Po poldrugem mesecu plezanja naša odprava brez vrha K2
Za dvanajst članov slovenske alpinistične odprave je bil drugi najvišji vrh v nemogočem vremenu pretrd oreh – Dosegli so 8000 m
Jugoslovanska alpinistična zgodovina, vezana na K2, se je začela pred dvema letoma. V okviru tedanje odprave v Karakorum je bil tudi ogled drugega najvišjega vrha na svetu, ki bi se ob ugodnih okoliščinah lahko končal tako, da letošnja odprava morda sploh ne bi bila organizirana. Tistega leta je bila splezana Jugoslovanska smer v južni steni, vendar vrh je tedaj dobesedno ostal zavit v megli.
Za letos je bil izbran JZ greben, ki ga nekateri po svetu poznajo kot Francoski steber. Ne zato, ker bi ga prvi preplezali prav francoski alpinisti, ampak zato, ker so ga prav oni prvi naskakovali in je za tisti čas predstavljal zares ekstremno plezanje v visokih gorah. Kasneje je bilo več poskusov, vse do leta 1986, ko so poleg Američanov v tej smeri plezali še Poljaki in izvrstni italijanski alpinist Renato Cassaroto. Prvi so odnehali Američani, saj jim je že v spodnjem delu stene plaz za vedno pobral dva člana. Italijan Cassaroto je povsem sam splezal do 8000 metrov, kjer je bil celo dvakrat in je obrnil zaradi slabega vremena, nazadnje pa ga je smrt doletela v ledeniški razpoki pol ure pred bazo. Majhna skupina poljskih alpinistov pa je zatem uspela. Njihov blesteči uspeh je skalila nesrečna smrt Wolcieha Wroza (bil je eden od najboljših njihovih alpinistov), ki se po uspehu ni nikoli več vrnil v dolino.
V naši odpravi so bili letos Stane Belak, Filip Bence, Rado Fabjan, Pavle Kozjek, Damjan Meško (zdravnik), Milan Romih, Slavko Svetičič, Andrej Štremfelj in Danilo Tič. Odpravo pa je vodil izkušeni Tomaž Jamnik, ki je v svoji ekipi imel še radijskega poročevalca Janeza Majdiča in snemalca Matjaža Fistravca. Njihov začetek je bil izredno obetaven, saj jim je šlo od baze naprej vse gladko. Do sedla Negrotto (6300 m) so napeli vse vrvi (okoli 1000 metrov), v stebru nad njim pa je bilo že precej opreme od prejšnjih odprav. Tri tedne po prihodu v bazo so fantje imeli postavljen tabor 3 na višini 7400 metrov, in sicer na zelo markantnem mestu, ki se vidi daleč naokoli. Viseč ledenik v obliki gobe je nudil dovolj prostora, medtem ko česa podobnega za enko ali dvojko ne bi mogli reči. V JZ stebru gre za kombinirano plezanje, težave v skali so od IV. do V. stopnje, ponekod celo do VI. stopnje. Takoj po postavljeni trojki so doseženo višino v naslednjih dveh dnevih povišali še za slabih 600 metrov. Filip Bence in Andrej Štremfelj sta 13. julija tako splezala do približno 8000 metrov visoko in nihče si takrat ni mogel predstavljati, da v naslednjem mesecu dni nikoli več ne bodo višje. Že naslednji dan se je vreme močno poslabšalo in edina logična posledica tega je bil seveda umik z gore. To je bilo pravzaprav prvo večje razočaranje v ekipi, saj bi bilo ob enakem napredovanju na gori možno doseči vrh v najmanj dveh dnevih. V naslednjih 23 dneh je v glavnem snežilo, lepih dni je bilo le šest, pa še to v velikih presledkih.
DRUGI NAJVEČJI VRH NA SVETU – K2 z vrisano smerjo in najvišje doseženo točko.
Petega avgusta se je malce popravilo in v dogovoru z Američani in Katalonci, ki so plezali po Abruzziju (»najlažja« smer na K2), so se naši odločili še za zadnjo možnost – vzpon po normalni smeri. Resnici na ljubo, treba je priznati, da je bil to poskus iz obupa. Po tako dolgem obdobju sneženja je namreč nerealno pričakovati, da bi splezali na vrh drugega vrha na svetu v tako globokem snegu. Tako je tudi bilo in Belak, Bence, Kozjek, Svetičič in Štremfelj so na višini nekaj čez 7000 metrov morali zaključiti.
Ob analizi ekspedicije pa prav gotovo ni mogoče mimo ugotovitve, da postajajo odprave v Karakorum vedno dražje, predvsem zaradi stroškov transporta. Stroški za nosače znašajo kar 60 odstotkov celotnega proračuna odprave. Še več – sploh jih ni mogoče natančno predvideti. Cen, ki jih je postavila vlada, nosači seveda niti najmanj ne upoštevajo in si s štrajkom znajo na dokaj enostaven način priboriti tudi do 25 odstotkov večje plačilo. Še najbolj žalostno pa je, da država ostaja pri tem v povsem nemočnem položaju.
V brezkompromisni kroniki dogajanja, v kroniki, ki pozna samo da ali ne, bo seveda slovenska alpinistična odprava na K2 (8611 m) ostala kot neuspešna. Ves kontekst pa bo ostal znan samo nekaterim, še najbolj pa celotni letošnji ekipi, ki sama dovolj dobro ve, da več ni mogla storiti. Sam sem pred dvema letoma na lastni koži doživel peklenski vihar K2, ko je peterica odličnih gornikov mnogo prekmalu za vedno odšla. Običajnim zemljanom je takšno divjanje narave nemogoče prikazati, vendar verjemite – ob zelo slabem vremenu v najvišjih gorah sveta se človek lahko (če je sploh še čas) samo obrne in reče: morda kdaj drugič.
Večje odprave – himalajski način plezanja na eni strani in manjše ekipe naveze ali celo posamezniki ter alpski način plezanja na drugi strani – to sta vedno bolj prisotni dilemi slovenske alpinistične javnosti, predvsem njenega najkvalitetnejšega dela. Morda sedanji trenutek še ni vsem dovolj dobro osvetlil alpinističnega trenda v svetu (čeprav je že bilo dosti zgovornih primerov) vendar bi bilo hudo narobe zatiskati si oči pred silovitim kvalitativnim skokom, ki bo v bližnji prihodnosti postal nekaj normalnega. Še je čas, vendar kapljajo zadnje minute, ki bi jih morah poleg vseh loviti tudi odgovorni forumi Planinske zveze Slovenije in Jugoslavije. Izkoristite te minute!
• Slovensko alpinistično odpravo na K2 so omogočili:
Glavni sponzorji so bili Iskra Ljubljana. Adria Airways Ljubljana in Geološki zavod Slovenije Ljubljana. Poleg teh pa so sodelovali še Planinska zveza Slovenje, komisija za odprave v Ulja gorstva pri PZS, Iskra Commerce Ljubljana, Iskra Kibernetika Kranj, Iskra – tovarna baterij Zmaj Ljubljana, Elektrotehna Ljubljana, Vrvplet Flere iz Domžal, Induplati Jarše, Slovenijašport Ljubljana, Planika Kranj, PIK TOZD Okus Maribor, Cestno podjetje Kranj, Rašica, Elan, Elektroprojekt Ljubljana, Elektroinštitut Milan Vidmar Ljubljana, Etiketa Žiri, Gorenjski tisk Kranj, Gozdno gospodarstvo Kranj, Droga Portorož, Kazina Portorož, Kuverta Ljubljana, Julon Ljubljana, Žito Lj. Emona Lj, Kolinska, Konim Lj, Motvoz in platno Grosuplje, TKS Kranj, Porenta Virmaše, Papi Šport Italija, Svila Maribor, Saša Slavec Kranj, Tovarna stikalnih naprav Maribor, UKC Ljubljana, Ciciban Nova Gorica, Adria Zadar, Lek Ljubljana, Krka Novo mesto, Aero Celje, IKA Ajdovščina, Oprema Kočevje.
Zahodna stena Makaluja
Pri založbi »Šport i turystyka« je (kot 1587. edicija v nakladi 20.000 izvodov) izšla knjiga Andreja Machnika Na zachodniej scianie Makalu. Delo opisuje eno velikih »avantur« sodobnega himalajizma, poljsko-brazilsko odpravo ki je jeseni 1982 prva preplezala Z steno Makaluja (8463 m) v njenem levem delu; je klasično – reportažno, z ne najboljšo reprodukcijo črnobelih in barvnih fotografij na koncu, pa vendarle zelo zanimivo. Ne manjka seveda tudi »zgodovine« tega mogočnega vrha.
Tri srca v Dolžanovi je splezala tudi Jelka Tajnik
Druga ženska ponovitev te smeri – Rehberger je v Avstriji zelo hitro uspel v zahtevni smeri z oceno 8a
Dobra dva tedna in že je najboljši ženski dosežek v športnem plezanju pri nas ponovljen. Smer Tri srca (VIII+) je 27. t. m. uspešno preplezala Jelka Tajnik in tako kot druga ženska za Petro Vencelj opravila vzpon, ki ta čas velja za največ, kar so dekleta splezala v prostem plezanju pri nas.
Dobre novice prihajajo tudi iz Finkensteina, kjer je Srečo Rehberger v zelo kratkem času splezal smer Koianis-quatsi, ki ima oceno 8a oziroma IX+/X-, Plezal je 14. t. m. in povedal, da glede na tako malo časa, kot ga je porabil za uspešen vzpon, pravzaprav dvomi, če si smer takšno oceno res zasluži. Morda je še preveč pod vtisom smeri Sortilege (8b), ki je bila seveda čisto drugačna.
Bela nad Vipavo dobiva nove smeri. Igor Jamnikar je 14. t. m. opravil prvi vzpon v smeri Sunra in jo ocenil IX+. Štiri dni za njim jo je ponovil še Ajo Slamič, smer pa čaka na potrditev ocene. Smer Sančo Pansa (VIII) sta ponovila Jamnikar in Miha Praprotnik, smer Džuli Šviga (VIII+/IX-) pa samo Praprotnik. Smer Sivo zeleno nezaupanje ima oceno IX. Jamnikar in Praprotnik sta 10. t. m. opravila drugi in tretji vzpon, četrtega pa Vili Guček nekaj dni za njima. V Dolžanovi soteski je Jamnikar splezal Hofmana (IX/IX+), kar je njegov drugi vzpon v tej smeri, skupno pa zdaj že osmi. Četrti vzpon v smeri Proces (IX-) pa je 20; t. m. opravil Nejc Zaplotnik.
Iz velikih sten je treba omeniti prosto ponovitev Stebra Šit, ki jo je 20. t, m. opravil Miha Praprotnik v navezi z Mihom Kajzljem. V stenah nad Jezerskim seveda največ plezajo Karničarji. Prvo ponovitev Lomske smeri (150 m, VI+) v Dolgem hrbtu sta 13. t. m. opravila Davo in Drejc Karničar. Oba sta že junija (plezala sta tudi Peter Sušnik in Jani Krč) plezala Beračico, ki poteka med Zgrešeno in Tomaževim stebrom. Opravili so prvo ponovitev, ocena pa je VI, A2/V, 200 m. Davo Karničar pa je 19. t, m. kot prvi sam splezal Maturantsko smer v Dolški škrbini, ki je visoka 230 metrov in ima oceno VI, A3/V. V primerjavi s sosednjo Zavrnikovo smerjo je nekoliko bolj krušljiva.
Tomo Česen
Pravice Komisije za alpinizem
Na sestanku komisije za alpinizem so med drugim sklenili, da morajo vsi, ki jim bo KA odobrila denar za njihova alpinistično-plezalsko udejstvovanje, odstopiti komisiji izključno pravico do prve javne predstavitve svojih fotografskih posnetkov ali pisnih izdelkov. O deležu dohodka avtorja in komisije, ki naj bi ta denar porabila za nadaljnje podpiranje takih akcij, pa se bodo podrobneje» pogovorili na prihodnji seji, ki bo 30. t.m. Med sklepe lahko štejemo tudi enotno mnenje prisotnih, da se je treba prijaviti na vsa razpisana tekmovanja v športnem plezanju letos; (mednarodni odbor za športno plezanje UIAA zahteva, da države še letos prijavijo svoje kandidate za štiri tekme.) Seznanili so se tudi s poročilom s prvega seminarja UIAA za naziv sodnika športnega plezanja. Poročilo je sestavil Splitčan Ivica Piljič. V zvezi s plezalskimi tekmovanji je dogovorjen tudi sestanek naše komisije s KA pri hrvatski planinski zvezi. Sestali se bodo 24. septembra. Določili so tudi možna plezališča za pripravo takšnih tekmovanj: Klek, Osp, Vipava, Kamniška Bistrica.
Med kratkoročne naloge članov slovenske komisije pa spada tudi izdelava kriterijev za perspektivne športnike, priprava elaborata na temo »razvojni plan« (verjetno celotne alpinistične dejavnosti) in oddaja programov podkomisij za vzgojo in za vrhunski alpinizem ter Alpinističnih razgledov – do 15. septembra.
Matej Šurc
Smer bratov Supin
Brata Robi in Samo Supin, Člana AO Luče, sta v Rjavčkem vrhu preplezala novo smer, za katero se bo, kakor kaže, uveljavilo kar ime Smer bratov Supin. Smeri je za nekako 200 m, ocenila sta jo VI+, ima pa tudi mesta VII in A0. Začela sta levo od Kramarjeve, ki sta jo na gredini prečila in izplezala prek plati in značilne »S« poči. Je tudi psihično zelo zahtevna, še posebej, ker klini slabo prijemljejo (v steni sta pustila vseh 7 svedrovcev in 3 kline).
Alpinizem ni le za mlada leta
Da je tudi alpinizem (ne le planinstvo) telesna aktivnost, ki pravzaprav ne pozna starostnih omejitev, smo zapisali že večkrat. Seveda to ne velja za vrhunske dosežke. Zoran Komac – Trentar, ki je začel plezati že kmalu po vojni, je še vedno aktiven. Pri 67. letih je letos za »ogrevanje« preplezal Slovensko v Steni, že naslednji dan sta z Zoranom Naprudnikom ponovila Kratko Nemško smer, po dnevu presledka pa sta nato plezala še v Visokem Rokavu.
V Vežici sta 20. t. m. plezala tudi Cene Griljc (55) in Bojan Pollak (45). Ponovila sta dobro znano Akademsko smer in to v vsega nekaj minut več kot štirih urah. »Pa le še nista čista fosila«, je slišati iz nekaterih (mlajših) krogov. Iz Srbije pa poročajo, da je med njihovimi inštruktorji še vedno eden najaktivnejših Zvone Blažina, kljub 40-letnici tovrstne aktivnosti. Letos je že vodil tečaj PD Čelik iz Smedereva v Prokletijah, v programu pa ima podobno akcijo v Durmitorju …
Festivali planinskega filma
Festival horolezeckych filmu je uradni naslov festivala, ki ga letos že osmič pripravljajo češkoslovaški organizatorji v kraju Teplice na Metuji (ob znanem plezalskem centru Adršpach). Festival, na katerem se vedno zbere tudi širok krog alpinistov in plezalcev, bo letos od 7. do 11. septembra. Od 26. do 30. oktobra bo »svetovni festival« v Antibesu, koder še zbirajo prijave (D. Mercie, 62 Av, de Pen, F 06600 Antibes). Od 26. do 30. septembra bo festival tudi v Kranju. Na 12; mednarodnem festivalu športnih in turističnih filmov bo drugi dan posebej posvečen planinskemu filmu, podeljeni pa bosta tudi dve priznanji za slovensko gorniško literaturo.
Odšla sta v Yosemite
Mladi alpinisti in plezalci PD Luče se vse bolj skušajo uveljaviti tudi na tujem. Odhajajo v Italijo, Aleksander Lekič in Avgust Robnik pa sta 19. t. m, za štiri mesece odpotovala v ZDA. Plezati nameravata predvsem v Yosemitskem parku.
Odpravljajo se v Ande
PD Bjelašnica, najstarejše in najuglednejše sarajevsko PD, pripravlja odpravo Andi 88/89. Njihovi alpinisti bi se radi seznanili z Aconcaguo in patagonskimi vršaci, za obisk tamkajšnjih gora pa se zanima tudi nekaj planincev. Če bo šlo vse tako, kot računajo, bodo v Južno Ameriko odpotovali novembra, vrnili pa naj bi se (vsaj nekateri) šele februarja prihodnje leto.
Lepe možnosti pri Igli
Za »Lučki dan« je bil pri Igli prikaz plezanja, ki ga je posnela zagrebška TV. Za to priložnost sta Avgust Robnik in Robi Supin preplezala zahtevno smer (posvetila sta jo Jožku Letnarju, ocenila pa VI, A3) prek velike strehe, če bi se primerno opremila (s svedrovci), bi se verjetno dala preplezati tudi prosto. Sicer pa je v bližini še precej kratkih (in težkih) smeri, precej celo že opremljenih z varovalnimi klini, možnosti pa je tudi še zelo veliko.
Težavnost in hitrost
Bolgarski alpinisti vabijo na tradicionalno tekmovanje Serdika 88 v športnem plezanju, ki bo imela ob težavnostni preizkušnji tudi hitrostno. Rok za prijavo je do 31. avgusta, prijave pa sprejemajo na naslov: Blgarska federacija po alpinizm, BI. Tolbuhin 18, BG – 1000 Sofija. Organizatorji krijejo vse stroške bivanja za vsako ekipo (do 2 plezalki in 4 plezalci ter vodja).
Franci Savenc
