Alpinistične osebnosti, ki oblikujejo čas in so zrcalo: Odincov in Védrines v ospredju svetovne scene
V svetu, kjer se alpinizem vse bolj razpira med tradicijo in vizijo, sta letošnja prejemnika priznanj Zlatega cepina za življenjsko delo in posebne omembe izstopajoča glasova svoje generacije.
Če je za pohvalit med letošnjimi izbori, je to, da žiranti niso nasedli kapitalskim interesom, ki jih uresničujejo s trpljenjem navadnih ljudi: evropski, ukrajinski, ameriški in ruski politiki ter predvsem kapital.
Aleksander Odincov, dobitnik Zlatega cepina za življenjsko delo, je glas postsovjetskega alpinizma — neizprosen, a občutljiv strateg velikih sten, ki je s svojimi ekspedicijami v najtežje stene sveta ohranil duh kolektivnega tveganja, vztrajnosti in etične zavezanosti. Njegova pot je zaznamovana z nepopustljivostjo v ekstremnih razmerah in zmožnostjo povezovanja generacij v skupnem alpinističnem jeziku.
Benjamin Védrines, prejemnik posebne omembe, pa predstavlja vizionarsko prihodnost alpinizma — hitrost, lahkost, tehnično dovršenost in estetsko iskanje linij, ki ne iščejo le težavnosti, temveč smisel v gibanju. Njegovi vzponi, od zadnjega z Jeanom na Vzhodni Jannu do rekordnega vzpona na Broad Peak in do subtilnih linij v Alpah, kažejo, da je sodobni alpinist lahko tudi pripovedovalec, raziskovalec in umetnik.
Alpinista skupaj utelešata dve plati sodobnega alpinizma: eden kot varuh tradicije in kolektivnega duha, drugi kot glas novega ritma in osebne vizije. V tej napetosti med preteklostjo in prihodnostjo se rojeva prostor za razmislek — o tem, kaj pomeni biti alpinist danes.
PRVENSTVENE
Sincronía: ženska prvenstvena smer v osrčju Patagonije
V novembru 2025 je ženska naveza — Angelina di Prinzio, Paloma Farkas in Catalina Unwin — preplezala novo, 900-metrsko alpsko smer Sincronía (M4, WI4, 60°) v zahodni steni Cerro Steffen (3300 m), redko osvojenega vrha v osrčju Južnega patagonskega ledenega polja. Gre za prvo smer v tej steni in pomemben mejnik v razvoju ženskega alpinizma v regiji.
Cerro Steffen je eden najbolj odmaknjenih in vremensko nepredvidljivih vrhov Patagonije. Ekipa je do vznožja gore prispela po večdnevnem prečenju jezera O’Higgins in ledenega polja, oborožena le s starimi fotografijami in poročilom iz leta 1965. Po dolgotrajnih pripravah in čakanju na vremensko okno so se podale v steno, kjer so v popolni usklajenosti sledile liniji zamrznjenih žlebov, mešanih prehodov in ledenih klančin.
Ime smeri — Sincronía — ni naključje. Vzpon je zahteval popolno usklajenost v odločanju, gibanju in razmišljanju. Brez možnosti umika, brez pomoči, brez sledi predhodnikov. Na vrh so stopile same, v tišini ene najbolj samotnih gorskih pokrajin sveta.
S podporo fundacije Grit & Rock in argentinske alpinistične skupnosti je vzpon postal tudi simbol: ženske ekipe, ki vstopajo v stene in to počnejo po svojih pravilih. Smer Sincronía odpira novo poglavje v patagonskem alpinizmu — ne le kot tehnični dosežek, temveč kot zgodba o pogumu, viziji in skupnosti.
Nova linija v Marmolejosu
Med zadnjimi snežnimi zametki zime in prvimi sapami pomladi sta Nico Gutiérrez in Isi Montecinos v dolini Marmolejos (Lo Valdés, Čile) splezala novo smer Afirmate las catimbas — 180 metrsko tehnično linijo, ocenjene z WI5+ in M6.
Smer se vzpenja po ozkem slapu, ki se stisne v kamin, in združuje odseke suhe skale in čistega ledu. Gre za tanko, zahtevno linijo, ki zahteva natančnost, zbranost in izkušnje v mešanem terenu.
Njun vzpon je še en dokaz, da pravi duh raziskovanja ne pozna sezone, temveč izhaja iz volje, da greš dlje — v neznano, v tehnično zahtevno, v estetsko čisto. Marmolejos, znan po svoji surovosti in lepoti, je znova ponudil prostor za ustvarjalnost in pogum.
Respect the Nature: nova smer v divji steni nad morjem
Na začetku novembra so Emanuele Andreozzi, Massimo Faletti in Andrea Gremes v dveh dneh preplezali novo, skoraj 600 metrov dolgo smer Respect the Nature (VIII-) v severozahodni steni Pizzo della Sella (Monte Gallo, Sicilija). Gre za prvo smer v tej steni, ki je bila do zdaj nepreplezana, kljub svoji izraziti amfiteatrski obliki in rdečim previsom nad morjem.
Ekipa je vstopila v naravni rezervat Capo Gallo brez točnega cilja, a z željo po raziskovanju. Po tehtnem premisleku so izbrali edino vidno »slabost« v steni in se podali v avanturo, ki je hitro postala resna: težavnost ni nikoli padla pod VI. stopnjo, skala je bila ponekod krušljiva, drugod kompaktna, slog pa je spominjal na klasike iz Dolomitov.
Po prvem dnevu so bivakirali na polici s pogledom na morje, brez opreme, z le polovičnim energijskim ploščkom na osebo. Naslednje jutro jih je pričakal moker dimnik, zato so se morali izpostavljeno preusmeriti v desno, v neznano. Brez svedrov(cev) in z doma izdelanimi klini so nadaljevali v slogu, ki spoštuje naravo in tradicijo.
Vzpon so zaključili ob 15. uri drugega dne, izčrpani, a prevzeti. »Celotna stena je bila končno pod našimi nogami, močan veter pa je razgrinjal in zakrival razgled. Pravo alpsko okolje — le da je gora gledala neposredno na morje.«
Vicios Ocultos: tehnična eleganca v srcu Picosov
Po uspešni prosti ponovitvi smeri Pilar del Texu (7c+, 250 m) sta Iker in Eneko Pou (od kje neki črpata energijo?) začutila potrebo po novem izzivu. Odločila sta se za povratek na steno Tiro Pedabejo, kjer je Iker že leta 2019 plezal z Jonom Gurutzom Lazkozom in Kikom Cerdájem. Tokrat sta se lotila nove linije, ki sta jo poimenovala Vicios Ocultos — Skriti poroki — in jo ocenila z 7c+? prosto vseh 285 metrov.
Smer se vzpenja po izraziti steni z značilno pokončno geometrijo, ki zahteva natančno branje skale, vzdržljivost in tehnično prefinjenost. Čeprav ocena še ni potrjena, se zdi, da gre za zahtevno večraztežajno smer, ki bo zanimiva za izkušene plezalce, ki iščejo kombinacijo estetike in izziva.
Na YouTube je že dostopen uradni video vzpona, ki prikazuje vzdušje, gibanje in tehnične podrobnosti smeri. Posnetek poudarja partnersko dinamiko, minimalističen slog in spoštovanje do naravnega okolja, kar je značilno za brata Pou.
Picos de Europa ostaja laboratorij za sodobne večraztežajne smeri, kjer brata Pou že več kot dve desetletji puščata svoj pečat. Vicios Ocultos je nadaljevanje njune vizije — iskanja linij, ki niso le težke, temveč tudi lepe in smiselne.
OD TOD IN TAM
Zgodnji začetek v Patagoniji
4.-7. novembra (dva bivaka na poti na vrh, eden na spustu) se je naveza Maciej Bedrejczuk, Paweł Karczmarczyk in Piotr Sułowski povzpela na vrh Cerro Torre v Patagoniji preko smeri Ragni.
Velja omeniti, da je bil to prvi vzpon na vrh sezone, brez sledi predhodnikov – kar je zagotovo oviralo sam vzpon in iskanje linije.
“WI6 M7 A0 so težave v smeri. Zadnji raztežaji v slavni patagonski senci so se izkazali za dolgotrajne in precej tvegane. Vsa gorska akcija je trajala 7 dni in potekala v nenavadni, patagonski pokrajini (pristop skozi prelaz Marconija in povratka pred prelazom Del Viento),” – se spominja Piotr.
Kitajska, 2. dejanje: Liming in zadnji medeni lovec
Fanny Schmutz in Luka Lindič sta se v drugem dejanju svoje kitajske plezalne odprave ustavila v Limingu – majhni vasici na višini 2200 metrov, ki jo nekateri primerjajo z ameriškim Indian Creekom. Fanny sicer še ni plezala v Utahu, zato se vprašanju primerjav raje izogne. Prvi vtisi niso bili obetavni: megla, dež in prazna ulica, ki je spominjala na prizor iz »Dobrega, slabega in grdega«. Manjkala je le še bala sena, da bi bila scena popolna.
Na srečo sta se tam srečala z Valentinom in Philippom, s katerima sta bila že prej v stiku. Rezervirala sta jima sobo v istem hotelu – ki se je izkazal za pravo zbirališče kitajskih plezalcev. Sonce je končno posijalo, razgled je bil dih jemajoč, gostitelji pa izjemno prijazni.
Skupaj so raziskovali vasico: tri restavracije, vaški trg, kjer se z domačini zjutraj jejo rezanci, in nekaj trgovinic z nenavadno ponudbo. V času bivanja sta Fanny in Luka obiskala dva glavna plezalna sektorja, ki sta dostopna peš. A jasno je bilo, da se bosta morala vrniti – številni drugi sektorji so obetali izjemen potencial.
Barve skale so bile osupljive, razpoke pa zahtevne. Fanny je priznala, da je v razpokah dobila kar nekaj »klofut«, a je kljub temu uživala. Luka je medtem splezal »Air China«, eno izmed težjih linij v sektorju, in odprl novo dolžino, ki jo je tik pred koncem potovanja povezal v celoto. Poimenovala sta jo »Zadnji medeni lovec«.
Vaško življenje je bilo prijetno in sproščeno. Srečali so plezalce z vsega sveta – Špance, Kanadčane, Norvežane, Ruse, Japonce in seveda še nekaj Francozov. Pogovori o plezanju in življenju so ustvarili občutek skupnosti, ki presega meje. Vsakih deset dni se v vasi odvije tržnica, in prav na dan njihovega odhoda se je ulica napolnila z vaščani iz okolice, trgovine so se odprle, Liming je oživel.
Zadnja postaja odprave je bil Yangshuo. Fanny je popokane rokavice zamenjala za ščitnike za kolena – posel, ki mu je treba slediti.
Monte Nero – Couloir dell’H: srebrna luna, škripavc in kitova kost
Rašičani, Alina Ledinek z Ajdo in Erikom, so se podali na alpinistično turo v gorsko verigo Adamella, kjer se dviga Monte Nero – hrib, ki si z našim Krnom deli ime, a ne identiteto. Ime »Monte Nero« je nastalo med italijanskim osvajanjem slovenskih gora, ko so Krn napačno interpretirali kot »chrn« in ga poimenovali po svoje. Tokrat pa je šlo za povsem drugo Črno goro – tisto iz tonalita, ohlajene magme, ki je pred 350 milijoni let priplavala na površje in se tam strdila v granitno zgodovino.
Idejo za vzpon je Alina dobila od Mifija na prejšnji turi, realizacija pa je sledila teden dni kasneje, ko se je trojica v petek po službi odpravila proti Italiji. Zaradi poznega prihoda so noč preživeli kar v kombiju – klasična alpinistična romantika z vonjem po termosu in zmečkanih kartah.
Ob šesti uri zjutraj so oprtali nahrbtnike in se podali na triurni dostop do stene. Lunina svetloba je srebrno obarvala okoliške vrhove, ozvezdje Orion pa se je počasi umikalo z neba – kot da bi prepustilo prostor dnevni avanturi.
Na vstopu v smer jih je pričakal pogled na naveze pred njimi, ki ni vzbujal navdušenja. Po daljši pavzi in strateški igri »kamen, škarje, papir« je Erik začel s plezanjem. Po njem so se vsipali pršni plazovi, ki so jih prožile naveze nad njim – pravi bombonček od raztežaja, kot bi rekla Alina.
V zadnjih dveh vršnih raztežajih so se znova navezali in naleteli na dva odlična cuga, ki sta ju odlikovala zmerna naklonina in prvovrstni škripavc – tisti, ki škripa ravno prav, da se ti zdi, da si res v gorah. Po nekaj štamfanja so končno stali na vrhu, obsijani s soncem.
A Alina se je že spogledovala z vrhom Cime Presanelle, ki je bil oddaljen le še 200 višinskih metrov. Z Ajdo sta se podali navkreber, medtem ko je Erik modro ostal spodaj. Pot se je vlekla, križ na vrhu je bil sprva le pika v daljavi, a ob sončnem zahodu sta ga le dosegli.
Sledil je sestop do Erika in nato skupni sestop do koče Sengantini, ki je trajal skoraj štiri ure. Duhomoren, a zvest gorski realnosti. Na koncu so dodobra načeti spili še koka kolo – alpinistični eliksir – in se odpeljali proti domu.
Alina je turo ocenila kot tehnično nezahtevno, a kompleksno v celoti. Zahtevala je dobro fizično pripravljenost, potrpežljivost in nekaj smisla za improvizacijo. Hvaležna je bila Ajdi in Eriku za družbo in pripravljenost.
Na poti domov so se ustavili še v Veroni, kjer je Ajda prevzela vlogo lokalne vodičke. V spominu je ostala kitova kost in kužno znamenje – opomnik, da se zgodovina ne piše le v skali, temveč tudi v mestih.
Heckmaierjeva smer v Eigerjevi severni steni
Skoraj 90 let po prvem vzponu Heckmaierjeva smer v severni steni Eigerja ostaja resen alpinistični izziv. V novembrskih razmerah se je trojica slovenskih alpinistov – Rudi Nadlučnik, Matej Vrankar in Žiga Oražem – podala v klasično linijo in jo v dveh dneh uspešno preplezala z enim bivakom.
Mešane razmere, od tankega ledu do udirajočega snega, so zahtevale natančno taktiko, prosto plezanje in improvizacijo. Vzpon so zaključili v večernem mraku, sestop pa podaljšali še za en bivak na zahodni strani. Kot poudarjajo, ostaja smer tehnično zahtevna, izpostavljena in dolga – najbolj primerna za stabilne jesenske ali spomladanske razmere, ko je stena dovolj zalita, a ne preveč nevarna.
Piz Badile
Luka Stražar je s soplezalcem opravil poskus vzpona na Piz Badile – po Cassinovi smeri. Vreme in pokrajina te impozantne severovzhodne stene sta poskrbela za prijetno izkušnjo, kljub temu da smo se morali z vsem tem ukvarjati in izgubljati povezana čustva in misli. Takšno je življenje in ni slabo. …
Jesenski grebeni Julijcev
Anja Kavčič in Tadej Krišelj …
Drytooling kamniških tečajnikov: cepini, gojzarji in praskanje po skali
Kot piše na odsekovih spletnih straneh Kristina, se je v soboto, 8. novembra 2025 skupina tečajnikov pod vodstvom Krištofa zbrala na drytooling vaji, ki je potekala v plezališču Lavorček na senčni strani Bergantove gore, ki ga je z veliko truda uredil Žiga. Zima je že trkala na vrata, zato so si udeleženci obuli zimske gojzarje, nataknili nabrušene dereze, v roke prijeli cepine in se odpravili v steno. Nekateri z rahlim strahom, drugi z radovednostjo, vsi pa z upanjem, da se ne bodo preveč zataknili v skalo – ali drug drugega.
Krištof je začel z uvodom v opremo: cepini, dereze, varovanje, rokavice – in seveda opozoril, da je natančen korak boljši od herojske zamahne geste. Demonstracija gibanja je sledila hitro, z elegantnim menjavanjem položajev in preprijemanjem cepinov, ki je izgledalo precej bolj tekoče kot kasnejši poskusi tečajnikov.
Ko so se vsi opremili in preverili varovanje, se je začela akcija. Plezalo se je varovano od zgoraj, kar je omogočilo sproščeno osredotočanje na tehniko. Krištof je medtem plezal gor in dol kot gorski svetovalec z misijo: popravljal gibe, svetoval, kje naj cepin »zagrize«, in opozarjal, naj se ne »ožema« preveč – ker cepin ni limona.
Seveda ni šlo brez drobnih »spominkov«. Kakšen košček skale je poletel v dolino, kar je spodaj prisotne prisililo v budnost in občasno umikanje. A to je del drytooling folklore – če ne leti vsaj en kamen, se vaja šteje za premehko.
Ko so cepini končno počivali in dereze odložene, je bilo soglasje jasno: vaja je bila uspešna. Prvi stiki s skalo so bili resda nerodni – cepin je škripal, noga je iskala trenje, ravnotežje je plesalo – a z vsakim poskusom je gibanje postajalo bolj tekoče, samozavest pa je rasla. Drytooling se je izkazal kot odlična priprava na zimsko sezono. Združuje moč, natančnost, zbranost – in občasno praskanje po skali, ki se sliši kot uvod v zimsko simfonijo. Tečajniki so se naučili, da je skala trda, cepin zahteven, ravnotežje pa dragoceno. In da je včasih treba samo zadihati, pogledati navzgor – in se zapičiti v naslednji gib.
Sardinija 2025: prvi tabor, prvi razgledi, prvi raztežaji
Tim Korpnik, udeleženec celjske alpinistične šole, je konec oktobra doživel svoj prvi večji plezalni tabor — in to kar na Sardiniji, otoku, ki ga opisuje kot »must« za vse plezalce. Tabor, ki je potekal od 24. oktobra do 2. novembra, je bil poln vzponov, učenja, druženja in raziskovanja raznolikih sten vzhodne obale otoka.
La Poltrona: prve večraztežajne smeri in opazovanje navez v amfiteatru
Surtana: smer The Sound of Silence (140 m, 5c) in skupinski spust v dolino ob vetrovnem dnevu
Pedro Longo: Il Richiamo del Mare (250 m, 6a+), razgledna smer z razgibanim potekom
Codula Fuili: frikanje tik ob morju, z odličnimi smermi in skoraj poletnim vremenom
Pedra Istampada: lokalno plezališče za zaključek aktivnega tedna
Vsak večer je bil posvečen načrtovanju, druženju in kulinariki — od lokalnega sira in vina do skupinske večerje z ribami in mesom. Tudi dež ni pokvaril vzdušja, temveč je prinesel zaslužen počitek.
Na poti domov so se udeleženci še enkrat ustavili ob morju — za zadnji skok v vodo in simboličen zaključek tabora. Sardinija je navdušila z odlično skalo, raznolikimi smermi in dih jemajočo pokrajino, zato se Tim že veseli povratka — tokrat morda na jug ali sever otoka.
NAPOVEDI
UIAA mladinski lednoplezalni tabor 2026: Guillestre, Francija
Mladinska komisija UIAA je potrdila podrobnosti prvega partnerskega dogodka za leto 2026. Priljubljeni letni lednoplezalni tabor v Guillestru (Hautes Alpes, Francija) bo potekal od 22. do 28. februarja 2026.
Glavni cilj tabora je mladim plezalcem omogočiti vadbo različnih oblik lednega plezanja — od enoraztežajnih smeri do večraztežajnih tur — ter pridobivanje znanja o načrtovanju in vodenju treninga. Tabor je odprt za mednarodne udeležence, stare med 16 in 26 let.
Vsaka članica UIAA lahko prijavi največ štiri mlade plezalce. Celoten program in podrobnosti o prijavi (PDF 495 KB)
Raziskovalna prošnja
Alpinistka Anja Petek v okviru svoje študijske raziskovalne naloge vabi k sodelovanju vse, ki se ukvarjajo s športom – tako rekreativce kot profesionalne športnike. Namen raziskave je primerjati količino treningov med obema skupinama ter raziskati povezavo med negativnimi preteklimi izkušnjami in psihološkim spoprijemanjem. Anketa je namenjena športnikom, starim med 18 in 55 let.
Vsi, ki jih tema zanima, so vabljeni k izpolnjevanju kratkega (anonimnega) vprašalnika, ki vzame približno 5 minut.
Dostop do vprašalnika
Hvala za vaš čas in prispevek k raziskavi!
ID
