Alpinistične novice 29/1978

Še o Huascaranu
Kaj vse lahko povzroči nepopolna ali pomanjkljiva dokumentacija na alpinističnem področju zadnja leta vse bolj spoznavamo tudi pri poročanju o odpravah. O celjski odpravi v Ande smo že nekajkrat po­ročali, toda popolnih podatkov še vedno nimamo, kaj šele, da bi bili preverjeni!
Deloma je potrebno korigi­rati le prvo novico. Mišo Čulk, Franček Knez in Janez Lesjak, kaže, niso v celoti ponovili Ameriške smeri po SZ grebenu Huascarana, pač pa so jo naj­verjetneje plezali v kombina­ciji z Italijansko smerjo (De Tomasi, Didzo, D’Saettone, Vidoni: 5. do 25. julija 1974, ekspedicijski stil, višinski ta­bori na 5300, 5700 in 6000 m, 1700 m višinske razlike) in to v zgornjem delu. Kot je znano, so za vzpon potrebovali štiri dni, najbolj pa so jim ostale v spominu težave nad 6000 m.
Drugo novico, da so pono­vili Francosko smer v Huasca­ranu, pa smo si sploh razla­gali povsem napačno. Niso imeli namreč v mislih Paragotove smeri iz leta 1966, tem­več smer v SV steni, ki so jo leta 1973 prvi preplezali Ber­nardi, Deocrivicies, Narbaut in Riconard. Za vzpon so potre­bovali 10 dni in v steni so menda pustili kar 1700 m fiks­nih vrvi (med ponovitvijo, kot vse kaže je bila prva, so jim deloma sledili, toda pokrite so bile z ledom). Ocena je vred­na vsega spoštovanja: V-VI, A 1-2. To smer so ponovili Janez Črepinšek, Aco Pepelnik in Jože Zupan v 4 dneh, od 28. junija do 1. avgusta, za sestop prek sedla med obema Huascaranoma pa so potrebo­vali nadaljnja dva dni.
Tem dvem popravkom doda­mo lahko še nekaj podatkov, za ilustracijo, kakšne so bile letos razmere v Cordilleri Blanci. Desmaison, eden prvih mož evropskega alpinizma, je že če­trtič zaman poskušal preplezali severni greben Huandoya. Američani so doživeli hudo nesrečo med sestopom s Huascarana. Štirje so se smrtno ponesrečili in le truplo enega so našli. Uspeli tudi nista odpravi (če­škoslovaška in francoska), ki sta poskušali vzpon na Chopicalqi itd. Je potem na mestu vprašanje, ki je povezano z uvodno ugotovitvijo: koliko bi lahko šele bili vredni vzponi, če bi se nanje dokumentacij­sko resno pripravili in si, na­mesto ponovitev, rajši izbrali kakšno novo pot!? Po kratkem času plezanja so bili za kaj takega prav gotovo sposobni.

Vzponi idrijskih alpinistov
V četrtek, 13. t. m. sta Zlatko Gantar in Emil Tratnik v 10 urah ponovila Krušičevo smer v Špiku, Peter Poljanec in Leo Svetličič pa sta opra­vila 1. ponovitev smeri Jeglič-Ščetinin (VI, A 1/III-IV) v Lepem špičju. Plezala sta 6 ur. V soboto sta Gatnik in Tratnik preplezala Opoldansko smer v Vršacu, kar bi bila lahko prav tako šele 1. ponovitev (našla sta le en klin). Za vzpon prek celotne stene sta potrebovala 8 ur. V nedeljo sta Milan Černilogar in Svetličič ponovila redko plezano Direktno smer v Lepem špičju (V+/III), Aljoša Močnik in Poljanec pa prvenstveni vzpon v vrhu Labrije (V/III-IV, 300 m, 3 ure). Povemo naj še, da so imeli te dni člani AO Idrija tabor pod Lepim špičjem in da so preplezali še več lažjih smeri v Plaskem Voglu in Lepem špičju.

V ostenju Raduhe
Zdravko Grosar (AO Črna) in Viktor Povsod (AO Ravne) sta v nedeljo preplezala prvenstveno smer v Veliki Raduhi (IV), ki sta jo imenovala Poljančeva, po zaslužnem planincu in oskrbniku, ki kljub starosti, še pridno pomaga. Ivo Auberšek (ŠAO) in Milan Vošank (Ravne) pa sta preplezala novo smer v Mali Raduhi, med Pristovškovo in Levo od plat, ki sta jo imenovala Živa, ocenila pa s VI, A 2/V, 200m, 4 ure in je verjetno ena naj­težjih v tej steni.

Ponovitve
Zvone Andrejčič in Mirko Pogačar (oba AO Radovljica) sta 8. t. m. ponovila Direktno smer v Celovški špici (avstrij­ska stran Karavank), zadnjo soboto smer Belač-Zupan, v nedeljo pa Zajedo – obe sme­ri v Šitah.
Irena Markuš in Bojan Pol­lak (oba AO Kamnik) sta 16. t. m. ponovila Centralno smer v zahodni steni Planjave, za tem pa še redko plezano smer Desno od okna v isti steni.
Mišo Čulk (ŠAO) in Meta Meh (AO Celje) sta 9. t. m. preplezala (prva letos) Desno smer v Ojstrici, prve vzpone pa je menda opravil tudi že Franček Knez, tako da ozeb­line verjetno ne bodo pustile trajnejših sledov na obeh plezalcih, ki sta se morala prej vrniti iz Peruja.

Vzponi alpinistov iz BiH
Čeprav se izmenjava alpini­stičnih informacij izboljšuje, še vedno npr. ne moremo te­koče spremljati dogajanja v bratskih republikah, pač pa lahko pripravimo le občasne preglede, pa še te v glavnem le za Hrvatsko ter Bosno in Hercegovino. Toda tudi to je napredek, pa čeprav to ni za­sluga PZJ ali republiških pla­ninskih organizacij.
2. februarja letos sta B. Maltarič in B. Pajkanovič preple­zala prvenstveno smer v grebe­nu Strmništa (Bukovnik); IV, A 1, 170 m, zimski pogoji. 24. aprila sta M. Gafič in B. Karišnik (Geražde, vsi ostali so iz Sarajeva) preplezala novo smer v Z steni Magliča (50 st., III-, 500 m). 1. julija so N.
Logič, B. Maltarič in M. Sišič preplezali prvenstveno smer v S steni Botina (Velež), ki so jo posvetili Davoru Iliču (IV-/IV-V, 450 m, 7 ur). Tri dni kasneje je ista naveza preple­zala v isti steni še eno prven­stveno – Centralno smer: IV- /IV-V, 450 m, 16 ur. 24. junija sta ponovili smer Dragman-Brezovečki v JV steni Velikog Kuka (Čvrsnica), ki je ena najvišjih pri nas (1350 m, V-/III-IV), navezi N. Logič in A. Vatrenjak ter B. Malta­rič in B. Kovačevič. To sta bili 8. in 9. ponovitev (6. in 7. sta opravili slovenski navezi), obenem pa najhitrejši. Plezali so le po 10 ur, kar je napram dosedanjim 14-20 uram (za prvenstveni vzpon celo 24 ur), velika razlika. 3. julija sta Slobodan Žalica in Marija Blagojevič (Beograd) opravila 1. ponovitev smeri Bezja-Grbe v Sivadijama (Prenj).

Alpiniada v Mongoliji
V dneh od 24. julija do 16. avgusta letos bo v mongolskem Altaju (Kobdo) alpiniada »Altaj 78«, na kateri bodo sode­lovale skupine po sedem alpi­nistov iz socialističnih držav (Jugoslavija vabila doslej men­da ni dobila). Posebnost te akcije je prav gotovo v tem, da bo v področju, ki je alpi­nistično sorazmerno slabo ob­delan (poznavalci trdijo, da je še na desetine in desetine vr­hov, na katerih še ni bil člo­vek in precej jih je tudi ne­imenovanih) in ima dokajšnje relativne višine. (Omenimo naj še, da je kar tretjina Mongo­lije visoka ravnina, da je naj­nižja točka države 553 m viso­ko – kotlina z jezerom Huh Nur – najvišja pa Munh-Hajrahan-Ula, 4362 m).