čast srečanja z Abrahamom – poskušala povzpeti na najvišje vrhove vseh sedmih kontinentov.
Svojo »alpinistično transverzalo« sta začela z uspešnim vzponom na najvišji vrh Južne Amerike (Aconcagua, 6990 m). Nato je prišla na vrsto Severna Amerika in Denali (Mt. McKinley, 6194 m), pa Kilimandžaro (5859 m), najvišji vrh črne celine. 1. septembra sta bila na Elbrusu (5642 m), ki naj bi bil najvišji vrh Evrope, 13. septembra na Mt. Wilsonu (5140 m), najvišjem vrhu Antarktike in – za konec sta si prihranila še vrh Kušicki, 2228 m, najvišji vrh Avstralije. Povsem dosledna povsod ravno nista bila, na najvišjem vrhu sveta Mt. Everestu na primer nista bila. Poskusila pa sta le, starejši je prek Južnega sedla dosegel spoštljivih 8535 m, drugi pa se je zaustavil – bilo je junija – na Južnem sedlu. Denarja pa jima po vsemu sodeč tudi ni manjkalo.
Ponovila »Letečo Meri«
Miran Božič in Davorin Kodele (oba AO Vipava) pa sta 13. t. m. ponovila Letečo Meri nad Ospom. Smatrata, da je realna ocena A2e/A1,V in priporočata 10-12 vijakov M8 s ploščicami in kakih deset, raje daljših, klinov. To smer je 6. t. m. sam preplezal Langerholc, poročajo pa tudi o padcu enega od plezalcev, pri čemer je bilo uničenih več klinov.
Turni smuk v okviru A
Alpinistična šola AO Kozjak se že bliža zaključku V načrtu imajo še tri predavanja in praktični del. Za ta de! upajo, da bodo imeli kaj boljše razmere kot so jih imeli doslej. Opravili so namreč lahko le smuški pristop na Raduho. 21. januarja so začeli v Lučah, prespali na Loki pod Raduho, naslednji dan – bilo je prekrasno vreme – so se povzpeli na vrh Raduhe in smučali skozi Durce na Grohat in dalje do Bukovnika in v Solčavo.
Alpinistka na Aconcagui
MENDOZA – Francozinja Marie Boushart je prva ženska, ki se je z južne strani povzpela na vrh Aconcaque (6959 metrov) v Andih. Podvig ji je uspel po štiridnevnem plezanju v navezi z možem. V alpinizmu imenujejo tak podvig »varianta Messner« po znanem alpinistu Reinholdu Messnerju, ki je prvi osvojil omenjeni vrh. (Lj., 15. 2. 84 )
S smučni prek Pohorja
MARIBOR – Člani gorske reševalne službe – postaja Maribor bodo pripravili v soboto, 25. t. m. smučanje – tek čez Pohorje od Kop do Areha. Pričetek teka je od 8. do 9. ure na Pungartu. Iz Maribora bo ob 5. uri z zbornega mesta pred hotelom Slavija krenil avtobus. »Za tek na smučeh se lahko prijavijo vsi tisti, ki so sposobni in dovolj pripravljeni, da progo, ki bo dolga 50 kilometrov prehodijo v 7-8 urah. Prijave bo sprejemal do 20. februarja tovariš Herman na ZTKO Maribor. Udeleženci »Pohorske smučine Kope – Areh« pa bodo na cilju prejeli spominsko značko.
BOGO ČERIN ( 18.2.84)
FRANCE AVČIN
Izgubili smo znanstvenika in človeka, strokovnjaka in pisatelja, zaslužnega univerzitetnega profesorja Franceta Avčina. Poslavljamo se od znanstvenika, zagovornika in ljubitelja narave, učitelja in javnega delavca, borca in športnika.
Rodil se je 6. oktobra 1910 v Ljubljani, materi trgovki in očetu geometru. Očeta je spremljal pri delu križem po domovini, ki jo je vzljubil že v rani mladosti. Odtod tudi njegovo občudovanje in čut za neokrnjeno naravo, ki jo je že zgodaj spoznal in se iz nje učil. Za inženirja elektrotehnike je diplomiral v Ljubljani v letu 1934, leta 1939 pa je zagovarjal svojo doktorsko disertacijo. Tehniško mišljenje, ki si ga je pridobil med študijem, je vsekakor prispevalo k njegovemu vztrajnemu iskanju novih rešitev, boljših in razumnejših s pogledom uprtim daleč naprej.
Zgodaj se je vključil v delo OF, kjer je lahko mnogo prispeval s svojim širokim tehniškim znanjem, tako kot v partizanih, kjer ga najdemo ob zlomu Italije že kot univerzitetnega učitelja. Tudi tu je nadaljeval svoje delo kot strokovnjak, inštruktor in izumitelj vrste borbenih pripomočkov. V tem obdobju boja in življenja v trdi naravi se je mnogo naučil. Kot je pravil sam, je bila to njegova univerza v ljudeh.
V prvih povojnih časih je pomagal graditi energetske objekte, ki jih je ob svojem porazu uničeval okupator. Verjel je v napredek in razvoj domovine, ki mu je posvetil vse svoje delo in življenje.
Avčin je vedno gledal daleč naprej, zato so njegove ideje in opozorila največkrat prihajala za celo desetletje prezgodaj in ga nismo razumeli, dokler se njegove napovedi niso začele uresničevati. Živel in delal je tako, da je lahko vedno in vsakomur pogledal v oči. Vse življenje se je boril proti neumnosti in njenim posledicam, opozarjal in spodbujal.
Nemiren in iščoč duh, kot je bil, nam je na vseh številnih področjih svojega dela zapustil vrsto novih, izvirnih rešitev. Njegovo delo sega od električnih strojev in generatorjev do računalnika, od magnetike do medicinske elektronike, od meritev do mehanike, od elektronskega mikroskopa do balistike. Osnovno področje je bila seveda merilna tehnika. Prepričan je bil, da je ustrezna metrološka organiziranost osnovni pogoj za napredek in razvoj gospodarstva in kvalitetne proizvodnje. Njegovi četrt stoletja stari predlogi in pobude so vsak dan bolj aktualni, a še vedno neuresničeni.
Znanje, ki ga je pridobil ob sodelovanju s številnimi znanstvenimi ustanovami v svetu, je prenašal na mlade strokovnjake v vsej domovini, na generacije elektroinženirjev, ki jim je bil učitelj in svetovalec.
V mednarodni elektrotehniški komisiji je sodeloval pri študiju teoretskih osnov sedanjega mednarodnega sistema enot. S tega področja nam je zapustil vrsto razprav doma in na tujem, knjige, učbenike in skripta. Zato ga imenujemo očeta jugoslovanske metrologije.
Kot borec se je Avčin izkazal tudi, ko je s svojim znanjem in ostro besedo izbojeval poimenovanje enote SI po velikem Jugoslovanu Nikoli Tesli na 10. generalni konferenci za mere in uteži v oktobru 1960 v Parizu.
Avčin ni imel sreče s številnimi izumi in patenti, ki jih je ponujal domači industriji, poustvarjeni so bili vsi po vrsti v tujini, v zadnjem času tudi njegova že svetovno znana lovska krogla. Dal je pobudo za ustanovitev mednarodne komisije za varnost v gorah, kjer je tudi sam prispeval vrsto pripomočkov.
Ljubil je naravo in zemljo, v kateri je videl naše največje bogastvo in dal pobudo za organizacijo varstva okolja pri nas. Vsem Slovencem od Avstralije do Aljaske pa je zapustil zbirko spominov o doživetjih v naravi, pisanih z njegovo izostreno besedo v knjigi »Kjer tišina šepeta«, ki nam je vsem tako prirasla k srcu in je dočakala že štiri izdaje.
Njegovo delo in izročilo sta njegova oporoka.
TONE JEGLIČ (25. 2. 14)
ITALIJANSKI ALPINIST WALTER BONATTI
Še so »bele lise« na našem svetu
MILANO — Slovitega italijanskega alpinista Walterja Bonattija, kateremu je sedaj 53 let, so novinarji vprašali, če so na svetu še »bele lise« kamor ni stopila človeška noga.
Vprašanje je bilo postavljeno pravemu človeku, kajti Bonatti je potem, ko je odplezal svoje vrhunske smeri — v petdesetih in šestdesetih letih — začel potovati po svetu ter iskati in odkrivati »bele lise«. S svojimi doživetji, katere je znal tudi dobro opisati in fotografirati, je veliko pripomogel k populariziranju modernih pustolovskih popotovanj.
Walter Bonatti meni, da so »bele lise« še v osrčju Grenlandije, ob zgornji Amazonki in Orinoku, v Patagoniji na skrajnem južnem koncu Južne Amerike, v osrčju Avstralije, v pragozdovih ob Kongu, na Novi Gvineji in v osrčju Bornea ter po vsej verjetnosti tudi v pragozdovih na sovjetskem Daljnem vzhodu ter v sibirskih tajgah; tudi Tibet in Aljaska, zlasti vrhovi v teh deželah, skrivata mnogo »belega«.
(20. 2. 84)