Alpinistične novice 23/1980

Razstava o Nepalu in Himalaji
Udeleženec odprave na Everest Stane Klemenc razstavlja v Kranju
KRANJ – Stane Klemenc (30) je član AO Domžale, in se že deset let ukvarja s fotografijo tudi amatersko, predvsem s planinsko. Po povratku s Kavkaza (1974) je pripravil razstavo v Kamniku in Domžalah. Odprava na Makalu (1975) mu je prinesla gradiva za razstavo v Ljubljani. Zadnji obisk Nepala, ko se je s tovariši pomeril z najvišjo goro sveta, pa je ta njegov opus še razširil, pa tudi zaokrožil, kar je sedaj na doslej najbolj reprezenta­tiven način prikazal v Stebriščni dvo­rani kranjske Mestne hiše.
Aleksander Bassin je v spremni be­sedi vabila na razstavo o Klemenčevi himalajski fotografiji zapisal: Očitno je razpeta med čistim dokumentom plezalskega zanosa in pretenzijo, soo­čiti nas s psihologijo širokega, prazne­ga anonimnega prostora ter intimni­mi, spremljajočimi doživljali, ki so lahko več kot efemernega značaja. Zdi se, da je prav v teh razpetosti skrit ustvarjalni vzgib, s katerim se bo Klemenc lahko uspešno zbližal v bližnji prihodnosti.
Razstava okoli 40 barvnih in črno-belih fotografij, ki st) jo odprli v petek zvečer, bo odprta do 26. t. m.

F. S.

Poljaki so spet stali na Mount Everestu
Na najvišji vrh sveta sta se povzpela Andrzej Czok in Jerzy Kukuczka po zelo težki smeri, ki je doslej že šesta prvenstvena na Everest
LJUBLJANA – Tisti, ki so še pred pol leta napovedovali, da bodo Poljaki morda že letos uspeli s svojimi načrti na Mt. Everestu, so v alpinističnih vrstah v najboljšem primeru vzbujali zmigovanje z ra­meni. Res so se že dodobra utrdili v vrhu svetovnega alpinizma, odprli zimsko sezono v Hindukušu in si v domovini izborili podporo, kakršno si drugi le žele, na to, da bi se vrinili pred vso množico tistih, ki čakajo za dovoljenje na ta čas najbolj zaželen cilj ali pa si celo izborili prvo dovoljenje za zimsko sezono v Nepalu, pa ni nihče resno računal.
In vendarle jim je uspelo, in to celo dvakrat. Najprej so dosegli, da je ne­palsko zunanje ministrstvo dalo so­glasje tudi za zimsko sezono (15. 12-15. 3.), 17. februarja pa sta njiho­va alpinista Cichy in Wielicki kot prva pozimi stopila na vrh Mount Everest (8848 m). Nato pa so si izborili še pravico, da vzporedno s Španci, ki so se z močno ekipo Šerp (41) spomladi namenili na vrh po normalni smeri, poskusijo uresničiti tudi prvenstven vzpon po Južnem stebru.
Večina jih je ostala kar v Nepalu. 8. marca so dobili pomočnike. Pripoto­valo je še osem alpinistov in ponovno so šli na pot. Prek Ledenega slapu v Zahodno globel in v Južni steber. Če­trti tabor so postavili (25. aprila) že na višini 8000 m, 16. maja pa še T 5 na 8500 m. Le tri dni kasneje sta Andr­zej Czok in Jerzy Kukuczka, oba stara po 32 let in po poklicu inženirja elek­trotehnike, za Poljsko (prva jo je na­mreč Wanda Rutkiewicz leta 1978 kot prva Evropejka) tretjič razvila za­stavo na Everestu. Tokrat sta jo pri­nesla po novi, že šesti smeri v poboč­jih Mt. Everesta, ki je zelo težka, še posebno na odseku v višini 8050 m. Na vrhu sta bila ob 10.20 po srednjee­vropskem času in tam ostala kar 50 minut. Bilo je spremenljivo vreme in pihal je umirjen veter.
Czok in Kukuczka sta se lani 4. oktobra brez kisika povzpela po nor­malni smeri na Lhotse (8501 m). Czok je samo leto pred tem opravil »hitrostni« (v vsega dveh dneh) vzpon na Pik Komunizma (7483 m), Ku­kuczka pa je leta 1978 preplezal novo smer (2. pristop) na Vzhodni Tirič Mir (7692 m) in opravil prvi pristop na Bindu Gul Zom (6340 m). Oba imata tudi številne odlične vzpone v Alpah, Dolomitih in seveda Tatrah.
S tem pa načrti poljske zveze alpini­stov še zdaleč niso izčrpani. Že lani je njihov predsednik Andrzej Paczkowski napovedal povsem žensko odpravo na drugi najvišji vrh sveta K 2, Andrzej Zawada (51), ki je vodil obe zadnji odpravi na Everest, pa tudi še ni rekel zadnje besede. Jožef Nyka, urednik njihovega glasila Taternik, pa vse pomembnejše alpinistične revije vsakih nekaj dni zalaga z novicami tudi o »manjših« uspehih – v Andih, zasneženih stenah Alp in drugje.

FRANCI SAVENC

Odkrivanje novega sveta v Planinskem vestniku
V peti številki naše planinske revije vrsta za­nimivih sestavkov in tudi rednih rubrik
LJUBLJANA – Prvi del pete letošnje številke Planinskega vestnika je posvečen odrivanju novega sveta. Popotniki – planinci s sestavki lajšajo pot vsem tistim, ki jih bo morda pot zanesla v iste kraje.
Tako piše Karel Natek o dveh potepanjih po Velebitu. Lado Cvetko je dodal v drugi letošnji številki PV opisani poti na Kojnik njen drugi del, spust s tega hriba, tako da postane izlet lahko krožen. Janez Jerman opisuje za mnoge enega najlepših predelov Slovenije – Poljansko dolino in njene vrhove. Vmes nadrobi toli­ko podatkov in zanimivosti, da človeka prime, da spozna do­lino in njeno obrobje v celoti, da bi se poglobil v njeno zgodovino, v prvotno naselitev, fužinarstvo, krivično mejo itd. Prav podoben je zapis Jakoba Ciglarja »Po sle­dovih prve svetovne vojne« z izleta na Vršič in Lipnik nad Le­peno, kjer so v prvi vojni »vojevali« avstrijski in italijanski voja­ki in kjer je na tiste čase še veliko spominov in ostankov.
Več prispevkov je izrazito doživljajskih. France Avčin pripo­veduje, kako je svojo pokojno življenjsko tovarišico odpeljal pokazat medveda v gozdove nad Iško; poln vedrega humorja je opis obiska mladih Vipavcev na Šmohorju; Jani Bele je z nekega svojega samostojnega pohajko­vanja po gorah prispeval portret tovarišice »hej, vi«, vzorca vsilji­vega sopotnika, ki si ga na gor­skih poteh res ne želimo ob sebi. Izidor Kofler je prispeval razmiš­ljanje z gore sonca – Mt. Kenia, Janez Kovač pa iz smeri Konjič­kova krona v JV steni Lučke Brane.
Tine Orel se spominja uglednega tržaškega planinskega delavca dr. Slavka Tute. Sledijo številne društve­ne novice, rubrike Iz planinske litera­ture (raj pod Triglavom v Mariboru, Planinar 18/19 ter Alpinistični razgle­di 3/80). Varstvo narave (med drugim narodni parki v Jugoslaviji), Alpini­stične novice in Razgledi po svetu, (zelo zanimive pobude državljanov v St. Moritzu in na Bavarskem proti kandidaturi njihovih krajev za izved­bo zimskih olimpijskih iger leta 1988, češ da ogrožajo okolje in da hkrati pomenijo finančno pustolovščino).

STANE UREK

Na tečaju v Nepalu tudi Kitajci
Inštruktorji bodo naši priznani alpinisti, ki so že odpotovali
LJUBLJANA – Na sestanku me­dnarodne planinske zveze (UIAA), ki je bil prve dni maja v Trentu, je naj­večjo pozornost vzbudila naša akcija – postavitev šole za gorske vodnike v Nepalu. In takoj se je prijavilo šest organizacij, da bodo za prihodnje leto prispevale po enega inštruktorja, dru­ge so obljubile finančno ter material­no pomoč.
Letošnjega tečaja, ki bo prvi redni, se bo udeležilo 50 kandidatov za gor­ske vodnike, 15 jih bo prišlo iz Kitaj­ske. Tečaj pa bodo vodili naši inštruk­torji: Stane Belak, Danilo Cedilnik, Zvone Korenčan, Vanja Matijevec, Bojan Pollak in Vlado Schlamberger v sodelovanju s štirimi domačimi in­štruktorji.
Naši inštruktorji so z desetimi pla­ninci, ki so odšli na trekking (ob Kali Gandaki do Muktinata ter čez Thorong pas v dolino Marsiandi ter spet v Kathmandu), odpotovali z Brnika v četrtek 29. maja, včeraj pa so že odšli iz Kathmanduja. Najprej v Dumre, kjer se bo začel pohod dolg teden dni, na katerem bodo že predelali osnovna znanja, ki jih mora obvladati himalaj­ski vodnik. Alpinistične ture pa bodo opravljali v okolici šole, nad dolino Marsiandi.

Golarjeva, Klemenča in Strelčeva peč
Popis smeri med Savinjo, ki jih je pripravil Tone Golnar (AO Kozjak)
LJUBLJANA – Pomanjkanje domačih tiskanih alpinističnih vodnikov je pri nas verjetno prvi sistematično pričel reševati Ti­ne Mihelič s prevodi najpomembnejših smeri v Zahodnih Alpah, kar je zadnja leta uspešno nada­ljeval z »vodnički« za domače stene in ostenja, pa Zahodne Ju­lijce in Glinščico. Sledil mu je Bojan Pollak z zanimivim delom »Korošica«, Korošci so nekaj podobnega pripravili za Raduho, Kranjčani (najprej v ciklostilni tehniki, potem pa v knjižni obli­ki) za Ravensko Kočno, Jure Ul­čar za pot Planica-Pokljuka itd.
Te dni pa so med alpiniste prišli še prvi zveščiči (10,5 x 13,5 cm) s popisom smeri nad Savinjo – v Golarjevi, Klemenči in Strelčevi peči. Pripravil jih je Tone Golnar, član AO Kozjak, ki bo letos komaj maturiral. »Že ko sem jih prvič ogledoval,« je povedal, »so me pritegnile. To­da, ko sem hotel v njih tudi ple­zati, sem spoznal, da o njih ne vem prav nič. Pa sem se odločil zbrati opise že preplezanih smeri. Bilo je veliko težav, saj od prenekaterega nisem dobil iskanih podatkov. Ko pa sem jih le zbral in hotel gradivo posredovati tudi drugim – na kar najbolj cenen način – sem naletel na nove teža­ve. Pa mi je vendarle uspelo, če­prav na račun kvalitete izdelka. Toda tolažim se s tem, da videz ni vse, pomembnejša je uporabnost.« Novi vodniček ima 35 listov, na njih pa opise in skice 18 sme­ri, poleg pa je še list z napotki za nadaljnjih pet (tudi v Jamniški peči), ki jih ni mogel več vključiti v zvešček. Za vse je značilno, da so primerne za vse letne čase, čeprav je poleti v njih nekoliko prevroče. Smeri pa so primerne tako za začetnike kot že za izku­šene. In v njih bližini so možnosti tudi za nove vzpone.
Za tiste, ki bi želeli vodniček naročiti (cena je 25 din), pa še avtorjev naslov: Tone Golnar – Tyrševa 6, 62000 Maribor.

ALPINISTIČNE NOVICE

Že 620 članov AO in AS
Na zadnji seji komisije za alpinizem PZS so ugotovili, da je letos registri­ranih že prek 620 članov AO in AS, s tem pa se je avtomatično za 62.000 din povečal tudi sklad za pomoč pri plačilu stroškov morebitnih gorskih reševanj na tujem. Uspešno so se končali tudi izpiti za gorske vodnike. O kandidatih za srečanje namenjeno izmenjavi izkušenj pri vzgoji in izo­braževanju kadrov, ki bo avgusta nad Chamonixom, za udeležbo na sreča­nju v Romuniji ter mednarodno tek­movanje v hitrostnem plezanju, ki bo oktobra na Krimu (SZ), pa še niso dokončno razpravljali, ker še manjka­jo prijave. To velja tudi za naše ura­dno zastopstvo na srečanju alpinistk, ki bo avgusta v Švici. Poletni alpini­stični tečaj bo avgusta, najverjetneje na Okrešlju, vodja pa bo Viki Gro­šelj, ki prav sedaj končuje diplomsko nalogo na to temo. Septembra bo po­seben seminar za vodje AO in AS, ki naj bi uvedel tudi novo shemo vzgoje in izobraževanja.

Testiranje na VŠTK
V torek in sredo je opravilo na VŠTK v Ljubljani testiranje 31 alpini­stov, članov AO Akademik, Kamnik, Kranj, Matica, Rašica in Tržič. Traja­la so vsakokrat po štiri ure, zajela pa antropometrijo ter psihološko-sociološke in motorične teste, ki so bili vsi posebej prirejeni za alpiniste. Vid Mesarič, ki je vodil meritve v sodelo­vanju s študenti, ki bodo v prihodnje na osnovi teh in bodočih meritev opravljali diplomske naloge, je s prvi­mi rezultati zelo zadovoljen in obljub­lja za september že izčrpne napotke za teste, ki bodo usmerjali celotno delo AO in AS. In da bi bile osnovne – okvirne norme kar najbolj realne, bodo testiranje nadaljevali še v sredo 11. junija, prav tako v prostorih VŠTK s pričetkom ob 16. uri. Tiste, ki naj bi se meritev udeležili, bodo obve­stili pisno.

Smuk izpod Križke stene
AO Rašica bo v imenu komisije za alpinizem PZS v nedeljo 8. t. m. prire­dil turni smuk izpod Križke stene. Zbor udeležencev bo v nedeljo zjutraj do 8. ure pred hotelom Erika pri Kranjski gori, posebne prijave niso potrebne.

Obiskala Yosemitski park
Čeprav so stene v Yosemitih znane kot ene najtežjih in so v njih doslej plezali naši alpinisti le enkrat, je od­hod Z. Gantarja (Idrija) in F. Langer­holca (Škofja Loka) v ZDA ostal ve­čini neznan. Konec aprila sta odletela z brniškega letališča in prvi naj bi tam ostal dober mesec, drugi pa bo biva­nje v ZDA menda celo podaljšal na pol leta. Preplezala sta eno smer z oceno VI, A 4, 500 m in sta bila dva dni v Nosu (El Capitan), odkoder pa ju je nagnal sneg (čeprav je bila po­dnevi temperatura 27° C).

Novice iz alpinističnih odsekov
AO CELJE: 24. in 25. maja so imeli na Okrešlju lavinski dan – zim­ski obnovitveni seminar s poudarkom na spoznavanju snežnih plazov. Ude­ležilo se ga je 17 članov in reševalcev ter 9 tečajnikov, ki so ob prostem času opravili tudi nekaj lažjih ponovitev v Mrzli gori. Sicer pa se končujejo tudi že priprave za odpravo na Norveško, Smodiš in Zupan pa se odpravljata v bolivijske Ande.

Ledeniški tečaj
Komisija za alpinizem pripravlja le­deniški tečaj, ki bo od 19. do 22. junija na območju Grossglocknerja. Kandidati morajo biti vsaj pripravniki za alpinista, potrjeni uradni prijavi pa morajo priložiti še prikaz dosedanje aktivnosti (najmanj 15 alpinističnih tur, od tega vsaj pet zimskih) in plača­ti svoj delež prispevka (700 din), pre­skrbeti pa si morajo seveda tudi vso potrebno opremo. Razpise so že pre­jeli vsi AO, prav tako AS. Spreme­njen je le datum preizkusne ture. Zbor bo šele v petek 13. t. m. zvečer na Kamniškem sedlu. Komisija zbira tudi prijave inštruktorjev alpinizma (in GV), ki dobro obvladajo ledeno tehniko.

Messner bo poskušal ta mesec
Italijanski časopisi so objavili, da bo Reinhold Messner, ki ima dovolje­nje za solo vzpon na Everest s kitajske strani, že ta mesec pripotoval v Tibet. Presenetljivo pa je, da bo poskušal priti na vrh po klasični smeri prek severnega sedla. Izjavil je, da bo vzpon opravil spet brez dodatnega ki­sika.

Sovjetski alpinisti prek stene
Iz Nepala se je v Moskvo vrnila močna izvidnica sovjetskih alpinistov, ki imajo za spomlad 1982 dovoljenje za vzpon na Everest iz Nepala. Pove­dali so, da sedaj nekaj pomeni le še prvenstvena smer, zato so se odločili, da poskusijo v JZ steni. Obdelane imajo štiri variante nove smeri, kje naj bi točneje potekala pa niso izja­vili.

»Poslednja bariera«
Poljska založba »Šport in turizem« je izdala knjigo znanega alpinista Janusza Kurczaba »Poslednja bariera«.
V njej avtor, ki je profesionalni trener alpinizma, opisuje poljsko odpravo na K 2 (8611 m), ki je leta 1978 dosegla že višino 8400 m, potem pa se je morala zaradi slabega vremena vrniti.

Daljinski pohodi
Na Češkoslovaškem so že vrsto let zelo popularni takoimenovani »da­ljinski pohodi«. To so pohodi na kate­rih v 24 urah premagajo razdalje do 100 in več kilometrov, so pa tudi več­dnevni. Začeli so (1963), z dvema sto kilometrskima, ki se jih je udeležilo 37 ljubiteljev hoje. Lani je bilo vseh udeležencev že prek 300.000. Eden najbolj popularnih je pohod Praga-Prčice-Praga, ki se ga je nazadnje udeležilo kar 35.131 ljudi. Prihajajo celo s tujine, iz DDR, Poljske itd.

Novo v AO
AO Domžale pripravlja za čas od 12. do 15. t. m. ledeniški tečaj pod Grossglocknerjem, na katerega vabi vse, ki bi radi izpopolnili svoje znanje iz gibanja v gorah. Ona udeležbe je 1500 din, prijaviti pa se je potrebno do 5. t. m. (osebno lahko vsako sredo in četrtek med 19. in 20. uro v druš­tvenih prostorih na Krakovski 26). Vodila bosta S. Šikonja in J. Kos, v ceno pa je vključen avtobusen prevoz in vodstvo tečaja.
AO Kozjak: Bukovnik in Rihter sta 24. maja ponovila Cicov raz v Strelče­vi peči, Bajde in Curk pa sta plezala v Klemenči peči. In še popravek za na­vezo Andrej in Tone Gliha (v novici z dne. 26. maja). Nista brata, temveč oče in sin med njima je kar 30 let razlike, pa vseeno uspešno plezata že poldrugo leto.
AO Mojstrana: D. Kofler je sredi maja preplezal J steno Dolkove špice in sestopil po JV razu. Bilo je še veli­ko snega, vdiralo se je tudi do kolen.
AO Rašica: Letošnjo alpinistično šolo so uspešno končali in prvih 15 tečajnikov je že opravilo nadaljevalni izpit, računajo pa, da jih bo še nekaj. Zadovoljni so tudi s preteklo zimsko sezono, saj je komaj 25 aktivnih čla­nov opravilo kar nekaj več kot 280 alpinističnih tur.
AO Škofja Loka: Zaključek AŠ so organizirali letos kar v Paklenici, in sicer v času od 24. do 27. aprila. Na akciji je bilo skupno 18 članov in te­čajnikov, opravili pa so 130 vzponov.
Tudi iz Sarajeva so sporočili, da so bili letos na srečanju v Paklenici. Štir­je člani AS »Dilber-Stjepanovič« iz Zenice, ki so bili v teh stenah prvič, so opravili 12 vzponov, osem članov AS »Željezničar« iz Sarajeva, ki so v teh stenah že bili, pa je opravilo 35 vzponov, med njimi so tudi Klin, Akadem­ska, Raz za kladivce…

Kogel, Križ in Križevnik
V nedeljo 25. maja sta Tomo Česen in Andrej Štremfelj v treh urah in pol prosto ponovila Zupanovo smer v Ko­glu. Njuna ocena je V+, nekaj mest pa je tudi za spoznanje težjih. To smer sta ponovila tudi brata Franci in Peter Markič (vsi AO Kranj).
Franček Knez je 24. maja sam pre­plezal Steber Križa (V+), naslednji dan pa sta z Lojzetom Cajzekom (AO Celje) opravila še prvenstveni vzpon Cik-cak (V-/IV, 6 h) v Križevniku.

Ponovitev Sulice
Rok Kovač in Lidija Painkiher (oba Akademski AO) sta v nedeljo 25. ma­ja preplezala Sulico v Dedcu, smer, ki sta jo pred dvema letoma prva zmogla Knez in Zupan in menda še ni bila ponovljena. Ocenila sta jo s V+/IV- V, 3,30 h in menita, da je precej krušljiva.

Ponovitev Livade
V soboto 24. maja sta brata Pod­gornik (AO Nova Gorica) opravila verjetno prvo ponovitev smeri Livada v J steni Jerebice. Smer so prvi plezali J. Gradišar, I. Herzog, T. Mihelič in M. Osterman 7.- 8. oktobra 1973 in jo ocenili s V, 350 m, 14 ur. Ponavljalca, ki sta za vzpon potrebovala 11 ur, se z oceno povsem strinjata (V/IV), pa tu­di z imenom, saj je v steni kar precej trave, kar zelo oteži plezanje.

Samoborčani na Klimandžaru
PD »Japetič« iz Samobora je orga­niziralo odpravo na najvišji vrh Afri­ke, ki se jo je udeležilo šest članov ter dva gosta, trajala pa je od 26. aprila do 10. maja. Vsi so se povzpeli na Gillmans Point ob robu kraterja, šest tudi na najvišji vrh Uhuru peak (5895 m).

PRED NOVIM PODVIGOM REINHOLDA MESSNERJA
SAM NA NAJVIŠJO GORO SVETA

Junija bo skušal s kitajske strani priplezati z vsega 20 kg prtljage brez kisikove bombe na Mount Everest

Takole si Messner nabira moč na vrvasti lestvi pred svojo hišo na južnem Tirolskem. Večkrat na dan se samo z rokami povzpne na vrh lestve.

»Svetovni prvak med alpinisti« namerava brez kisika in s samo 20 kilogrami prtljage premagati najvišjo goro na svetu — Mount Everest. Le kaj žene tega samovoljnega pustolovca in pisatelja v drzno igro med vrhom in grobom?
Tako torej Reinhold Messner načrtuje še zadnji možni veliki spopad med človekom in goro — osamljen vzpon na »streho sveta«. V viharnem monsunskem obdobju se namerava s severne strani povzpeti na Everest brez kisika. Možnosti, da bo prišel najprej cel na vrh in nato še dol, ocenjuje sam s 50 odstotki. V zadnjih dneh ga je v Villnössu na Južnem Tirolskem, kjer 35-letni alpinist živi v stari župniji, obiskalo več novinarjev. Vse pa je zanimalo predvsem, zakaj hoče še enkrat tja gor. Naposled je vendar priplezal na najvišjo goro sveta že z Avstrijcem Petrom Habelerjem 8. maja 1978. Bila sta prva, ki sta to zmogla brez kisikovih bomb.
Zakaj torej ponovitev tega na prvi pogled tako samomorilskega iz­zivanja med vrhom in grobom? Zakaj ponovno tveganje, da bo v snežnem peklu Mount Everesta oslepel, postal pohabljenec, izgubil razum ali pa sploh umrl?
Njegovi nasprotniki imajo odgovor na to vprašanje pri roki: ker je Messner domišljavec. Človek, ki ne more živeti brez spektakularne slave. Človek, ki je gore unovčil do poslednjega kamna.

»Seveda,« priznava odkrito, »v očeh mnogih ljudi je morda to pravi nesmisel, ker to pač ni več potrebno, toda kaj vse na tem svetu ni ne­potrebno? Gor grem zato, ker je gora tu, ker mi je to v zabavo, ker je to zame poslednji izziv vsakemu alpinistu. Kar naj ljudje pravijo, da sem domišljav. Glavno je, da imam svoje želje in sanje in da jih lahko izživim «

Domišljav? Je res takšen? Komaj. Moški, ki je kot edini človek pri­plezal na šest osemtisočakov, ki se je 9. avgusta 1978 brez kisika sam primučil na Nanga Parbat v Himalaji, ne more biti sanjač in domišlja­vec. Z nečimrnostjo in sanjarjenjem ni še nihče premagal nobene gore.

Dr. Oswald Oelz, 36, internist iz Züricha, in ekspedicijski zdravnik, ki je bil sam na Mount Everestu, vendar s kisikovo bombo, je že po Messnerjevem in Habelerjevem uspehu dejal: »Večina strokovnja­kov in mnogi alpinisti so menili za ta podvig, da ni možen. Toda ta mnenja niso temeljila na psiholoških dejstvih, temveč na osebnih mnenjih in predsodkih.«

Norvežan Roald Amundsen se je 14. decembra 1911 sam prebil na Južni tečaj. Charles Lindbergh iz Amerike je 20. maja 1927 po 33 urah in pol sam preletel z enomotornim letalom Atlantik in pristal v Parizu. 21. julija 1969 je stopil na Luno Neil Armstrong.

Izjemnih ljudi, sposobnih izjemnih dosežkov, je bilo vedno nekaj in le kdo ne bi bil rad eden izmed njih? In tudi pohode na gore, skozi džungle in puščave tvega vedno toliko in toliko ljudi. Predvsem najvišja gora na svetu, ki so jo odkrili med leti 1849 in 1855 ob britanskih meritvah in 1856 poimenovali po vodji siru Georgeu Everestu, je vedno s prav čarobno močjo privlačevala alpiniste in pustolovce. Ek­spedicije z do 300 nosači in milijonskimi stroški so se vrstile in se še vr­stijo. Novozelandec Edmund Hillary in šerpa Tensing pa sta bila 29. maja 1953 s kisikovimi bombami prva na vrhu.

Da, potem pa pride prijazno smehljajoč se mlad moški in naredi očitno razliko med seboj in drugimi in ti drugi jo iz zavisti nočejo in ne morejo sprejeti. Nekdo, ki se spozna na alpinizem, pustolovščine in pisateljevanje in ki nikakor ne ustreza kalupu običajnega alpinista.

»GOL« NA EVEREST
Reinhold Messner, velik 178 cm in težak kakšnih 64 kg, je tudi s svojo opremo prekršil marsikatero ustaljeno navado. Njegovo mne­nje: »Če zabijam kline v steno, postane gora lestev in kje je potem pravi športni dvoboj?«

Torej hodi na gore tako rekoč »gol«. Njegova oprema za vzpon na Everest obsega: cepin, dereze na čevljih, spalna vreča, izolirno podla­go, šotor, kuhalnik, svileno spodnje perilo, zgornja oblačila iz umetnih vlaken, močno vetrovko, tri do štiri pare rokavic, dvojna očala, ste metrov dolgo vrv — vsega skupaj kakšnih 20 kg opreme.

Njegov trening za naskok na vrh sploh ni posebno trd. Zadnjih šest tednov pred odhodom v začetku junija je Messner vsak dan kakšne uro tekel, tako da je premagal pri tem višinsko razliko 1000 metrov pri naklonu 40 stopinj. Več pa nekadilec Messner ni treniral. »Jem nor­malno, pijem vino in pivo, ne hodim posebno zgodaj v posteljo in ne jemljem nobenih poživil za moč.«

Messner pravi, da bo šel tokrat na Mount Everest iz Kitajske skozi Tibet. V Pekingu je moral za dovoljenje za vzpon plačati 8000 DM. V celoti pa ga bo ta pohod na najvišjo goro sveta stal 60.000 do 80.000 DM. »Do izhodiščnega taborišča moram vzeti s sabo tolmača, kitajskega oficirja in spremljevalca, ki se bo kaj spoznal na medicino, da bi v primeru moje smrti naredil vse po pravilih. O samem vzponu na vrh pa bom potem obširneje pisal in imel predavanja.« pravi Messner.

Ali bo s tem pokril stroške za ekspedicijo ali ne — stradati mu tudi potem ne bo treba. Njegovih 13 knjig prevedenih v sedem jezikov — ena tudi v slovenščino — je že zdavnaj prekoračilo milijonsko mejo in njegova knjiga »K-2« je na Zahodu še vedno na seznamu uspešnic.