Južna stena Lhotseja blizu smrti�

Tabor 5

Franček Knez: Po kosilu odhajava z Matijevcem na enko, skoraj ne mine dan, da ne bi snežilo, tako je tudi danes. Vsega hudega naju reši šele sne­žna luknja na enki. Spala sva dolgo, celo do osmih, zatem počasi kreneva proti taboru dve, vreme je slabo. Splezava čez skalno stopnjo »Daljnogleda« in že naju ujame sneženje, spusti se megla, v vetru plešejo snežinke. Mine nekaj ur da dose­ževa varno zavetje tabora dve.�

Jasno in neznansko hladno jutro je ko krenemo proti taboru tri, spremljata naju dva dobra nosača. Po nekaj urnem plezanju se namestimo v snežni luknji tabora tri. Ker smo žejni in lačni se lotimo kuhanja. Skuham puding in čaj, večjih stvaritev v tej disciplini ne bi zmogel. Najina nosača pa sta na tem področju prava umetnika, skuhata »campo«. Ponudita nama, vendar teh čudnih žgancev pojem le malo. Ko se zmrači se vsi skupaj tlačimo na tesnem ležišču, ker nobeden noče spati v šotoru, tako je spanje prava mora. Noč predremamo kakor stare sove. Počakamo še da posije sonce in je topleje, šele takrat odrinemo proti taboru štiri. Plezamo po snežišču mimo ogromne previsne stene. Napredujemo počasi čez stopnje in sipka snežišča do sne­žne luknje tabora štiri. Nosača se od tu vrneta v bazo. Ostaneva sama. Hladen veter mi z vsakim novim korakom vse bolj ohlaja prste rok in nog, ko visim na vrveh v skalnem stebru nad taborom štiri. Od tu vodi vertikalna prečnica levo v zasnežene žlebove. Izpostavljenost je silna, stena izginja strmo navzdol v enem samem zamahu se vidi spodnji rob, ki je niže več kakor dva kilometra. Nad zasneženimi žlebovi na robu snežišča počakam Matijevca, čudovit pogled se odpre na snežišča nad menoj, na ogromno steno in položne grebene in skrivnostni rumeni pas. Malo posediva, zatem gaziva naprej, sneg se globoko udira. Ob devetih sva na koncu pritrjenih vrvi in na začetku rumenega pasu. To je zanimiv pas, ki poteka vzdolž zgornjega dela stene in je ves rumen. Sva na višini okoli osem tisoč metrov. Iz nahrbtnika vzamem vrv in si jo pripnem za pas. Vanja varuje, plezam po sipkem snegu, dvomljive trdnosti, počasi zdelujem rumeni pas, imava srečo, da je čez njega sne­žišče. Po šestdesetih metrih zmanjka vrvi, imam precej težav, da jo lahko pritrdim v skale, ki mole iz snega. Spusti se megla in sneži, vrnem se k Matijevcu. Šotor in vse ostalo pritrdiva na vrv, vsipljejo se manjši plazovi, zato hitiva. Spuščava se po vrveh, razbesni se silna nevihta. Pršič plazi s kalnih sten, močni sunki vetra pa ga nosijo z vseh mogočih strani. Megla se zgosti, ne vidiš ničesar, le čutiš ledene kroglice, ki bi­čajo z vseh strani. Obraz se mi vse bolj ledeni, vedno bolj in bolj me zebe. Ogromni plazovi zasipujejo vrvi, da jih s težavo izvlečem izpod snega. Vendar se najin beg proti taboru štiri hitro konča, pri vstopu v žlebove nama je umik odrezan. Po kaminu, kakor odtočnem žlebu teče slap snega. Vrv, ki je napeta v curek, se trese, kakor v silnem vetru. Po nekaj minutah imam občutek, da stojim ob curku velikega slapa. Tako stojim morda pol ure in več, ko me dohiti Vanja. Skupaj čakava, čas mineva a končno se curek le zmanjša, zato se zapodiva navzdol po vrveh. Spuščam se navzdol, kupi snega letijo čezme, šele ko zavijem iz žleba vem, da sem preživel. Spustim se še dvakrat navzdol in že se stla­čim v luknjo tabora štiri, kmalu ves bel prisopiha tudi Vanja. Sledi mučno in mrzlo slačenje zaledenele opreme in obleke. Do jutra nekako le sčarava, da je obleka delno suha. Ura je že osem, čeprav posije sonce, je mrzlo, močan hladen veter nosi oblake novega snega. Vseeno zlezeva iz luknje in v skalni steni nad taborom obesiva jamarsko lestev. Fiksiram lestev s klini, hkrati pa me strahovito zebe v prste. Ko končam, vzamem nahrbtnik in se pričnem spuš­čati v bazo. Šele, ko sem daleč pod taborom tri začutim prste. 

Dnevi počitka hitro minevajo, z Matijevcem zopet lezeva na tabor ena. Vreme ni bilo še nikoli lepo, pa tudi danes ni, sneži in grmijo plazovi. Zdani se, pripravim se za odhod, krenem bova v šotoru ostala zavedno. Name se sesuje kup snega, lepo, danes sneži že zjutraj. Z Matijevcem ostaneva prikovana v tabor za ta dan. Tudi danes ni nebo kristalno, še vedno se plazijo okoli sive megle, vendar je više zgoraj lepo. Krenemo proti taboru dve, z menoj naj bi šla dva nosača, vpra­šam ju če gresta, pa mi eden besed ne jemljem resno, le odgovori, da, ampak v bazo, kot dobro šalo. Odidem naprej gazim na novo zapadli sneg, više zgoraj v stopnji »Daljnogleda« pa me zasipljejo manjši plazovi. Vzpenjam se hitro, da bi se rešil nesrečnih plazov. Hitro preč­im plaz, kjer sem varen, zagrne me megla in mine nekaj ur, da sem v taboru dve, čez eno uro pride tudi Vanja, sam je, sedaj mi je jasna kruta resnica.�

Vreme je danes solidno, oblačno, sneži pa le ne. Razen svoje opreme si otovoriva še vsak po bombo kisika in kreneva proti taboru tri. Vzpenjava se po vrveh, nahrbtnik me neusmiljeno pritiska k tlom. Bolijo mišice, garanje, da je kaj, preklinjam nosača in svojo bedo, vendar kmalu utihnem, ker mi zmanjka kisika. Po­časi gre navzgor, nekje na polovici žleba že blizu tabora se razbesni nebo. Precej časa mine, da se razkadijo oblaki in posije sonce, postane mirno in vroče. Vzpenjam se naprej, nekajkrat se še prikradejo megle, za trenutek posneži, tako dosežem tabor tri. Pride tudi Vanja, Beni pa se bolan vra­ča v bazo. Sonce že dolgo osvetljuje pobočja nad taborom tri, z Vanjem kreneva proti štirki, med potjo srečava Stipeta, utrujen stopa v bazo. Midva gaziva navzgor do luknje štirke. Ravno ko namestiva v tabor, se prikradejo pošastni oblaki in zakrijejo steno ter sneži. 

Že zgodaj zjutraj sopiham v skalni steni nad taborom, visim na vrvi kakor pajek, vsak meter je neznansko naporen. Lovim mrzel jutranji zrak, počasi gre navzgor, zelo me zebe, stena ostane zadaj, prikažejo se ponovno tista zoprna snežišča. Dolgo gaziva, da z Matijevcem doseževa tabor pet. Šotor je nekje zasut pod snegom, zagrne naju megla in piha mo­čan veter. Kopljeva kakor krta, sneži, veter nosi sneg na vse strani. Končno odkopala sva šotor, pa ne za dolgo. Vsuje se plaz. Še stojim vendar zasut s šotorom vred do pasu. Poizkusiva znova, kopljeva in kopljeva uro, morda več, plaz nama vedno znova zasuje šotor. Končno nama uspe, da zlezeva v šotor. Ko zlezem v šotor, je v njem temno, vse mokro, ivnato in ledeno, kakor v hladilniku. Tlačiva se v majhen prostorček, končno le bedno obsediva vsak na eni strani. Nekaj časa tako sedim, zatem opazim, da mi primanjkuje kisika, zato Matijevcu rečem, ki je pri izhodu, da odmeče sneg. Z roko poizkusi narediti rov, čeprav je velik ne seže do površine snega, zato začne kopati, sneg leti v šotor. Tako koplje, od napora se nekajkrat sesede nazaj v šotor, dokler se dokončno ves hropeč ne sesede zraven mene in mi v hropenju pove, da ne more več. Zavem se, da če ne skopljem rova sam, k vhodu, odgrnem platno in no. Splazim se čez hropečega Matijevca in se zagrizem v sneg, kopljem navzgor in pri tem izgubim očala in kapo. Z zadnjimi močmi prikopljem na površje snega. Naslonim glavo na povr­šino, pred očmi pa mi zaplešejo kolobarji. Počasi je vse dobro, zlezem na površje in odmečem sneg od šotora. Zavem se, da je razlika med življenjem in smrtjo zelo majhna.

Zadnji in najvišji dnevi
Vrnem se v šotor, z Vanjem ugotoviva, da ni posode za kuhanje, to je prava katastrofa. Sediva v šotoru, žejna in lačna, zaradi. pomanjkanja tekočine se nama kri v žilah vse bolj gosti, zato naju zebe, da drgetava. Dolgo premiš­ljujeva, kaj naj storiva, ostane nama le ena rešitev. Uporabiva kisik, ki sva ga prinesla s seboj. Nataknem si masko in naravnam regulator na minimalno porabo. Kmalu se ogrejem nato zadremam. Proti jutru najdem v šotoru aluminijast pokrov, zavijem ga in na njem topiva sneg. Kakor hitro se sneg malo stopi, kapljice vode padejo tudi na gorilnik, ta ugasne. Zatem zaradi redkega zraka težko vžgem vžigalnik, po nekaj urah me od vžiganja bolijo že vsi prsti na rokah. Nekako le pričarava, da imava polno čutaro vode, ki jo izpijeva v nekaj sekundah.

Ura je že deset. Vanja zleze iz šotora, zunaj piha strahovit veter, ki nosi sneg in zasipa šotor. Mine še ena ura, da me Vanja odkoplje in lahko tudi jaz zlezem iz šotora. Stojiva pred vhodom šotora, v vrtincih snega. Danes je izredno hladno. Imam namen oditi pritrjevat vrvi proti taboru šest, ker pa Vanja nima več kisika, se odloči za sestop. Zagazim navzgor po snežišču, novi sneg se mi udira čez kolena, zatem me zajame mo­čan vrtinec snega. Postanem ledena sveča, zaledenijo mi očala, ničesar ne vidim, le veter zavija okoli skalnih robov. Samo za hip snamem zgornji, par rokavic, da si obrišem očala, pa mi roke postanejo nečutne. Ne morem naprej. Ravno takrat pa se po vrvi pripelje Marjan, vrača se iz tabora šest in je tako izčrpan, da se še komaj premika. Dam mu kisik, zatem se skupaj umikava proti taboru štiri. Razočaran sem, pet dni garanja se je končalo tako bedno.

Na taboru štiri ujamem Vanjo, Kunaverja, Manfredo in še druge. Spregovorimo nekaj besed, zatem sestopim, blizu trojke dohitim Vikija, tako je zdelan, da se proti taboru vleče po vseh štirih. Med sestopom v bazo pa sre­čam ostale tovariše, ki nas bodo zamenjali.

Počitek v bazi je blagodejen, Marjan bo prišel v bazo šele danes, iz tabora ena pa nam popoldan javijo, da je Marjan popolnoma izčrpan, da vidi dvojno in da naj pridemo po njega. Z Dokom — zdravnikom odidemo do roba stene, kjer imamo šotor, tu spravimo Marjana v šotor. Dok mu da infuzijo. Ravno, ko to konča, se v steni 1 km stran utrga plaz. Nekaj časa občudujemo ogromen oblak, ko pa vidimo, da se nam vedno bolj bliža, se poskrijemo za skale. Hip zatem nas prekrije snežen oblak, piš je tako močan, da nas potrese za skalami, čez čas se vse poleže, le mi smo beli kot mlinarji.

Proti večeru se vrnemo v bazo, Marjan je že dober, le prste ima malo zmrznjene. Kadar si utrujen, ti po­čitek hitro mine, hoja v tabor št. 1 , sneg, plazovi, kakor vedno. Z Matijevcem bova naredila dve etapi iz enke na trojko, saj je spanje na dvojki v mokrem in ledenem šotoru preveč zoprno. Zjutraj odidem že zelo zgodaj, hitim, vendar me vseeno v kaminu pod trojko ujame sneg, tako da dosežem tabor ves zasne­žen. Ravno, ko se dobro namestim, dobim obisk. Nejc, Andrej in Podgornik se vsi prezebli in utrujeni vračajo v bazo iz tabora šest. Proti vrhu jih je ustavil težaven greben in slabo vreme. Ko čez nekaj časa pride Vanja, se odločiva za posvet. Dolgo premišljujeva in zatem ugotoviva, da v teh razmerah ostane edina možnost, da splezava na rob stene levo od vrha. Vrh, ki je v teh razmerah za naju nedosegljiv. Naslednji dan je pot na tabor štiri kratka, popoldan sneži, na taboru pa se nama pridružita še dva nosača.

Pred nami je dolga etapa, zato vstanemo zgodaj. Spal skoraj nisem nič, saj smo se vsi štirje tlačili v tesni luknji. Čez skalno steno do tabora 5 priplezamo hitro, od tu naprej pa gre zelo počasi. Naredim nekaj korakov in počivam, pri tem se mi avtomatsko zapirajo oči. Neznansko sem zaspan. Pravo olajšanje je, ko zlezem v šotor tabora šest. Večerjo si kuhava, pojeva, popijeva — za spanje uporabim kisik in prijetno zaspim. Ob treh zjutraj vstaneva in kuhava pijačo, ko pa se zdani, pobereva opremo in se spustiva navzdol. Naveževa se na 50 m dolgo vrv in že gazim sipek sneg do pasu. Sledijo si neskonč­ne prečnice v levo in samo čakam tisti značilni pok plazu, da me odnese v dolino s tonami snega. Vendar se ničesar ne zgodi, vse je tiho in mirno. To se ponavlja nekaj ur. Matijevcu je zmanjkalo kisika, plezava pod ogromno previsno steno, da je napredovanje hitrejše. Vanja klinov ne izbija. Mine nekaj ur, preden doseževa prve grebenaste zastruge, prične snežiti, zagrnejo naju oblaki megle, povrhu vsega pa mi zmanjka kisika. Odvr­žem prazno bombo, tako sem vsaj lažji. Izkaže se, da so snežni zastugi sila krhki, takorekoč puhli, sneg se podira, kakor hitro se ga dotakneš. Zdi se mi pravi čudež, kako se lahko obdržijo take snežne mase na tako strmem pobočju. Plezam čez te raze od enega do drugega, ponekod si moram gaz skopati. Tako prikopljem na raz z mogočnim snežnim balkonom. Ravno, ko stopim nanj in hočem pogledati, kako je velik, že izgubim tla pod nogami, padam in to z glavo navzdol, okoli mene letijo kepe snega. Vrv se zategne in me obrne, obvisim ob zasneženi steni, v rokah še vedno držim kladiva in cepin. Tako lahko brez problemov splezam navzgor v žleb. V skalo zabijem klin in varujem, Vanja pride do nesrečnega mesta, vendar ima tudi on isto smolo kakor jaz. Preden, prileze Vanja do mene, se že večeri, splezam naprej težavno prečnico in stojim na strmem zastrugu. Nad mano je zasnežen greben, čez katerega veter nosi težke oblake, sonce je izginilo, zavlada močna zimska sivina, ki prinaša mraz In noč. Vanja vztraja, da splezava v Western Conr, kjer naj bi naju naslednji dan pobral helikopter, vendar je to blazna misel, ki bi naju pokon­čala. Sam vztrajam, da se vrneva tja, od koder sva prišla. On se ne strinja, pravi mi, da ga bom odpeljal v smrt, ker nikoli ne bo mogel zbrati več toliko moči, da bi se vrnil. Težko mi je, a vztrajam, to je edina realna možnost, da preživiva. Sestopava, sneži neprestano, vsipujejo se plazovi, na nebu se, skozi oblake nekajkrat prikaže luna, ki mlečno osvetli okolico, da lahko določim smer sestopa. Od naporov sva popolnoma izčrpana, drgetava, ko varuješ prijatelja, si obenem masiraš prste, zatem plezaš nekaj metrov in si zopet masiraš prste. Narediš nekaj korakov, zatem hlastaš po zraku, ko se nadihaš, se vse ponovi. Na mestih, ko varujem, bi rad zaspal pa ne smem. Predobro se zavedam, da potem ne bi nikoli več ugledal jutra. Potrebno je vztrajati. Neprestano se je treba gibati. Vsa zaledenela gaziva in gaziva, izgubil sem občutek za čas, korak za korakom se vleče v večnost, končno le doseževa rumeni pas. Stojiva nad strmim skokom. Zabijem kline in pritrdim vrv za spust. Spu­ščam se, nekaj korakov se še opiram v steno, zatem visim prosto v zraku, zadnje metre me že pošteno bolijo roke, vendar le dosežem odrešilna tla. Za menoj se spusti tudi Vanja, vendar mu zmanjka moči za zaviranje in silovito tre­šči ob tla, nekako se le ustavi na zasneženih plo­ščah, tako da se vse sreč­no konča. Prečiva čez pobočje in doseževa pritrjene vrvi. Spustiva se po njih na 4, v luknji zbudiva dva nosača, ura je štiri. Skuhamo čaj in spimo še eno uro, zatem pa se ves omotičen odpravim navzdol v bazo. Popoldan pridem v bazo, šotori so že vsi podrti, naslednji dan pa se zbudim pozno. V taboru je živahno, saj je v njem polno nosačev. Višinsko sonce me je opeklo, da komaj gledam, izčrpan sem. Vzamem nahrbtnik in krenem v dolino, dan je čudovit. Čez nekaj ur vidim prve cvetlice, zeleno travo, žuboreč potoček, kmalu vidim prve hiše, polja, ki so pravkar prekopana, širi se čudovit vonj, vonj po zemlji. Pomlad je res čudovita, do­živel sem jo v vsej njeni prelesti.

Emajlirec, 31. julij 1981
Emajlirec, 15. avgust 1981