VSEBINA
5 Veliki pionirji alpinista (19. del)
10 Letu 1983 – letu jubilejev v slovo
15 Republiški začetniški tečaji – da ali ne?
17 Kaj me je najbolj jezilo
19 Problematika alpinizma
25 Zgodovina, lednega plezanja
34 Seznam solo ponovitev
36 Bergsteiger-Mountaineer 6-10/83, Alpin Magazin 10-12/83, Mountain 93, 94
40 Za las
43 V imenu varnosti se da predpisati pravzaprav vse
45 Oprostite pisavi
48 Medicinski vidiki reševanja iz plazov
DOKONČNA REŠITEV NEKEGA VPRAŠANJA?
V tako imenovani Centralni planinski knjižnici PZS se v prenapolnjenih omarah gnetejo revije in knjige, ki so jih vsaj 90 let zbirali navdušeni posamezniki in skupine, vsi s prepričanjem, da je pisana beseda eden od temeljev slovenskega planinstva in glavni dokaz naše planinske kulture. Ob tem se niso trapili z vprašanjem, kaj se nam Slovencem sploh še izplača. Pred 15 leti je bila knjižnica odprta dvakrat tedensko po 5 ur. Dva študenta sta knjige skrbno čuvala in skrbela, da se nobena od revij ni izgubila, predlagala nakup važnih domačih in tujih knjig ter opozarjala strokovnjake na posamezne članke. V zadnjih letih so se v prostoru knjižnice razbohotili najrazličnejši sestanki; odprta je le še enkrat dve uri na teden. Nihče več ne skrbi, da bi redno dobivali vsaj najvažnejše revije, kaj šele da bi sistematično dobivali najpomembnejše knjige. Vse pa si je mogoče izposoditi komodno na dom, nato izposojenega marsikdo ne vrne, drugi izstrižejo samo iskano fotografijo, tretji pa si postrežejo kar na kupu, ki včasih ostane na polici.
Ob vsem tem v zadnjih letih (skoraj) nihče nič ne reče, da bi bilo kaj narobe. Komisija, ki naj bi ji bila to srčna zadeva, se je medtem preimenovala iz kulturno-literarne v kulturno-propagandno in nato v propagandno; lotila pa se je le muzejskega gradiva, ki so ga v prejšnjih letih izredno skrbno zbirali, v zadnjih letih pa se je trikrat selilo is sobe v sobo in pristalo v podstrešni sobici z obetavnim napisom Muzejska soba. Meter visok kup šare je bil nato predan Mestnemu muzeju, ki ga je dal v skladišče. Tako je bilo vprašanje muzejskega gradiva dokončno rešeno …
V zadnjih letih v najrazličnejših poročilih in programih, kaj vse naj bi se razcvetelo, ni bilo nikoli omenjeno ničesar o dolgovih knjižnice, kaj šele o potrebah, številu in dotoku knjig, številu in sestavi obiskovalcev, o boljši organiziranosti in o povezavi s sodobnimi tokovi v knjižničarstvu, kar naj bi pomagalo stvar urediti bolj pametno. Knjige in revije pa zmanjkujejo naprej. Ob posameznih plahih vprašanjih, kaj bo s knjižnico, je bilo razloženo, da sestanki morajo biti in prostora, denarja za nove knjige nimamo več in knjižnice torej ne moremo več imeti. Zato bo v splošno korist, če se preseli v ljubljansko Delavsko Knjižnico.
Ali je res, da v knjižnico zahajajo v glavnem le še alpinisti in je odnos poklicanih temu primaren? In če je tako, zakaj se ne zgane Komisija za alpinizem? Kje sta na primer še Planinska založba in Planinski vestnik, ki bi ju moralo skrbeti, da si planinci s tem žagamo še eno vejo, ker smo vedno manj pismeni in tudi bralni? Kje so na primer posamezniki in skupine, ki morajo skrbeti za vzgojo in preventivo, na primer KVIZ, GRS itd.? Kje je INDOK služba, ki bi ji urejena knjižnica lahko nudila mesto tudi za arhive Alpinističnih novic, plezalnih tur, nesreč itd., kar je sedaj le posredno dostopno? In kje sta Kulturna in Izobraževalna skupnost Slovenije, ki sta dolžni podpirati knjižnico, če je to res kulturno-izobraževalna zadeva? Ali jima je PZS sploh omenila, kaj pomeni ob skoraj nedostopni tuji literaturi za naše znanje in varnost?
Knjižnico smo se enostavno namenili pognati od hiše, čeprav vemo, da danes nima nihče preveč prostora, osebja in denarja, da bi nas čakal z odprtimi rokami. Knjige bodo končale v skladišču ali pa imajo res prav tisti, ki pravijo, da bo do njih še lažje priti kot doslej; izposodiš si knjigo, sporočiš, da si jo izgubil in plačaš nekaj odškodnine, kar za knjigo, ki si jo iskal deset let, ne pomeni skoraj nič.
Ko so pred petdesetimi leti zagorele knjige, so nekateri dejali, da bodo kmalu sledili ljudje. Nato so ljudje res začeli izgubljati kakršnokoli vrednost. Enega od načinov za to so uradno imenovali dokončna rešitev nekega vprašanja.
Sedaj smo sicer petdeset let pametnejši, vseeno pa velja: Ko bodo šle od hiše knjige, bo v njej kmalu ostalo kaj malo bistvenega in neposredno povezanega z gorami; ostal bo le vedno manj učinkoviti in vedno bolj odtujeni administrativni planinski servis in veselje do planinske birokratščine.
France Malešič
ALPINISTIČNI RAZGLEDI številka 19, interno glasilo slovenskih alpinistov. Prispevke pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Alpinistični razgledi, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.
19. številko so pripravili: Janez Benkovič, Bogdan Biščak, Janez Bizjak, Vojko Bučer, Tomo Česen, Jože Četina, Marko Fabčič, Boštjan Griljc, Aleksander Kogovšek, Irena Komprej, Edo Kozorog, Marko Kragelj, Janez Marinčič, Dušan Markič, Drago Metljak, Igor Mezgec, Nada in Bine Mlač, Peter Podgornik, Bojan Pollak, Iztok Tomazin in Janez Vozel.
