Naš čas, 18. avgust 1988
Le malo je ljudi, ki gredo iz uhojenih poti in sledijo svojemu hrepenenju.
***
V Tanzaniji, ki je za večino ljudi le ena od nepomembnih afriških držav, je ostal Silvo Cerjak. Ostal je na enem od svojih pettisočakov, kjer ga je višina presenetila na najbolj krut način.
***
Če morje odplavi grudo prsti je zemlje manj. Ob smrti vsakega prijatelja je mene manj.
Kar naenkrat smo onemeli in pod mogočnimi skladi večnega ledu afriškega Kilimanjara smo se morali soočiti z najbolj krutim dejstvom, da te ni več in da se bomo morali domov vrniti brez tebe. Ko bi morali skupaj najbolj doživljati vse čudovitosti Kilimanjara in sveta pod njim, ki smo si ga tako želeli in garali zanj, smo prazni nemo strmeli vate. Ko smo te skozi nasade banan in eksotičnega cvetja vozili proti bolnišnici v dolini, da potrdijo neizbrisno dejstvo, da te ni več. Želel sem si lahko le, da ta vožnja ne bi imela nikoli konca.
Silvo je veliko svojega dela in življenja podredil alpinizmu. Zato so bile Silvotovo življenje v veliki meri gore, prepadne stene, snežni viharji, plazovi, mrzle noči brez spanja, strah, pogum, veselje in žalost, tudi treningi in garanje brez počitka, poležavanje v savnah, topel dom, avanture, nevarnosti in še bi lahko našteval. Le kdo bi znal prešteti kolikokrat smo se skupaj potešeni vračali z gora. In ker je tega, za večino ljudi nekoristnega sveta veliko, smo vedno znova rudi odhajali. Tudi to je čar uročenega športa, ki človeka vedno znova odtrga od toplega domačega ognjišča, da gre na novo pot. Kako prijetne ali pa tragične so vrnitve s takih poli vedo le izbranci, ki jo doživijo. Ker smo se mi vedno vračali sem imet občutek, da se nam ne more nič zgoditi. Toda žal v gorah tudi za liste, ki jim veliko pomenijo, obstaja cona smrti, meje, ki je ne zna določili noben strokovnjak, meja. ki je napisana v zvezdah. Tolikokrat smo skupaj pomagali drugim, ki jih je kakorkoli doletela nesreča v gorah. In zgodilo se je, da tebi Silvo nismo mogli pomagali.
Tako je pod vročim Kilimanjarom, med cvetočimi rododendromi, evkaliptusi, bananami in kokoši, v enem samem zelenju zagorel velik ogenj, ki se je videl daleč na goro.
Silvo, oprosti, ker odhajamo naprej brez tebe. Toliko ciljev, ki smo jih skupaj načrtovali je še pred nami, da ni počitka. Nekako pa boš vedno ostal z nami. Nosili te bomo s seboj, kot smo le nosili tudi iz Afrike. In če nobeno stena, noben kamen, plaz ali nobena razpoka nikjer na svetu ne čaka na nas, da nam prekine pol po kateri hodimo, se bomo nekoč umirili tu nekje blizu tebe med gozdovi in polji po katerih smo skupaj tolikokrat nabirali moči za nove cilje! Silvo zato samo na svidenje!
Ivč Kotnik
