Komisija za odprave v tuja gorstva slavi 25-letnico
Najprej je vodil komisijo Pavle Šegula, nato Aleš Kunaver, sedaj pa Tone Škarja – Močan vpliv komisije na naš alpinizem
Četrt stoletja (zgodovinsko) ni posebno dolga doba, v prenekateri dejavnosti pa vseeno lahko zapusti opazne sledi. Ob 25-letnici komisije za odprave v tuja gorstva PZS pa bi lahko rekli, da so te sledi zelo številne in kvalitetne, kot komajda še v kateri naši športni dejavnosti.
4. marca 1963 je bila prva seja KOTG, katere vodstvo je prevzel Pavle Šegula, pet mesecev kasneje pa je že krenila na pot prva odprava: dr. Miha Potočnik je 10-člansko 1. JAOK (Jugoslovansko alpinistično odpravo v Kavkaz) vodil v skupino Elbrus.
V 18 dneh so se povzpeli na 14 vrhov. Vseh deset je bilo na najvišjem vrhu Kavkaza, na 5633 m zahodnem vrhu, štirje tudi na vzhodnem vrhu (5595 m). V naslednjih dneh so se povzpeli še na Nakra-Tau, Donguz-Orun, Ulu- Kara-Tau, Vzhodno Seldo, Pik Ščurovskega, Baš Karo, Gadyl, Lekzyr- Tau, Pik svobodne Španije, Bžeduh, Džan-Tugan in Via-Tau.
To pa ni bilo naše prvo srečanje s Kavkazom in Elbrusom. Že 1912 je bil na tem vrhu Vladimir Dougan iz Trsta, 1934 pa se je dr. Oskar Reya udeležil otvoritve (tedaj najvišje postavljene) koče na sedlu med obema vrhovoma – če naštejemo le najpomembnejša mejnika. Vendar je bila ta odprava vseeno izrednega pomena za nadaljnji razvoj našega alpinizma v sovjetskih gorah. V isti skupini je namreč leta 1956 že bila »delegacija jugoslovanskih planincev«, ki pa pri organizatorjih izmenjave ni zapustila pozitivnega vtisa. Šele »popravni izpit« 1963 nam je spet odprl vrata v Kavkaz. Čeprav vseh odprav, ki so ponesle slavo jugoslovanskega alpinizma po vsem svetu, seveda ni organizirala KOTG, je le-ta imela vseh teh 25 let odločilno vlogo v našem odpravarstvu pa tudi alpinizmu nasploh. Najprej pod vodstvom Pavla Šegule, ki je na mestu načelnika doslej zdržal najdlje, potem pod taktirko pokojnega Aleša Kunaverja in seveda tudi sedaj, ko jo vodi še vedno aktivni Tone Škarja.
Kakšna je bila aktivnost KOTG v začetnih obdobjih našega odpravarstva govori tudi podatek, da je bilo v obdobju 1973-75 kar 20 uradnih sej, če izvzamemo počitnice, povprečno vsak mesec ena. 25. maja 1973 je bil sklican tudi »zbor planincev-ekspedicionistov«, vseh, ki so do tedaj že bili na odpravah: povabljenih je bilo 113 ljudi. V okviru nastalega kluba ekspedicionistov je bila precej časa aktivna sekcija zdravnikov… Po vzoru naše komisije je bila ustanovljena tudi KKE, kordinacijska komisija za ekspedicije (ustanovitelj in njen predsednik je bil Rade Kušič, nasledil pa ga je Aleš Kunaver) pri Planinski zvezi Jugoslavije, nekaj pa jih je sedaj tudi v drugih republikah.
Današnji KOTG pri PZS skrbi predvsem za najkvalitetnejše akcije v tujih (izvenevropskih) gorah in pomaga pri organiziranju drugih, z nakazovanjem možnih ciljev vliva na izbor leteh, ob finančnem sodelovanju »Sklada Aleša Kunaverja« pa bo svoje funkcije v prihodnje prav gotovo še bolje opravljala.
Franci Savenc
Še en plezalec s »tremi problemi Alp«
Drago Frelih (AS Železniki) povečal število Jugoslovanov v treh stenah
Stane Čufer, Drago Frelih in Janez Rant (vsi člani AS Železniki) ter Berislav Mokos (AO Železničar Zagreb) so se v zadnjem tednu preteklega meseca odpravili v Švico z lepimi načrti. Vsi štirje so 28. julija splezali severno steno Matterhorna po Schmidovi smeri, naslednji dan pa so se že premaknili pod steno Eigerja. V steno je vstopila le trojka iz Železnikov. Trenutna napoved ni bila ravno ugodna, tako so splezali do mesta, od koder bi se še lahko vrnili. Vendar je bilo vreme lepo, zato so nadaljevali. Drugič so morali bivakirati nekje pod Pajkom, potem pa zaradi vremenskega preobrata še enkrat. Iz stene so splezali 4. avgusta.
Za severno steno Velikih Jorassov pa sta se odločila le Frelih in Mokos. Walkerjev steber sta uspela preplezati 7. avgusta. Drago Frelih se je z vsemi tremi vzponi pridružil skupini tistih naših plezalcev, ki imajo v žepu vse tri stene. Je pa tretji izmed naših, ki mu je to uspelo v enem letu.
Prosta ponovitev Salatheja v El Capitanu
Todd Skinner in Paul Piana prosto ponovila prvo smer v tej steni
Poskusi, da bi prosto ponovili kakšno smer v 1200 metrov navpični in gladki steni El Capitana imajo že svojo zgodovino. Prva pa sta uspela šele pred kratkim Todd Skinner in Paul Piana. Smer jima je vzela skupno 36 dni (opremljanje, poskušanje). V steni sta bila seveda večkrat, vendar sta končni vzpon, oziroma prosto ponovitev izvedla v 11 dneh od začetka do konca brez fiksnih vrvi. Smer ima skupaj kar 36 raztežajev, štiri med njimi sta ocenila 5.13, dva med temi pa sta najtežja z oceno 5.13b (francoska 8a, IX+/X- po UI- AA). Prav gotovo je to dogodek, ki bo z velikimi črkami zapisan v zgodovini plezanja v dolini Yosemite.
Oba Američana pa sta imela pri vzponu veliko sreče, saj bi skorajda prišlo do tragedije. Pri tem, ko sta smer že zlezla in sta povsem na vrhu tovorila svojo opremo, bi ju padajoči skalni blok skoraj ubil. Pretrgal jima je vse vrvi, na srečo med njima in opremo. Vsa oprema je tako pristala pod steno, Skinner in Piana pa sta odnesla celo kožo, čeprav ne brez poškodb Skinnerju je polomilo nekaj reber, Piana pa ima zlomljeno nogo. Kljub vsemu sta sama prišla v dolino.
Prosta ponovitev Salatheja je prav gotovo eden od najpomembnejših dogodkov v sedanjem svetovnem prostem plezanju. Veliko najboljših plezalcev je poskušalo, zadnji med temi je bil lansko leto tudi Stefan Glowacz, ki je poskušal dvakrat in vedno ostal praznih rok.
Šest ur plezanja v Travniku
Silvo Karo (AO Domžale) je 6. t. m. v severni steni Travnika plezal navzgor in navzdol. Najprej se je lotil Variante Aschenbrennerja, ki jo je splezal prosto (2. solo prosta ponovitev ocena VI+). Sestopil je po Razu Travnika in se vrnil pod smer Hudeček-Juvan. Po njej je ponovno splezal do vrha Travnika (tretja solo ponovitev, tudi prosto), sestopil pa je po nekoliko lažji smeri Hudnik-Prevec v Mojstrovki. Za celotno povezavo je od začetka do konca potreboval le 6 ur! Kje so že časi, ko so naveze v tem času komaj spravile pod streho npr. Varianto.
Črna poč v Malem Grintovcu
Luka Karničar (AO Jezersko) in Jože Rozman (AO Tržič) sta 2. t. m. v severni steni Malega Grintovca (med Mlinarskim sedlom in Grintovcem) splezala novo smer prek značilnih strmih črnih sten, posebno markantna pa je 40 metrov visoka poč. Višina stene je 250 metrov, ocena V, plezala pa sta jo 3 ure.
Pomembnejše iz visokih sten
SV steno Jerebice sta po Alijevi smeri preplezala Miro Fon in Darko Podgornik. Plezala sta prosto in tako opravila 1. PP te redko obiskane smeri. Ocena VI+/VI-, plezala sta 4 ure.
Štiri dni kasneje (13. t. m.) je Podgornik plezal z Jožetom Šerbcem v SZ steni Krna, kjer sta desno od smeri Mašera potegnila novo smer. Speljala sta jo po naj izrazitejši razčlembi v steni, ki je visoka 250 metrov. Smer Visoka napetost sta ocenila VI, Ao, zanjo pa sta potrebovala 10 ur. Najtežji so prvi trije raztežaji, kjer je tudi skala krušljiva. V Široki peči sta 13. t. m. Aleksander Aničin in Miha Lipovšek (oba Ao Matica) plezala Čihulovo smer. Aničin je vso smer ponovil prosto (VI+). Janez Slokan in Marjan Kovač (AO Mengeš) sta v Sfingi 14. t. m. ponovila Obraz, takoj zatem pa sta kot prva ponovila smer Paradajz v desnem delu Sfinge. Smer, ki je ocenjena V sta, plezala uro m pol. Skala je na nekaterih mestih izredno spolzka in poraščena z mahom.
Istega dne sta bila v Sfingi tudi Janez Benkovič in Romana Tomšič. Ponovila sta Kunaver-Drašler. Dan pred tem pa je bil Benkovič v Špiku. Začel je po Rimski diretissimi, nadaljeval po Krušičevi zajedi, potem varianta Mihelič-Žumer, na rob stene pa je izstopil po Skalaški smeri. Plezal je 3 ure, težave omenjene kombinacije pa se gibljejo okoli V+.
Jelka Tajnik in Mirko Kranjc sta tudi opravila precej dobrih vzponov v velikih stenah. Med drugim sta prosto plezala JLA v Šitah ter Helbo v Triglavu. Prva z oceno VI+, druga pa VII. V Šitah pa sta kot tretja ponovila smer Belak-Bešlin in tudi to smer splezala prosto (dobra VI+ ). V isti steni sta plezala tudi še Dare Juhant in Robi Držan. V 11 urah sta 13. t. m. ponovila smer norčkov (VI+, A3). Po vsej verjetnosti je to tretja ponovitev.
Odšli so v Garvalsko Himalajo
V Indijo so 16. t. m. odpotovali Tone Golnar (AO Kozjak), Andrej Gradišnik (AO Ravne) in Rok Preložnik (Šaleški AO). Njihova želja je splezati novo smer v južni steni Satopantha (7075 m).
Prvo tekmovanje za svetovni pokal
Od 2. do 8. oktobra na Krimu (Jalta) v Sovjetski zvezi prvo tekmovanje v športnem plezanju, ki bo že štelo za svetovni pokal. Iz vsake države se lahko prijavijo po štirje tekmovalci in dve tekmovalki. Prijavnina je 65 švicarskih frankov, poleg tega pa je treba prispevati še 40 USA dolarjev na dan. Rok prijave je 25. avgust, zato se naj kandidati takoj javijo na KA PZS.
Predsednik sodniške žirije v SZ bo Ivica Piljič.
Tekmovanja v septembru in oktobru
V Nimesu v Franciji bo tekmovanje v športnem plezanju od 2. do 4. septembra, v Španiji pa ga bodo priredili od 8. do 11. septembra. V Skalki v ČSSR bo tekma od 22. do 25. septembra, v Serdici v Bolgariji od 25. do 29. septembra in na Krimu v SZ od 2 do 8. oktobra (prva tekma za svetovni pokal). Razen tekmovanj v Bolgariji in ČSSR so druge tekme pod okriljem UIAA. Na seznamu ni tekme v Arcu, kjer bo prav gotovo najboljša zasedba, vendar na to tekmo organizatorji posamezne tekmovalce povabijo.
Tomo Česen
Lepo je vedeti, da v nesreči nisi sam
S Korošice bi se morala 14. t. m. vrniti v Kamniško Bistrico prek Konja in Presedljaja. Še danes ne bi mogla točno pojasniti, kaj me je pripravilo do tega, da sem skrenila z označene poti in se napotila ob vznožju Dedca navzdol. Morda sem nameravala skrajšati pot, morda je šlo le za željo po novi pustolovščini. Končalo se je tako, da sem obtičala v skali (še danes ne vem, kako se imenuje) kakih 1900 metrov visoko, in nisem imela ne moči ne pravega poguma povleči se navzgor. Tam me je zatekla noč. Ne vem, če si lahko kdo, ki nima take izkušnje za sabo, predstavlja, kako mrzla in dolga je lahko noč v kamnu, sredi neba. Dan, ki je sledil hladni noči, je bil vroč in sonce neusmiljeno. Ves čas, ponoči in podnevi sem klicala na pomoč. Slišalo me je kar nekaj ljudi (vsaj zdelo se mi je tako), a po pomoč je poslal le eden od njih. In temu neznanemu planincu se imam pravzaprav zahvaliti, da me je v ponedeljek, nekaj pred sedmo zvečer, prišel iskat helikopter RSNZ.
Zvok helikopterja je bila naj lepša glasba, kar sem jih slišala v svojem življenju. Že čez dobrih nekaj minut sem bila v vozilu in nato v Kamniku, na trdnih tleh. Zdaj bi se rada s temle pismom zahvalila vsem članom Gorske reševalne službe Kamnik, zlasti Marjanu Kregarju, ki me je prišel izvleč iz skale (alpinistu, ki je bil že na Daulagiriju), Cenetu Grilcu, vodji GRS Kamnik, ki se je pravkar vrnil z Mont Blanca, kamor je vodil člane Planinskega društva SCT, Matjažu Ravnikarju, ki je tako član GRS kot uslužbenec PM Kamnik, in ki je priskrbel helikopter, in neznanemu pilotu helikopterja, ki je tako spretno in zanesljivo pristal na kamnitih policah.
V veliko tolažbo je bilo slišati, da bi se celotna ekipa GRS Kamnik, v primeru, da me s helikopterjem ne bi našli, odpravila peš v akcijo iskanja. Zato naj se zahvalim celotni ekipi GRS ter uslužbencem postaje milice Kamnik in RSNZ. Lepo je vedeti, da v nesreči človek ni sam.
Zvonka Selič
