Vnaprej razprodani večeri našega alpinističnega filma
Na okrogli mizi vprašanja, zakaj slovenskih alpinističnih 8 milimetrskih filmov ni videti na festivalih v tujini in na televiziji
Cankarjev dom je tri večere gostil ustvarjalce in gledalce slovenskega alpinističnega filma širine 8 mm. Te filme so doslej videli le prijatelji avtorjev in včasih obiskovalci njihovih predavanj. Če ne bi bilo Neve Mužičeve in Toneta Strojina, bi pri tem tudi ostalo; ta dva pa sta se zavzela in predstavila najpomembnejše in najboljše stvaritve s tega področja tudi širši javnosti. Priznanje njunemu delu je bila vnaprej razprodana mala dvorana CD.
Filmi so bili različni po snovi in po kvaliteti. Ob vsej laičnosti mojega ocenjevanja mi je ostalo v spominu nekaj estetsko izrednih dosežkov: zimsko plezanje P. Markiča, Štruca in Vranska draga O. Naglosta, Grenland J. Bizjaka in Pajka, Titicaca M. Savellija ter Salcantay Z. Bešlina. Drugi vrh »festivala« – po dokumentarnosti pa prvi – so bili zapisi nekaterih naj večjih dejanj našega in obenem svetovnega alpinizma: Everest in Lotse V. Matijevca, Aconcagua P. Podgornika in delno Fitz Roy J. Balanta in S. Kara.
Na koncu je bila pred polno dvorano okrogla miza. Oba organizatorja sta povedala namen predstav in pogovora, predstavnik poklicnega filma je filme ocenil kot nedokončane izdelke, ki pa bi se jih dalo še dodelati (montaža in zvočna oprema). Kulturna skupnost je menila, da bi bil alpinistični film – posebej zaradi dokumentarnosti – vreden družbene podpore. Arhiv Slovenije je rekel, da nekaj dokumentov (zaradi vrhunskih alpinističnih dosežkov) sodi v našo narodno dediščino, ki bi jo bilo treba ohraniti, v omizje izbrani snemalec-alpinist je povedal nekaj o snemanju, predvsem pa o finančni problematiki tega početja: »Edini financer filma je avtor. Strošek filma pri eni sami odpravi – kamero in projektor imaš že od prej – je pet, šest ali sedem štipendij, oziroma dve plači. Zmontiraš sam, denarja za zvok navadno ni, da bi pa film res dodelal in ga nosil po svetu, pa sploh ne.« Niti Planinska zveza ne zmore potnih stroškov za enega ali dva avtorja, ki bi nesla svoja filma na festival na Češko – razen na račun samega alpinizma. In zakaj teh filmov ni na TV? Kakovost 8 milimetrske slike ne ustreza normativom kvalitete za TV sliko. In zakaj imajo lahko Nemci pogosto 8 milimetrske filme na TV? V dvorani ni bilo nikogar, ki bi to vedel in povedal!
Filmi v Cankarjevem domu so dokaz, koliko sposobnosti in ustvarjalne moči premore majhen slovenski narod. Naš alpinizem je še vedno v svetovnem vrhu (te stvari niso nikoli večne), in dokler je, naj se dosežki dokumentirajo tudi filmsko. Od samih alpinistov tega ni mogoče zahtevati, to mora biti tudi dolžnost družbe. En sam narejen in prikazan film je več vreden, kot deset okroglih miz o tem, zakaj ga ni bilo.
Tone Škarja
Zapisi, ki osvetljujejo preteklost
Čeprav je vse kazalo, da bo naša planinska javnost dobila izbor člankov Draga Šeferja že ob sarajevskih ZOI, je lahko izšla šele sedaj, in to ob podpori organizacij v Makarskj in PD Biokovo, izdajatelj pa je PZ Bosne in Hercegovine.
Drago Šefer (rojen 14. maja 1908 v Sarajevu) živi od leta 1965, ko se je upokojil, ob morju, a je vendarle pojem alpinizma v BiH. Bil je ustanovitelj prvega alpinističnega odseka v tej republiki, plezal je prve smeri v njihovih gorah, učil in vzgajal, s svojo aktivnostjo in odnosom do narave pa je svetel vzgled mnogim rodovom.
Planinarske zapise Draga Šeferja seveda ne gre ocenjevati z literarnimi kriteriji, prenesli pa bi večino zgodovinskih in etičnih. Prav v tem – škoda le, da odtisi dokumentarnih fotografij niso boljši – bo novo delo gotovo imelo pomembno vlogo. Zapisi bodo posebno mladim lahko služili kot izvor podatkov o zgodovini planinske organizacije in pritegnile jih bodo zgodbe o predvojnih dogodkih, ki so odločilno vplivali tudi na sedanjo usmerjenost njihove organizacije.
Knjižico (12,5×20 cm, 186 strani) je mogoče naročiti pri PD Biokovo. 58300 Makarska, Dalmatinska 5, obljubljajo pa, da bo kmalu tudi pri tradicionalnih prodajalcih planinske literature v Sloveniji. Cena je 300 din.
ODTOD IN TAM
Zimska Himalaja
Nepalsko ministrstvo je za letošnjo zimsko sezono izdalo dovoljenja 18 odpravam, ki načrtujejo vzpone na 13 različnih vrhov. Kar dve odpravi sta si za cilj izbrali Mount Everest. Za nas vsekakor najbolj zanimiva bo velika francosko-belgijsko-nepalska (90 članov, novinarji, snemalci in podobni spremljevalci) pod vodstvom E. Dosena. V načrtu imajo ponovitev Jugoslovanske smeri po Z grebenu (prvi zimski poskus so opravili Britanci že 1981) Everesta, 8848 m. V Nepalu sta tudi že dve poljski odpravi. Pod vodstvom A. Zawade se bodo skupaj s Kanadčani – skupno jih bo 14 – poskušali povzpeti na Čo Oyu, (8201 m) najverjetneje prek Ngozumpa Kanga (7806 m). Desetčlanska odprava pod vodstvom A. Bilczewskega pa bo poskušala priti na Daulagiri (8167 m) po Klasični smeri. Poleg njih so v odpravah še Američani, Južnokorejci, Avstralci in Japonci.
V Garhvalu le neuspehi
Letošnja poletna sezona je bila v Garhvalski Himalaji povsem neuspešna. Poljska odprava pod vodstvom M. Grohowskega, ki je delovala od srede avgusta do sredine septembra, ni imela niti enega lepega dne. Po Z grebenu Shivlinga (6543 m) so se lahko povzpeli le do višine 6150 m. Norveška odprava, ki se je želela povzpeti na isti vrh po S grebenu, je dosegla celo le 5500 m (po Japonski smeri). Kot je objavil indijski alpinistični inštitut Nehru, so bile neuspešne tudi preostale štiri odprave.
Sto profesionalnih reševalcev
Letos slave poljski gorski reševalci 75-letnico organiziranega dela. Konec februarja 1909 so v Zakopanih na pobudo Mariusza Zaruskega ustanovili prostovoljno tatransko reševalno službo (GORP), ki sedaj deluje v desetih rajonih z več kot sto profesionalnimi gorskimi reševalci in prek 1700 prostovoljnimi. Na veliki proslavi, ki so ji prisostvovali tudi predstavniki tujih GRS in gostje, so podelili številna priznanja. 28. oktobra so v Zakopanih odprli tudi nov dom gorskih reševalcev.
Potrdilo vzponov s podpisom
V začetku decembra je bil v prostorih Planinske zveze sestanek podkomisije za Vrhunski alpinizem, na katerem je bil govor o kategorizaciji, osrednja tema pa je bila prosto plezanje naših alpinistov. Skozi dokaj hiter razvoj takšnega plezanja pri nas so se izoblikovala nekakšna pravila. Ta so bila strnjena na sestanku naših vodilnih prostih plezalcev že sredi leta 1983. Skupaj s seznamom najpomembnejših prostih ponovitev so bila potem napisana v Alpinističnih razgledih, št. 17, 1983, stran 40. Že nekajkrat je bilo napisano, kaj to je prosto plezanje in kateri vzponi se lahko jemljejo kot proste ponovitve.
V Paklenici je bilo do sedaj že nekajkrat opaziti, da nekateri plezajo od klina do klina, na njih počivajo, pa kljub temu poročajo o prosti ponovitvi. Po večini gre le za mlajše plezalce, ki so se z alpinizmom šele začeli ukvarjati, pa jih je pojav prostega plezanja močno pritegnil. Pri tem pa pozabljajo, da je za vrhunsko prosto plezanje potrebna poleg treninga in izkušenj tudi etika. PZVA je tako sklenila, da bo vsak kandidat za dosego enega od razredov kategoriziranega alpinista moral pri tistih vzponih, ki jih je plezal prosto, s podpisom potrditi, da jih je splezal na način, kot je to napisano v Alpinističnih razgledih.
V Koglu in Osapski steni
Marjan Kovač je (z Matejem Škerlom) 9. t. m. prosto ponovilo Tržiško smer v JV steni Kogla. Tine Kristan je istega dne sam preplezal smer Šolar-Zajc v isti steni. Boris Benedičič pa; je prosto ponovil Italijansko smer (z Andrejem Avbljem, AS Delo, drugi AO Črnuče) v Osapski steni. Hkrati sta Milan Črv in Marko Kunaver plezala Tržaško zajedo.
Smučanje s Kang Guruja
Himalajska smučarska odprava, ki jo je organizirala postaja GRS Zagreb leta 1982, še vedno odmeva. V zadnji številki revije Bilogorski planinar, ki jo izdaja PD Belo in Koprivnice, je obsežen članek, ki ga je napisal Borislav Aleraj, eden od udeležencev. Ne manjkajo tudi (črnobele) fotografije. Sicer pa je v 15. številki Bilogorskega planinara (velikost našega Planinskega vestnika, le papir je slabši in tudi manj obsežna je revija) še zelo poučen sestavek Vladimirja Božiča, predsednika koordinacijske komisije za speleologijo pri PZ Jugoslavije. Za transverzalce je popisana pot po otoku Visu, uvodnik je napisal ob 110-letnici organiziranega planinstva na Hrvatskem itd. Cena posamezne številke je 40 din, izhaja trikrat letno, naročila pa sprejema PD Bilo. 43300 Koprivnica, p.p. 60.
Vrvna tehnika
SOZD Galeb iz Izole (inž. J. M. Lorbek, Dantejeva 12,66310 Izola) je izdala ličen barvni prospekt Vrvna tehnika. Nudijo nožne in prsne prižeme, blokerje, varovalne prižeme, škripce, varnostne vrvne zavore, reševalni vitel in »samoreševalce«. V prilogi je še ciklostirano navodilo. Za informacije se je mogoče obrniti na Astro, veletrgovino v Ljubljani, Titova 77, tel. (061) 320-758.
Še iz Paklenice
Za novembrske praznike je bilo v kanjonu Paklenice tudi 13 članov AS Bukovik. Opravili so 32 vzponov. Nail Derviševič in Edin Durmo sta ponovila Raz Klina, Velebitaško smer pa sta preplezala Boris Kovačevič in Srečko Meič. Poleg tega so ponovili še Mosoraško, Kara bore, Pismo-glava, Šaleško itd.
Bojan Šprogar (AO Trbovlje) je s soplezalcem prosto ponovil Slovensko s Pips varianto v Debelem kuku. Z Radom Fabjanom (AO Postojna) sta prosto preplezala še Domžalsko smer in Karabore v Anič kuku.
Srečanje pri Sedmerih jezerih
Kljub temu, da je poročil o delu AO Bohinj zelo malo, to ne pomeni, da niso delavni. Za prihodnje obdobje so se domenili z AO Gorje za medsebojno sodelovanje in pomoč, saj sta oba odseka maloštevilna, v Bohinju pa je vrh vsega še veliko mladih. 9. t. m. so se srečali pri Črnem jezeru nad Komarčo in sklenili, da bo to srečanje odslej tradicionalno. Za konec so odigrali še hokejsko tekmo, v kateri so zmagali Gorjani z 2:1.
Zimske sobe v postojankah
Pozimi je večina visokogorskih planinskih postojank zaprtih, a to še ne pomeni, da gore ne bodo obiskane tudi v težkih zimskih razmerah. Pri tem bodo obiskovalci seveda računali na to, da bodo našli zavetje v zimskih sobah, ki jih imajo nekatere visokogorske postojanke, ter v bivakih.
Zato gospodarska komisija PZS poziva vsa planinska društva, katerih postojanke imajo zimsko sobo, da le-teh ne zaklepajo. Zimske sobe in bivaki morajo biti stalno odprti, ne pa zaklenjeni, kot se je v minili zimi že zgodilo. Velikokrat je namreč prav to dejstvo botrovalo temu, daje bilo treba v sobe ali bivake vdirati. Če pa je katera od zimskih sob iz objektivnih vzrokov vendarle zaprta, prosijo, da društva to sporoče gospodarski komisiji PZS, da bodo lahko prek časopisov in radia s tem seznanili planinsko javnost.
Malo snega v Storžiču
Andrej in Marija Štremfelj (Oba AO Kranj) sta 16. decembra plezala Kramarjevo smer v S steni Storžiča. Do bivaka skoraj ni bilo snega, do vrha so bili vsi skoki kopni in suhi, razmere v snegu pa dobre. Pri sestopu po Petem žrelu sta se morala čez zadnji skok celo spustiti ob vrvi. Žal pa razmere niso več takšne. Po zadnjem sneženju so stene povsem zasnežene.
Kdo je vzel nahrbtnik?
Na Gulcah (pod Kukovo Špico) je 15. novembra zaradi poškodbe noge Jožica Ramovš pustila vijoličast nahrbtnik znamke Porenta. Za novembrske praznike se je vrnila, toda nahrbtnika ni bilo več. V njem je bila baterija, kuhalnik, spalna vreča, planinska izkaznica itd. Prosimo tistega, ki je nahrbtnik našel, da to sporoči na naslov: Jožica Ramovž, Kogojeva 8, 61000 Ljubljana, ali pa na telefon številka (061-) 210-376 med 13. in 15. uro.
Zelo spodbuden začetek
Velika večina alpinističnih šol je vsaj na začetku precej dolgočasnih in včasih je to tudi vzrok, da marsikateri tečajnik obupa. Vodstvo kranjske alpinistične šole se je zato odločilo drugače. Hkrati ob teoretičnih predavanjih je tudi kar največ praktičnega. 15. in 16. decembra so bili na Vršiču. Prvi dan so odšli skozi Krnico do Erjavčeve koče. Sproti so se seznanjali z okoliškimi hribi in predvsem stenami, šlo pa je tudi za preizkus fizične pripravljenosti, saj je večina tečajnikov še zelo mladih. V nedeljo pa so v okolici Erjavčeve koče vadili navezovanje derez, gibanje naveze, hojo z derezami in cepinom, varovanje, vseskozi pa so ponavljali tudi vozle. Zima je na pragu in treba je mlade kar najbolje poučiti o gibanju v zasneženih gorah. Kot kaže, jim je to uspelo, saj so bili tečajniki zelo zadovoljni. Že za naslednji vikend so se odločili za kondicijsko turo na Kališče v vsakem vremenu.
Domžalčani na Veliki planini
Na Veliki planini so imeli 15. decembra domžalski alpinisti sprejem. Med alpiniste so sprejeli 4 pripravnike, tako je sedaj vseh alpinistov 22. Novi alpinisti so postali Ciril Jeglič, Peter Pauli, Jože Sitar in Andrej Škofic. Srečanje so popestrili s prikazovanjem diapozitivov. Podelili so tudi knjižno nagrado za največ opravljenih vzponov. Letošnje leto jo je dobil Janez Jeglič.
Na vrhu Sonnblicka elektrika
Meteorološka postaja na vrhu Sonnblicka (3108 m) je dobila električni tok iz doline iz javnega omrežja. Iz transformatorske postaje ob Zirmskem jezeru (2400 m) so potegnili poseben kabel, dolg 2,7 km, ki naj bi po računih projektantov zdi tudi naj večje obremenitve: viharje, temperature do -30° C itd. Doslej so imeli meteorologi kot izvor električnega toka le dizelski agregat.
Franci Savenc
Na Tolminskem 500 tur
Člani Soškega alpinističnega odseka so imeli 15. decembra v koči na Razor planini občni zbor in sprejem novih članov. Njihova druščina šteje zdaj že 35 članov, od tega je 21 alpinistov. Letos so med pripravnike sprejeli 3 tečajnice in 6 tečajnikov, imajo pa tudi, še enega alpinista več.
V zadnjem letu so opravili približno 500 alpinističnih tur. Razen v domačih stenah, so plezali še v Avstriji, Centralnih «Alpah, na Grenlandiji, Škotskem in v Gruziji.
Na Grenlandiji so opravili nekaj težkih prvenstvenih smeri, v južni steni Ušbe pa so opravili 1. jugoslovansko ponovitev smeri Gabrijeli (VI, 1400 m). Splezali so nekaj novih smeri v naših stenah: Steber Vršaca, Klic divjine v Vrhu polic, Gruzinski steber v Jerebici itd. Opravili so še 2. P Puntarske, 2., 3. in 4. P Smeri mladosti (obe v Vršacu), 3. P Luske v Vratcih, splezali so Pološke slapove, Drežniški slap ter vrsto ledenih smeri na Škotskem. Imajo 5 kategoriziranih članov (2 mednarodni razred, 1 zvezni in 2 republiška razreda). Letos mineva tudi 5 let, odkar se je odsek organiziral v sedanjo obliko. V njem so člani iz 4 planinskih društev (Tolmin, Podbrdo, Bovec in Kobarid). ,V teh letih so sodelovali (ali pa so jih sami organizirali) na odpravah v Peru, Fanske gore, Ekvador, Argentino, ZDA, Bolivijo, Škotsko, Grenlandijo in Gruzijo. Letos imajo tudi prvega himalajca. Janko Humar je član odprave Yalung Kang. Pri delu bi bili najbrž še uspešnejši, če jih ne bi ločevale tako velike razdalje (Bovec-Nova Gorica-Podbrdo). Načelnik odseka bo še naprej Žarko Trušnovec, njegov namestnik pa je Davorin Žagar.
Tomo Česen
Poglobljen in lahkoten del
V zadnji številki Planinskega vestnika vrsta strokovnih člankov in opisov planinskih doživetij in potopisov
Zadnja letošnja številka planinskega glasila je razdeljena nekako na dva dela. V prvem gre za resnejše, bolj poglobljene in strokovne članke, drugi pa je namenjen lahkotnejšim temam, opisom planinskih doživetij in potopisom.
Med planinci še vedno boleče odmeva helikopterska nesreča, v kateri so bili ob življenje velika alpinista Aleš Kunaver in Toni Hiebeler, Hiebelerjeva žena Erika in pilot Gorazd Šturm. V spomin na tragične žrtve nesreče je v PV objavljen govor, ki ga je imel na žalni seji predsednik PZS Tomaž Banovec.
Tudi nekateri drugi prispevki govorijo o ljudeh, ki so imeli pomembno vlogo v našem in tujem planinstvu. V spomin na 40-letnico smrti dr, Julijusa Kugyja sta objavljena dva krajša prispevka, Dušanu in Zorku Jelinčiču ter Klementu Jugu govori profesor Tine Orel, Janez Pretnar pa je svoj prispevek posvetil spominu na Andreja Veličkoviča. Med naštetimi prispevki moramo še zlasti omeniti nagovor Tineta Orla ob predstavitvi Jelinčičeve knjige Zgodovina SPD Trst, ki prinaša zanimive misli o 80-letnem delovanju tega društva in še zlasti o nekaterih pomembnejših primorskih planincih.
Decembrski PV prinaša tudi nadaljevanje razmišljanj profesorja Evegana Lovšina o planinstvu. Tokrat profesor razmišlja o povezanosti obiskovanja gora z duhovno kulturo, še zlasti pa z literarnim ustvarjanjem. Zadržal se je predvsem pri eni od zvrsti planinske literature, pri vodnikih in potopisih. Vrednoti jih po vsebini in jih časovno ter prostorsko opredeli.
Zanimive podatke prinaša tudi zadnje nadaljevanje prispevka Toneta Andrejčiča, ki govori o transverzalah. Avtor je zbral različne zanimivosti o transverzalah, ljudeh, ki hodijo po njih, hkrati pa tudi razmišlja o tem, zakaj sploh odpiramo te poti in hodimo po njih.
Marsikdo bo z zanimanjem prebral tudi prispevek dr. Matije Horvata, ki govori o vplivu telesnega napora in hoje v gore na srce in krvi obtok. Članek prinaša vrsto zanimivih ugotovitev, ki bodo spodbudile ljudi k še bolj zavzetemu obiskovanju gora in gibanju v naravi, hkrati pa daje tudi nekaj napotkov za srčne bolnike in bolnike z boleznimi ožilja. Čeprav je bil prispevek že objavljen v posebni številki Alpinističnih razgledov, je odločitev uredništva, da članek objavi tudi na straneh PV pravilna, saj je prav, da se s to tematiko seznani čim širši krog bralcev.
Ob pravem času je izšel tudi članek Pavla Šegule o nesrečah v snežnih plazovih v prejšnji sezoni. Ob tem, ko navaja podatke o nesrečah, avtor opozarja na podcenjevanje nevarnosti plazov. Trdi, da ljudje prisluhnejo opozorilom šele ko narava pokaže svojo moč, to pa je lahko že tudi prepozno. Opozarja tudi, da alpinisti često podcenjujejo nevarnost, čeprav jih narava opominja z osipi in plaziči.
Med članki, ki opisujejo doživetja planincev in alpinistov v gorah, moramo še zlasti opozoriti na prispevek Milana Romiha, ki opisuje veselje vojaka, ki je dopust med služenjem vojaškega roka izkoristil tudi za obisk domačih vrhov in plezanje. Privlačni so tudi utrinki izpod Himalaje, ki jih je zapisal Kristijan Jezernik. Članek opisuje zanimivosti, ki jih človek lahko doživi ali vidi v Nepalu. Posebno privlačnost daje članku šaljivi ton, v katerem je pisan.
O himalajskem doživetju govori tudi Andrej Štremfelj, ki je opisal, kako so ga v južni steni Anapurne zaustavile prevelike objektivne nevarnosti. Janez Pretnarje opisal vzpon na vulkanski vrh Cotopaxi v Ekvadorju. Iztok Kogelnik pa zanimivo vožnjo s kajakom po Kolpi.
Miro Štebe
