Tedenski pregled časo-pisja in hribovskih tem, …
Aljana Primožič Fridauer, piše in riše, da nima samo Planinska zveza Slovenije odlične markacijske službe, tudi Pivska zveza Slovenije (kakšno naključje, da se pod isto kratico nahajajo sorodne organizacije?) se lahko pohvali z izvrstno. Njeni številni člani so še posebej delovni v teh dneh… (Slovenske novice, 12.11. 2010)
V Dnevniku Eva Branc poroča o politični nastavitvi na položaj direktorja TNP, s katerim imajo planinci vse več težav – kapital pa koristi (zato poskrbi, da je na mestu “pravi”). Ministrstvo za naravne vire in prostor za novega direktorja javnega zavoda Triglavski narodni park predlaga Uroša Brežana. Svoje mnenje o predlogu bo svet zavoda podal na seji prihodnji teden, nato mora kandidata potrditi še vlada.
Na Robin.si se je Vanja Trkman ob 25. letnici plazu v Logu pod Mangartom spomnila na to, da: Čas celi rane, nekatere pa bodo vselej skelele
Za Novi Tednik Barbara Furman poroča, da so se po besedah župana Občine Luče Klavdija Strmčnika že začeli pripravljati na gradnjo novega planinskega doma.
Na Moja občina sta Jure Škrbec in Rok Mihevc poisala njun podvig na Ama Dablamu. Predstavitev ekspedicije bo v soboto, 13. decembra 2025, ob 18. uri v večnamenski dvorani Osnovne šole dr. Ivana Korošca Borovnica.
Bojana Petelinšek je na spletnem portalu Novice.si dodala, da je 22-letna Lucija Tarkuš, članica AK Impol Slovenska Bistrica, v soboto, 9. novembra, dosegla izjemen mejnik v svoji športno-plezalni karieri. V plezališču Mišja peč je uspešno preplezala smer Martin Krpan (9a) – ki je ena najtežjih smeri v Sloveniji.
Na Siolu se je Matej Podgoršek podal na Kamniški Dedec, samoten razglednik, na katerega gredo le redki.
A.P.K sprašuje: Kaj se dogaja? Pot na Kriško goro ne bo več enaka.
V Slovenskih novicah Tina Horvat piše o začasni preobrazbi Kriške gore: Pot na priljubljeno postojanko je lastnik spremenil v gozdno cesto in naredil golosek. Cesto potrebuje za spravilo lesa in ohranjanje planinskih pašnikov. Govorili so tudi z lastnikom zemljišč Mihom Švabom, gospodarjem kmetije z Zgornjega Vetrnega, od koder vsako leto svojo čredo ovac pošlje na poletno pašo na sončna senožeta Kriške gore. »600 metrov ceste sem naredil od prejšnje vlake do vrha, in sicer z vsemi dovoljenji, saj urejam pašnike in cesto potrebujem tudi za spravilo lesa. 50 let se je tam vse zaraščalo, sedaj pa se trudim, da bom na tem delu počistil gozd za pašnike. Cesta zagotovo ne bo za obiskovalce Kriške gore, ampak zgolj za spravilo lesa in za ohranjanje planinskih pašnikov. Spodaj bo rampa,« razloži in zagotovi, da poseg v naravo že kmalu ne bo več tako viden, saj se bo že kmalu vse zaraslo.
Žal novinarji nikoli ne pogledajo in ne napišejo koliko okoljsko zelo problematičnih gozdnih cest in vlak se naredi in se je naredilo v različnih shemah z državnim denarjem (številke so obupne in segajo v Sloveniji nad 200.000 km), subvencijami, to pa pomeni, da ceste niso le od lastnikov ter da vztrajno izgubljamo naravno okolje …
in Facebook odgovor na: kaj se dogaja na Kriški gori?
V Delu se Tina Horvat ukvarja z vprašanjem: Kako umiriti množičnost na Triglavu in ohraniti njegovo simbolno vrednost?
Za Gorenjski Glas je Jelena Justin odšla na Jampršnik (649 m) in Zjat (456 m) – Kraški rob navduši v vseh letnih časih. Verjetno je res najlepši jeseni, ko rdečí škrlatni ruj. Krožna pot, ki pelje mimo beneškega obrambnega stolpa. Mrtvaški ples v Hrastovljah.
Suzana P. Kovačič piše o tem, da se je: »V Mojstrani ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let pisala zgodovina alpinizma. Spisali so jo štirje mojstranski fantje: Janko Ažman, Janez Brojan, Zvone Kofler in Klavdij Mlekuž, ki sta se jim pridružila še Janez Dovžan in Miha Smolej z Dovjega. Globoko sled je pustila za seboj ta tovarišija. Knjiga Mojstranške veverice pripoveduje o njihovih dejanjih. Knjiga izbranih doživetij Janeza Dovžana, ki jo imamo pred seboj, pripoveduje o istih ljudeh in domala istih dogodkih. Osebna izpoved je, ne nadaljevanje. Govori o tistih drobnih drobcih, tistih nepomembnih stvareh, ki jih pri opisovanju velikih dejanj zanemarimo in spregledamo, tako obrobne so, da si jih še zapisati ne upamo. Vendar niso pozabljene, skriti spomini so, globoko v duši in orumenelih dnevniških zapisih. V novem času, ko privrejo na plan, pa dobijo čisto drugačno vsebino in nov pomen,« je pogled v konstrukcijo knjige Z Dovjega do Himalaje: zgodbe Janeza Dovžana razgrnil njen urednik Kazimir Drašlar – Mikec.
