Alpinistične novice 33/1981

Poljaki so preplezali »naj« steber Anapurne

Odprava pod vodstvom Ryszarda Szafirskega je kot draga osvojila vrh srednje Anapurne, visok 8051 m

Odprava Kluba Wysokogórski Zakopani, ki jo je vodil Ryszard Szafirski (44), je letos spomladi v Himalaji opravila vzpon, ki bo prav gotovo še dolgo ostal med najtežjimi stvaritvami. Ekipa, v kateri so bili se Maicej Berbeka (27), Ryszard Gajewski (27), Zdislaw Kiszela (28), Maciej Pawlikowski (29), Boguslaw Probulski (28), Wladyslaw Stoinski (30), Lech Korniszewski (44 – fiziolog) in Szymon Wdowiak (46 – filmar), je preplezala izredno težki osrednji steber v južni steni Anapurne.

DOKUMENT IZJEMNEGA VZPONA – Južna stena Anapurne z Angleško smerjo (1970) na levi in označenimi višinskimi tabori II – VI ter Poljsko smerjo po osrednjem stebru. Označeni so tabori I – V, s polno črto pa tisti del smeri, kjer so imeli pritrjene vrvi. (Foto: Ryszard Szafirski)

Bazni tabor so postavili 30. marca v višini 4300 m. Drugega aprila je stal že prvi višinski tabor (5300 m) in šest dni kasneje drugi (6100 m). Nad tem pa je bila težka stopnja, kjer sta se menjavala sneg in led z naklonino tudi 70 in 80 stopinj. Naveza, ki je plezala kot prva, je kak dan napredovala tudi le po 40 do 50 m. Šele po treh tednih težkega plezanja so lahko postavili T 3 na višini 6800 m. Medtem so postale nevihte že vsakdanji pojav in praktič­no ni minil dan, da vsaj popoldan, ne bi snežilo. Sledilo je 20 raztežajev skalnega plezanja, katerega so ocenili s IV-V, šele potem so lahko postavili T 4 (19. maja 7300-7400). Pawlikowski in Stoinski sta se morala vrniti v bazo, v steni pa sta pustila Berbeko in Probulskega, da sta 21. maja sama razpela mali salewin šotorček (T 5, 7750 m), v katerem sta potem preždela 40 ur hude nevihte, ne da bi lahko zaspala ali si vsaj kaj skuhala. Ko pa se je vreme malo uredilo, sta (23. maja ob 10. uri) se odločila in krenila proti vrhu.

VODILNI PLEZALEC ODPRAVE – Maciej Berbeka. (Foto: Jozef Nyka)

V zaključnem delu vzpona sta pro­sto (in brez kisika) premagovala še mesta ocenjena s V+, šele sto metrov višje se je potem začel lažji vršni gre­ben. Ob 17.30 sta se končno z vrha srednje Anapurne (8051 m) javila to­varišem in povedala, da sta smer, ki so jo posvetili rojaku papežu Janezu Pa­vlu II, srečno zaključila. To je bil obe­nem šele drugi pristop na ta vrh (glav­ni vrh je bil po letu 1952, ko so nanj kot prvi stopili Francozi, še večkrat osvojen). Zaradi vedno slabših vre­menskih razmer pa sta se že po 10 minutah obrnila in v štirih urah in pol spet srečno prispela v T 5.
Odprava, ki je delovala brez višin­skih nosačev, je v steni pritrdila 3000 m vrvi. Večinoma so imeli slabo vre­me (kot naša odprava v J steno Lotseja) in tudi razmere v steni niso bile najboljše. Toda smer so začrtali v to steno, kjer so leta 1970 Angleži že dosegli enega od mejnikov osvajanja Himalaje, v skoraj idealni liniji. Vo­dja Szafirski, odličen poznavalec Hi­malaje pa tudi Alp, njihov vzpon po­stavlja na prvo mesto med dosežki v letošnji predmonsunski sezoni z več kot drastično primerjavo: Tu je kot v Bonattijevi smeri prek S stene Matterhorna.

Murnčkova smer v Grintovcu
Luka Karničar in Rihard Murn (oba člana AO Jezersko) sta 27. julija preplezala novo – Murnčkovo smer v S steni Grintovca. To je pravzaprav nadaljevanje smeri Nad Kapelco, ki sta jo prav ta dva prva preplezala. Ocena III, mestoma IV, 220 m. Bile pa so skoraj zimske razmere. Nasled­nji dan sta ponovila še Požeruhovo smer v JZ steni Babe, Rado Markič pa je v tistih dneh sam preplezal Jezersko v Dolgem hrbtu in Steber Grintovca.

Iz Francije v Dolomite
Bor Štrancar (Akademski AO) in Andreja Žagar (AO Matica) sta se v prvi polovici julija mudila v francoskih Alpah. Toda izredno slabo vreme jima ni dopustilo več, kot vzpon po Gervasuttijevem ozebniku na M. Blanc du Tacul. Potem sta se umakni­la v Dolomite, v skupino Brenta, kjer sta naletela tudi na druge slovenske plezalce. 25. julija sta preplezala smer Keine (IV-V, 300 m) v Castelett In­ferior in sestopila po J grebenu. Dva dni za tem sta ponovila (verjetno kot prva jugoslovanska naveza, kar bržčas velja tudi za druge vzpone) ozebnik v Cima Tossi (IV, 50-60 st., 900 m, 3,30 h). Potem sta se razdelila. Štran­car je 28. julija sam preplezal ozebnik v Cima Brenta (III, 50 st., 700 m), Žagarjeva pa s Tinetom Kristanom (AO Črnuče) Graferjevo smer (V+, A 1,380 m) v Campanille Baseo.

Slabo tudi pod Cinami
Blaž Jereb, Borut Kersnik, Miro Pogačar in Bojan Stegnar, vsi člani AO Radovljica, so se 22. julija podali v Dolomite, v skupino Tri Cine, upa­joč, da bodo imeli kaj boljše razmere kot v gorah nad Chamonixem. Toda sprejel jih je dež, veter in mraz, v višjih legah tudi sneg, tako da so lah­ko preplezali (23. julija) le Dibonov raz v Veliki Cini. V nadomestilo pri­čakovanj sta Kersnik in Pogačar 28. julija potem preplezala Direktno smer v Šitah.

Franca v Dimnikih
Člani AO Mojstrana Brežan, Ču­far, Matič in Pečar so 11. julija pono­vili Levo smer v Visokem Rokavu. 22. julija je Brane Pečar z Andrejem Žnidarjem (AO Rašica) ponovil Jugov steber v Steni, Dorči Kofler pa je sam preplezal Dolgo Nemško smer in se­stopil po Slovenski. Dan kasneje pa sta Zvone Miklič in Pečar preplezala novo smer v Dimnikih. Imenovala sta jo kar Franca, ocenila pa s II-III, dva raztežaja IV. Sestopila sta po poti PP. Dan kasneje je Kofler sam pre­plezal še Raz Slovenskega stebra.

AO Kozjak v Ojstrici
Plezalci AO Kozjak so se minuli vikend mudili na Klemenči jami pod Ojstrico. V soboto sta navezi Marjan Koren-Franci Bračko ter Zdenko Zorič-Marko Šubic preplezali Spomin­sko smer Iva Reye v Ojstrici. V nedeljo pa sta smer Modec-Režek v isti steni preplezala Zorič in Fidelj.

Micin steber v Raduhi
Igor Radovič in Jure Mavrič sta zadnjega dne v juliju preplezala novo smer v srednji Raduhi in jo poimeno­vala Micin steber. Poteka namreč po stebru levo od Frdamanih lukenj, vi­soka pa je približno 150 m. Smer, ocenjena s III+, ima v šestih raztežajih 10 m visoko ključno mesto, ki sta ga prvopristopnika ocenila s V. Sesto­pila sta po Zajedi. Istega dne je nave­zala Milan Plesec – Miran Jelen pono­vila Pristavško (IV V) v Mali Raduhi, nato pa so člani AO Črna odšli še na Okrešelj, kjer sta v soboto navezi Grosar-Plesec ter Radovič-Jelen pre­plezali Direktno v Štajerski Rinki.

Vesti iz Postojne
29. julija je naveza Biščak-Škamperle-Mezgec ponovila »Srebrno gri­vo« v Štruci. 1. avgusta sta Bogdan Biščak in Igor Škamperle opravila prvo ponovitev spominske smeri Ja­neza Ileršiča v Planji. Plezala sta osem ur in pol ter se strinjata z oceno prvih plezalcev VI-/IV, A0. V isto smer sta vstopila nato še 3. avgusta, izstopila pa po izstopni varianti. V soboto sta Rado Fabjan in Igor Mezgec ponovila Poldačevo v Frdamanih policah, kar naj bi bila četrta ponovitev, tako kot solo vzpon Rada Fabjana po Direktni v Špiku, ki ga je opravil dan kasneje.

Tržiški vzponi
Iztok Tomazin in Jože Rozman sta 22. julija opravila prvo ponovitev Centralnega stebra v S steni Macesnovca – smer Draga Bregarja v dolini Kot Strinjata se z oceno prvih plezal­cev VI-, A 1 / V. Ker je bilo nekoliko mokro, sta plezala osem ur, smer pa je visoka 300 m. V S steni Storžiča pa sta Milan Meglič in Iztok Tomazin 30. julija potegnila novo smer. Visoka je 120 m, plezala sta jo 1 uro in jo ocenila s IV, imenovala pa stolp.

Prosta ponovitev Helbe s Čopom
V nedeljo, 2. avgusta je Iztoku Tomazinu uspelo opraviti vzpon, ki ga je načrtoval že dolgo. Prvo prosto pono­vitev Helbe s Čopovim stebrom v Ste­ni je opravil v navezi z Jožetom Ro­zmanom, ki pa ni plezal povsem pro­sto. Po za zdaj dosegljivih podatkih Čopov steber povsem prosto še ni bil preplezan, medtem ko sta Helbo leta 1979 prosto zlezla Američana Greene in Wiggins ter jo ocenila s 5.9 (VI). Kot že Američana, se je tudi tržiška naveza izognila plošči s svedrovci v Helbi v levo, po previsni poči, ki jo ocenjujeta s VI, vendar predstavlja naraven prehod, ki ne potrebuje vrta­nja. Tomazin ocenjuje prosto Helbo s VI/V, Čopa pa v glavnem VI, z raztežaji tudi III, IV in V. Plezala sta vsega skupaj 10 ur.

Osamljeni Tamar
V soboto, 1. t. m. sta Pavel Podgornik in Tamara Likar plezala v Šitah. Vstopila sta v Zajedo in nekje na sredini prestopila v Steber. Obe smeri sta ocenjeni s VI-, ugotovila pa sta, da sta zelo, zelo nabiti. Po razgledu in glasovih sodeč, sta bila v soboto edina naveza v Tamarju. Peter Podgornik in Milan Velikonja sta konec tega tedna preplezala Levega Ceklina v Vršacu.

Zasavski AO
Po Slovenski smeri v Triglavu so se 25. julija, povzpeli Bojana Tomaž, Andreja Žgajnar, Mitja Andrenšek in Matevž Lenarčič, dva dni pozneje pa sta Andrenšek in Lenarčič splezala še Črni graben. Matevž ‘Lenarčič je v navezi z Jelkom Flajsom (soški AO) že 23. julija preplezal novo smer v JZ steni Pelca nad Klonicami. Smer je visoka 320 m, ocenila pa sta jo (V-), III, IV.

Živo v Steni
30. julija sta Drago Metljak in Bo­ris Bertoncelj (AO Ljubljana-matica) plezala Bavarsko in izstopila po Zimmer-Jahnu. Bavarske smeri se je lotil tudi Franček Knez z Mojco Mazej v nedeljo, 2. t. m: V soboto, 1.t. m. pa sta navezi Ničo Kregar – Brane Žorž ter Ida Vidmar – Lidija Painkiher (AAO) plezali Bohinjsko v zahodnem delu Stene. V nedeljo so se plezalci AO Ljubljana-matica: Ničo Kregar, Tatjana Bec, Brane Žorž, Dušan Dvoršek in Ida Vidmar, povzpeli po Nemški smeri in ubrali varianto levo pod Zimmer-Jahnom (2 raztežaja), ki je bila za kakšno stopnjo težja od samega klasičnega izstopa, Ida Vid­mar pa je sestopila po Slovenski.

Vročinski val okopnel smeri v Franciji
Ledne ture v gorah okrog Chamonixa postajajo zoprne, naveze se odlo­čajo za plezarijo po kombiniranih in kopnih smereh. To je jedro ugotovi­tev naših navez, ki so se pred kratkim vrnile iz Francije. 28. julija so Ivan Rejc, Žare Trušnovec, (SAO Tol­min), Leon Markič (AO Nova Gori­ca) in Janko Humar (AO Bohinj) v hudem vetru in novem snegu, a zelo lepem vremenu, prečili Mt. Blanc. Isti navezi sta opravili še vzpon po Švicar­ski smeri v Les Courtes in sestopili po smeri Chevalier-Labour, slabo vreme pa jih je odvrnilo od poizkusa v Peutereyskem grebenu. Trušnovec, Mar­kič in Humar so se v nedeljo, 2. avgu­sta lotili še skrajno desnega kuloarja v Mt. Blanc du Tacul. Smer je visoka 400 m in poteka takoj levo od nor­malnega pristopa. En raztežaj ima po njihovi oceni naklonino od 75° do 80°, eden okrog 70°, ostalo pa 50°. Markič in Humar sta odšla pod Les Droites, kjer ju je privlačeval ledeni slap levo od Lagradovega ozebnika, vendar so ju neprestani plazovi in naveze, ki so obračale zaradi slabih razmer v Les Courtes in Les Droites, odvrnil od načrtov. Boljše razmere v Švicarski smeri v Les Courtes sta imela Biščak in Škamperle (AO Postojna), ki sta jo preplezala 17. julija. Vreme očitno tudi pred 14. julijem ni bilo ugodno za plezarijo, saj sta Janez Marinčič in Lidija Pajnkirher (AO Ljubljana-ma­tica) v Mt. Maudit lezla ob večnem grmenju plazov, snega je bilo do kolen, izoterma na 4.200 m, v Brenvi so se rušili seraki. Lezla sta po levem boku Küfnerjevega grebena, naklonina 50-55°, smer pa ni opisana v Vallotu.
Po 400 m sta dosegla greben in se po njem vzpela na vrh. Zaradi slabega vremena sta se odpravila v steno po­novno šele 14. julija in z Bencetom, Likarjevo in Podgornikom, istočasno vstopila v Les Courtes. Plezala sta Centralni severni steber v severni ste­ni. Naklonina mešane smeri je 50-55°, sedem raztežajev v tisočmetrski steni pa je dokaj zahtevnih. Za prvo jugoslovansko ponovitev sta potrebovala 10 ur, zato pa sta za sestop skozi ozebnik na Argentière rabila kar vso noč.

Franci Savenc

Tudi v gorah je otrok otrok, zato – pozor!

Vse več je mladih obiskovalcev gora, ki pa se jih nemalokdaj loteva tudi strah – Odgovornost staršev ali drugih spremljevalcev je velika

Letos smo hoji z otroki po gorah posvetili dokaj pozornosti, saj je veliko tudi število mladih obiskovalcev, ki zahajajo v gore s starši.
V današnjem prispevku bi rad napi­sal nekaj misli k hoji v izpostavljenem terenu, saj ni malo nadelanih in zava­rovanih poti, ki se vzpenjajo k vrho­vom v zelo strmih odstavkih in nad globokimi prepadi.
Otroci z redkimi izjemami ne čutijo strahu pred globino in se vedejo sproščeno. To je samo po sebi dobro, saj odpadejo mučni prizori prepričevanja, tolaženja in spodbujanja, ki so neizbežni, če se varovanec nenadno prične bati. Sila je v takih primerih kajpada odveč, lepa in mirna beseda opravi čudeže. Izogibati se tudi mora­mo, da bi se vsevprek oglašali vsi po vrsti in delili nauke, saj to zmede odrasle, kaj šele otroka.
Ta ali oni bo vprašal: »Zakaj pa ljudje z otroki rinejo v strmine, ki se jih otroci boje?«
Res je, da so prenekateri starši lah­komiselni in se popreje ne prepričajo, če njihov otrok prenaša višino, in se ne boji globine. Večina ob podobnih priložnostih ni imela težave in seveda ni pričakovala sitnosti. Otrok ima pač slab dan, vzrokov za to je lahko dosti; ko pa smo v škripcih, je pač treba stvar vzeti tako kot je.
Najbolje bo, da boječneža naveže­mo na vrv. Večinoma bo zadostovala že štirimetrska pomožna najlonska vr­vica, premera 7 ali 8 mm, ki ne predstavlja nobene težave in jo vedno no­simo s seboj v nahrbtniku. Seveda gre tudi z daljšo in debelejšo vrvjo, ven­dar te ponavadi ni lahko najti, ko nas grabi stiska.
Varovanca navežemo v pasu, vrv pa fiksiramo z najlonskim vozlom, ki ne drsi, da se zanka ob obremenitvi po morebitnem padcu ne zateguje in padlega ne duši.
Večinoma je bolj na roko krašja vrv, ko sta varuh in varovanec blizu skupaj. Vodnik otroku lahko svetuje, kam naj se prime, kam naj postavi nogo ter ga bodri, ga po potrebi tudi prime in mu da fizično oporo. Na ta način bo kriza hitro premagana in ne­varno mesto za nami, otrok se bo spet čutil varnega in si bo – pogosto na naše veliko začudenje – hitro opomo­gel ter pozabil na prestani strah.
Ni napak, če otroka navežemo že tekoj, ko pridemo v predel z izpostav­ljenimi strminami. Upoštevati velja namreč, da otrok brez izkušenj ne loči hoje po robu pločnika od hoje nad stometrskim prepadom. Tudi v naj­večjih strminah, ki terjajo skrajno zbranost in pozornost, se bo gibal sproščeno (kar je samo po sebi do­bro), obenem pa počel stvari, da se nam ježe lasje – na primer skakal na niže ležeče dele stezice in podobno, pri čemer zaradi sunka kaj lahko omahne v globino.
Manjši, četudi ne nujno tudi zelo mladi varovanci ponekod ne dosežejo jeklenih varovalnih vrvi, ki so name­ščene za odrasle osebe. Tako se na najbolj težavnih mestih nimajo kam prijeti in so prepuščeni samo svojemu občutku za ravnotežje in redkim na­ravnim prijemom.
V takih primerih je treba otroka imeti navezanega. Tega ni težko dose­či, saj mu stvar ugaja, če mu jo znamo prav obrazložiti, ga primerjati z alpi­nisti. Seveda tudi to terja ustrezno obnašanje. V navezi morata vodnik in varovanec spoštovati ista načela varo­vanja, kot prava naveza v steni. To pomeni, da hodi samo eden, drugi pa varuje. Varovanec praviloma hodi pred vodnikom, da ga ta lahko usmer­ja, mu podaja vrv in pazi, kako bi prestregel padec, če bi tako zahtevale razmere. Marsikje imajo varovanci še posebno vrv z vponko, s katero se spotoma pripenjajo na obstoječe va­rovalne naprave – jeklenke, kline ipd.
Načelo varovanja je sila pomembno zlasti tedaj, ko uporabljamo daljšo vrv, saj pri padcu otrok kljub majhni teži lahko potegne iz stene dosti težje­ga in močnejšega varuha.
Kdor načinov varovanja ne pozna, naj se pouči pri bližnjem alpinistič­nem odseku, GRS ali mladincih. Izlet bo pridobil na privlačnosti in hoja bo varnejša.

Pavle Šegula

Pionirji – planinci v Bavšici
V mladinskem planinskem vzgoj­nem centru v Bavšici so se prvi teden v avgustu zbrali pionirji – planinci iz različnih krajev Slovenije na republi­škem pionirskem planinskem taboru. Tabor je namenjen zlasti pionirjem, katerih matična planinska društva ne prirejajo planinskih taborov.
Pod vodstvom inštruktorjev je blizu šestdeset pionirjev na taboru obdelalo program planinske šole za pionirje s posebnim poudarkom na temah iz orientacije, ki je bilo doslej nekoliko zapostavljeno področje planinskega vzgojnega dela.
Na turah na Nizki Vrh, Veliki Vrh in ob koncu še na Bavški Grintavec pa so pionirji – planinci spoznavali mno­ge skrivnosti, lepote in nevarnosti gorskega sveta. Republiški pionirski planinski tabor je organizirala mla­dinska komisija pri PZS.

Brigadirji so za letos končali dela na planini Razor
Letos je v II. izmeni na ZMDA »Posočje 81« delala tudi planinska delovna brigada »Triglav«. Sestavlja­lo jo je 31 mladih planincev, zbranih iz različnih krajev Slovenije, organizi­rala pa jo je mladinska komisija pri PZS. Brigada je delala na skorajda povsem novem področju mladinskega prostovoljnega dela, saj so mladinci in mladinke na planini Razor sekali in čistili podrast, da bi lahko čim bolj učinkovito pomagali pri oživljanju planšarstva in visokogorske paše živi­ne, nekdaj tako zelo značilne za kraje in ljudi v tolminski občini. Brigada je na delovišču dosegla izredno dobre rezultate, saj so se vsi brigadirji zelo potrudili.
Nastanjeni so bili v še ne čisto ob­novljeni in razširjeni planinski koči na planini Razor, vendar jih ta oddalje­nost od centra akcije ni motila, da ne bi razvili tudi bogatih izobraževalnih, kulturnih in športnih aktivnosti, ki so jih pripravljali bodisi sami brigadirji bodisi ob pomoči zunanjih sodelavcev in obiskovalcev.
Prav posebej prijetne stike so nave­zali s pastirji – domačini, ki so tačas že prignali živino na planinsko pašo na Razor. Mladinska planinska delovna brigada se je sicer letos šele prvič udeležila zvezne mladinske delovne akcije, vendar velja povedati, da ob­staja, živi in dela že tretje leto. V poletjih 1979 in 1980 so namreč bri­gadirji – planinci sami gradili svoj mladinski planinski izobraževalni cen­ter v Bavšici. Glede na vse izkušnje, ki si jih je planinska mladinska delovna brigada »Triglav« na akcijah pridobi­la, bo prav gotovo tudi v prihodnje, seveda z drugimi brigadirji, med de­lovnimi brigadami in na mladinskih delovnih akcijah še posebej poprijela za delo ob različnih delih v naših pla­ninah in gorah.

Boris Mlekuž