Čigava krivda pri nesrečah?
Planinsko društvo Kranj je ob 85-letnici pripravilo okroglo mizo o kazenski, materialni in moralni odgovornosti vodnikov v gorah
Kakšna je kazenska, materialna in moralna odgovornost vodnikov, ki vodijo organizirane skupine ljudi v gore, če se zgodi nesreča? To vprašanje se pri nas v zadnjem času vse pogosteje pojavlja, še zlasti v zvezi s sodno obravnavo zadeve Breithorn, v kateri so gorskega vodnika obtožili, da je sokriv za smrt enega izmed udeležencev planinskega izleta.
Na to vprašanje so skušali odgovoriti tudi udeleženci okrogle mize, ki jo je pred dnevi pripravilo Planinsko društvo Kranj ob praznovanju 85-letnice organiziranega planinstva v Kranju. Kranjski planinci so se zanjo odločili med drugim zato, ker že deset let prirejajo organizirane izlete v gore in imajo s to dejavnostjo že precej izkušenj. Tu so mišljene izkušnje z dobro organiziranimi in uspešnimi množičnimi pohodi ljudi v gore, saj v vseh desetih letih in pri okoli 20.000 udeležencih niso imeli nobene nesreče.
Vselej pa ne gre tako srečno. Poleg omenjenega Breithorna je kranjsko sodišče obravnavalo tudi primer nesreče na Zelenici, kjer je plaz zasul skupino šolarjev. Čeprav še nobena zadeva ni dokončno odločena, je v planinskih vrstah precej različnih komentarjev na ukrepanje pravosodnih organov. Med vodniki pa je mogoče slišati tudi pripombe, da na njihovo zaščito nihče ne misli in da zato ne bodo več vodili ljudi na zahtevnejše planinske izlete.
V Sloveniji imamo registriranih okoli 1600 gorskih, planinskih in mladinskih vodnikov. To je razmeroma malo, če upoštevamo, da imamo več kot 100.000 registriranih članov planinske zveze in da poleg teh hodi v gore še veliko drugih ljudi. Vse več je organiziranih skupinskih izletov, ki jih poleg planinske organizacije prirejajo tudi sindikalne organizacije, turistične agencije in drugi.
Kot je v pogovoru za okroglo mizo v Kranju povedal Danilo Škerbinek, načelnik komisije za gorsko reševalno službo pri Planinski zvezi Slovenije, na vseh tečajih za vodnike zelo poudarjajo odgovornost vodnikov za varno hojo v gorah. Tudi v statutu PZS je določeno, kaj vse je treba narediti za varnost, vendar pa je precej odstopanj od teh opredelitev. Temu je po eni strani krivo pomanjkanje vodnikov, po drugi strani pa se v društvih otepajo s finančnimi težavami. V zadnjem času pa je vse večji problem pomanjkanje primerne opreme. Planinci hodijo v gore z zlizanimi podplati na čevljih, manjka vrvi in druge planinske opreme, kar vse ogroža varno hojo v gorah.
Z naraščanjem obiska v gorah postajajo problemi varne hoje po zahtevnejših planinskih poteh vse večji. Na to vplivajo tudi razmere v planinski organizaciji, še posebno položaj vodnikov. Starosta slovenskih planincev dr. Miha Potočnik je dejal, da je bila vodniška služba v stari Avstriji in predvojni Jugoslaviji bolje urejena kot je sedaj. Vodnike so preskušali in jim dajali dovoljenje na okrajnih glavarstvih. Torej je bila oblast tista, ki je vodniku nalagala odgovornost in mu dala pravico opravljati delo.
Sedaj je to prepuščeno planinski zvezi, ki je amaterska organizacija. Tako sedaj amaterska organizacija na amaterski način vzgaja in preskuša amaterske vodnike. To je seveda precej drugače, kot če bi vodniki za svoje delo dobili plačilo po določeni tarifi. Potem bi se laže pogovarjali tudi o odgovornosti.
»Proučevali smo že, da bi dobili zakon o planinski organizaciji, ki bi dal tej organizaciji večje pristojnosti in pooblastila. Vendar smo se ustrašili dodatnih opravil in obveznosti, ki bi si jih nakopali s tem v zvezi z SDK, davkarijo, statistiko in drugimi. Morda pa bi bilo kljub temu vredno o tem razmisliti in doseči drugačen status naše organizacije,« je dejal dr. Miha Potočnik.
Da je odgovornost vodnikov težko presojati tudi s pravnega stališča, je potrdil Dušan Rihtaršič, javni tožilec iz Kranja, ki je v pogovoru za okroglo mizo dejal: »Pri obravnavi zadeve Breithorn smo naleteli na velik problem, to je pomanjkanje ustreznih predpisov. Sodišče postavlja kot dilemo, kaj je obveznost vodnika, kaj moralna obveznost in kaj kazenska odgovornost. Ta problem zajema celotno družbo. Na tem področju bi morali dobiti nekake normative za organizatorje izletov, da zagotovijo osnovno varnost. Za vodnike pa, kako so dolžni ukrepati, da se izognejo morebitni nevarnosti in podobno.«
Pobude za rešitev teh problemov prihajajo iz planinske organizacije, kjer najbolj občutijo posledice sedanje negotovosti in neprijetnosti položaja vodnika. Bržkone bodo morali pri urejanju teh zadev sodelovati tudi drugi, zlasti pravosodni organi, sekretariat za notranje zadeve in drugi. Bolj kot normativni predpisi pa bodo za varno hojo v gorah seveda tudi v prihodnje pomembni preventivni ukrepi. Ti ne zadevajo le organizatorjev izletov in vodnikov, marveč slehernega planinca ali udeleženca skupinskega izleta v gore.
Lado Stružnik
Želje R. Messnerja
Za Reinholda Messnerja je znano, da se želi kot prvi človek povzpeti na vse osemtisočake. Toda to ni njegov edini načrt. Kot prvi želi biti tudi na vseh najvišjih vrhovih kontinentov. Bil je že na Mt. Everestu (8848 m) celo dvakrat, pa na Mt. McKinleyu, (6193 m) najvišjem vrhu Severne Amerike, kot tudi na Aconcagui, (6960 m) najvišji točki Južne Amerike. Bil je na Elbrusu (5642 m), ki ga nekateri štejejo za naj višji vrh Evrope in seveda tudi Mt. Blancu (4807 m), na naj višjem afriškem Kilimandžaru (5895 m), na najvišji točki Avstralije Kosciusco (2230 m) itd. Ostaja mu le še, da se povzpne na najvišji vrh Antarktike Mt. Wilson (5140 m), ki ga pa tudi že ima v načrtu.
Franci Savenc
