Vzpon trojice slovenskih alpinistov v mešanih razmerah – AO Kamnik: Eiger – Heckmaier (več fotografij)
Pred nekaj dnevi so alpinisti Rudi Nadlučnik, Matej Vrankar in Žiga Oražem uspešno preplezali Heckmaierjevo smer v (nekdaj) zlovešči severni steni Eigerja. Vzpon so opravili v dveh dneh z enim bivakom, ob koncu pa v večernem mraku dosegli vrh – popolnoma sami, v tišini in pod zvezdami.
Ekipa se je 10. novembra odpravila proti Grindelwaldu, kjer jih je v temi pozdravila svetloba Mittellegi koče, ki kraljuje na grebenu pod vrhom Eigerja. Po večerji so pripravili opremo za vzpon, ki so ga načrtovali kot dvodnevno turo z enim bivakom. Kljub tehnični naravi smeri sta se Rudi in Žiga odločila za prosti vzpon.
Naslednje jutro so se s prvo gondolo odpeljali do postaje Eigergletscher in ob 9:10 začeli plezati. Razmere so bile mešane – sneg se je mestoma udiral, a na strmih odsekih je bil trd. Pri Luknji so srečali dva francoska plezalca, ki sta se zaradi slabih razmer odločila za sestop. Slovenska trojica pa je šele zares začela.
V Difficult Crack se je Žiga podal brez rokavic, a jih je kmalu zamenjal za cepine. Sledila je Hinterstoisserjeva prečnica, kjer je Rudi zdrsnil – a brez posledic. Snežišča so bila naporna, a prehod po lednem slapu je vlil novo upanje. Na Mixed Corners je vodstvo prevzel Rudi, bivakirali pa so na Karl-Maxu, kjer so si uredili udobna ležišča – kljub le eni mali plinski bombici.
Zgodaj zjutraj so segreli dva litra vode, nato pa jim je zmanjkalo plina. V temi so nadaljevali proti rampi, kjer se je Rudi izstrelil v Waterfall Chimney – tanek led, a odlično plezanje. Sledili so Brittle Ledges in Brittle Crack, nato pa se je Matej podal v prečko proti Bivaku bogov. Po izpostavljeni prečki so dosegli Belega pajka in nadaljevali po ledu do grape.
Vzpon je bil naporen, počasnejši od pričakovanj. Plezali so v trojni navezi. Quartz Crack je ponudil odlično mix plezarijo, izstopne kamine pa so preplezali po tankem ledu. Na izstopni rampi je bilo malo snega, plezali so med črnimi luskami po trakovih mehkega snega. Ob zahajajočem soncu so dosegli greben – v snegu ni bilo nobene sledi, vrh pa so dosegli malo pred 18. uro.
Sledil je sestop po zahodni flanki – v temi, med črnimi luskami in pomanjkanjem snega. Po zadnjih datljih in rešilni kokakoli so se ustavili in si pripravili udoben bivak na višini okoli 3300 metrov.
Ob prvem svitu so sestopili do gondole, kjer so si privoščili nekaj sladkega in se veseli vrnili v Grindelwald – pod tuš in k toplemu zajtrku.
