Neugodne snežne razmere
V višjih legah naših gora je še sorazmerno veliko snega in večina prehodov, pa tudi številne nadelane planinske poti so še povsem pokrite. Posebno na severnih straneh ter v grapah je potrebno biti sila pazljiv.
Pa ne samo, da je snega še veliko, tudi dokaj neugoden je za hojo. Večina tistih, ki so bili zadnji čas v gorah, je tarnala, da se jim je udiralo vsaj do kolen. Tisti, ki so v nedeljo skušali plezati Pallavicinijev žleb v Grossglocknerju, pa zaradi prediranja niso prišli niti do bivaka pod steno.
Prva novica iz ZDA
Iz San Francisca sta se s kratkim sporočilom oglasila Zlato Gantar (Idrija) in Franc Langerholc (Škofja Loka). »Plezala sva 1. in 2. maja, in sicer Z steno Leoning Tower, ocena: 500 m, VI, A 4. V dneh od 17. do 20. maja pa sva ponovila The Nose v El Capitanu: 1150 m, 5,10 (VI+), A 3. Zaradi slabega vremena več nisva plezala. Padal je celo sneg, kar je tu za ta letni čas dokaj nenavadno. V treh tednih sva imela kar deset dni slabega vremena, preostali čas pa je minil v pričakovanju, da bo izginil sneg. Na koncu pa smo doživeli celo potres, dokaj močan, dva je celo poškodoval.«
V predostenju Križevnika
Lojze Cajzek (Celje) in Franček Knez sta v soboto 31. maja preplezala novo smer – Macesnov cvet (IV+V 250 m, 6 ur) v predostenju Križevnika. To je že četrta smer v tem predelu, vodi pa desno od Dedijeve, ki je nekako sredi stene. V nedeljo sta nekoliko desno prva preplezala še Pastirsko smer (IV+, 200 m, 7 ur), Knez pa je nato sam še Hostarsko (II – III).
Zamenjana smer
Pred 14 dnevi smo poročali, da sta Idrijčana Poljanec in Svetličič opravila (verjetno) prvo ponovitev Zajede v Kucljih, o kateri pa ni bilo podatkov. Ob vstopu sta našla prazno butansko bombico, v steni pa sveže sledi v snegu in tri kline. (Napačno je bilo tudi objavljeno, da je težav 30 m in potem še 10 m lažjega do vrha. Pri obeh številkah je izpadla po ena ničla!) Sedaj vemo, da sta opravila drugo ponovitev smeri bratov Podgornik (Sivi ideal) v južni steni Jerebice, ki sta jo tik pred njima ponovila Brezavšček (Nova Gorica) in Rejc (Soški AO).V izstopnem delu pa sta preplezala direktno (novo) varianto.
Turni smuk s Kotovega sedla
Letos je Akademsko PD tradicionalni VTK memorial prvič pripravilo kot turni smuk s Kotovega sedla. Bilo je sicer le 27 udeležencev (od tega polovica iz drugih PD), toda zelo prijetno. Zato nameravajo na ta način nadaljevati tudi prihodnje, želijo pa pritegniti še druge ljubitelje turnega smučanja, planince in alpiniste.
AO Dovje-Mojstrana
Člani AO Dovje-Mojstrana nameravajo alpinistični rally ali 2. memorial Gorana Rabiča pripraviti 22. t. m., in sicer s Križa, cilj pa naj bi bil pod Stenarjem.
Sicer pa so člani tega AO od začetka zimske sezone pa do konca aprila opravili 35 pristopov (5 na vrhove nad 400 m), 34 turnih smukov in 8 plezalnih vzponov. Te pa je v celoti opravil Dorči Kofler (6 v Afriki). Njegov je tudi vzpon po Nemški smeri do Grada, od koder je prečil po Zlatorogovih policah v levo in izplezal po Prevčevem izstopu. Za ves ta vzpon je potreboval le nekaj manj kot tri ure. Naletel je na več sledov za hrvaškimi alpinisti, za Markom Šurcem pa ni še nobenih.
Priprave za leto 1982
Srednjeročni načrt komisije za odprave v tuja gorstva PZS, v katerem so nakazani tudi cilji ter način, kako bi podprli društvene ter področne alpinistične odprave, je že povzročil prvi odmev. Celjski alpinisti, ki pripravljajo društveno odpravo na Norveško, so se domenili, da poskusijo vsaj v letu 1982 izpeljati alpinistično odpravo na področje Nanda Devi v Himalaji.
Prvenstvena in ponovitve
Miro Šušteršič in Metod Škarja (oba AO Mengeš) sta 17. maja dokončala novo smer v Vežici, katere polovico sta že lansko jesen nadelala Dušan Podbevšek in Franc Vetorac. Plezala sta 8 ur, ocenila s VI, A2/-V, A 1, 180 m, poteka pa med Perčičevim stebrom in Zajedo usmiljenja. Njuna tovariša iz AO Vanda in Janez Šušteršič pa sta 25. maja preplezala Kamniško smer v Vršičih.
Tine Kristan (Črnuče) in Rok Zavratnik (Železničar) sta od 23. do 25. maja plezala v Paklenici, ki sta jo našla hudo onesnaženo. V petek sta ponovila Diagonalni žleb (Ščetinin- Haider), dan kasneje nekaj krajših smeri, Karabore pa sta ponovila prosto. V nedeljo pa sta preplezala še Velebitaško smer.
Janez Kovač (Impol) je v sredo sam ponovil Nedeljsko smer v jugovzhodni steni Planjave. Bilo je še nekaj snega in sem ter tja tudi led.
Iz zapisnika KA PZH
Na temelju prijav in predloga podkomisije za kvalitetni alpinizem PZS, ki ji je koordinacijska komisija zaupala strokovno delo, je KA PZH podelila naziv alpinist-športnik republiškega razreda trem članom AO Velebit: Alakalfiču, Ognančeviču in Šeparoviču, šestim, ki so sicer izpolnili zahteve aktivnosti, pa ne, ker še nimajo predpisanega staža. To so: Butkovič, Kučinič, Vranjican (Zagreb-matica), Mrdjan (Velebit) in Retelj ter Pivac (Mosor). Božič in Mesarič pa sta bila skupaj z ostalimi člani E-79 predlagana za podelitev naziva zaslužni športnik.
Ubil se je N. Jeager
Francoski alpinist Nicolas Jeager, ki je nekaj zadnjih let presenečal s svojimi vzponi in strokovnimi raziskavami (medicinskimi), se je maja smrtno ponesreči v J steni Lhotseja. V načrtu je imel prvenstveni vzpon v alpskem slogu prek stene, ki je sedaj eden največjih problemov Himalaje.
Pri Krnskem jezeru bodo začeli graditi
PD Nova Gorica bo postavilo novo postojanko, ki bo pod streho že konec te sezone – Kočo bodo izročili namenu leta 1982
NOVA GORICA – Nekaj let je bilo potrebno, da so novogoriški planinski delavci pripravili vse potrebno za začetek gradnje koče pri Krnskih jezerih. Mesto, za katerega so konec lanskega leta potem dobili lokacijsko dovoljenje, leži v bližini Dupeljskega jezera, imenovanega tudi Malo Krnsko jezero. Ker je poleg najbolj znanega Krnskega jezera na območju 2245 metrov visokega Krna že tretje – Lužno jezero (tudi Jezero v Lužnici), so se odločili, naj ima nova postojanka (vsaj delovno) ime Koča pri Krnskih jezerih. Od Krnskega jezera pa bo nova postojanka oddaljena vsega le okoli tisoč metrov.
Gradbeni odbor PD Nova Gorica meni, da bo nova postojanka, ki jo sestavljajo štirje med seboj povezani objekti, vsi zgrajeni iz naravnega kamna in v kraju prilagojeni arhitekturi, stala že konec prihodnjega leta, tako da bi bila lahko predana uporabi ob začetku sezone 1982. Finančna sredstva so zagotovljena; največ bodo prispevali TKS Nova Gorica, Planinska zveza Slovenije in seveda investitor sam – PD Nova Gorica. Izvajalec gradbenih del bo ONPZ »Obrtnik« iz Nove Gorice, z delom pa bodo začeli konec meseca. Do konca gradbene sezone mora biti namreč objekt pod streho.
Veliko dela pa je že opravljenega. Pripravili so potrebne načrte, iz Lepene zgradili tovorno žičnico in nabavili transportni traktor itd. Sedaj so se lotili še nadelave poti od zgornje postaje tovorne žičnice do gradbišča. Vse to delajo večinoma sami – člani PD Nova Gorica in PD iz bližnje ter širše okolice. Pripravljen je tudi že podroben načrt prostovoljnega dela ob sobotah in nedeljah, usklajen s planinci Bohinja, Jesenic, Ljubljane, pa tudi s člani zamejskih Slovenskih PD iz Celovca, Čedada, Gorice in Trsta. Ker pa računajo, da se bo prostovoljnega dela udeležil tudi marsikateri posameznik ali nenapovedana skupina, bo na gradbišču vedno tudi posebna operativna skupina za povezovanje in usklajevanje.
Srečanje zastopnikov PZS in PZH
LJUBLJANA – Srečanje zastopnikov planinskih zvez Slovenije in Hrvatske, ki je bilo od 30. maja do 1. junija, je bilo že deveto po vrsti. Obiskali so dalmatinske gore, Kozjak, Mosor in Biokovo ter si v odmorih izmenjali izkušnje, srečali so se pa tudi z domačimi planinskimi delavci.
Delegaciji, ki sta jih vodila častni predsednik PZS dr. Miha Potočnik in predsednik PZH Božo Škerl, sta z zadovoljstvom ugotovili, da je tudi sodelovanje PD iz obeh republik vedno pestrejše, narašča pa tudi obisk neorganiziranih skupin.
Že blizu dvesto tisoč planincev
V Jugoslaviji se je močno povečalo tudi število planinskih društev
LJUBLJANA – Planinska zveza Jugoslavije je ena najštevilnejših organizacij pri nas, šteje pa tudi med najštevilnejše v svetu. V zadnjih dveh letih je spet kar za 12,5 odstotka pomnožila svoje vrste.
Vseh članov naše planinske organizacije je 197.163. Od tega jih je skoraj polovic (99.770) v Sloveniji. Na drugem mestu je PZ Hrvatske z 28.368 člani, nato slede planinci v Bosni in Hercegovini (27.347), PZ Srbije združuje 19.168, Makedonije 10.000, Vojvodine 6.180, Črne gore 4.900 in Kosova 800 članov.
Precej se je povečalo tudi število planinskih društev. Največ – 165 – jih je spet v naši republiki.
V okviru PZ Srbije, ki je po številu članov šele na četrtem mestu, jih je 139, samo dva manj kot sto jih je na Hrvatskem, v Makedoniji 85 in šele potem pride s 73 PD druga po številu članov – PZ Bosne in Hercegovine.
Planinska pot od Slavnika do Žabnika
Novo pot je pripravilo PD Koper, imenuje pa se po Istrskem odredu
KOPER – Približati Čičarijsko hribovje slovenskim planincem je bila dolgoletna želja najbolj vnetih obiskovalcev tega predela, 24. maja pa so odprli pot po tem predelu.
Iz Podgorja, kjer so se zbrali, so krenili najprej do lovske koče pod Slavnikom, kjer so odprli novo pot. Načelnik mladinskega odseka je orisal njene značilnosti, razgled pa je lahko občudoval vsak sam. Sega do belega Snežnika, pa na Brkine, Nanos, celo Triglav se vidi od tod.
Nova pot vodi prek porasle Strohovice, čez mala vrata, kjer je bila kurirska zveza med Istro in Brkini, potem pa se vzpne na Veliko Pleševico (908 m). Slede Velika vrata, Mala Pleševica (908 m) in najvišji vrh tega predela Ruzsušica, ki je s 1084 m celo višja od Slavnika. Z Žabnika, ki je zadnji vrh na tej poti, pa se steza spusti k studencu Koritnik in do vasice Vodice, ki je že na hrvaški strani.
Med potjo je udeležencem Miran Blažina, partizan istrskega odreda, orisal slavne dogodke med NOB in na njegovo pobudo so pot poimenovali po tem partizanskem odredu.
Slovenija je opisana
Peter Ficko je pripravil nov planinski vodnik, tokrat po severovzhodni Sloveniji – Vodnik bo izšel konec tega meseca
LJUBLJANA – Leta 1971 je Planinska založba izdala prvo delo iz prepotrebne serije Planinski vodniki. To so bile Karavanke izpod peresa Stanka Klinarja. V kratkem sta sledila še vodnika po Kamniških in Savinjskih Alpah (Peter Ficko) ter Julijskih Alpah (Mihelič- Petkovšek-Strojin). Vsi trije so izšli tudi že v popravljenih izdajah ali vsaj ponatisu. Predlani je izšel četrti – Vodnik po Posavskem hribovju, ki ga je uredil Viktor Pergar, kraje in poti pa so popisali številni sodelavci. To je bilo prvo tovrstno skupinsko delo, ki pa mu bo sledilo še dvoje podobnih, za Dolenjsko in Primorsko. Potem bi bila Slovenija, če upoštevamo še planinski vodnik po SV Sloveniji, ki bo izšel konec meseca, praktično popisana.
Peter Ficko, sicer profesor zemljepisa na Rudarskem šolskem centru v Velenju in dolgoletni planinski delavec, v mladosti pa tudi uspešen alpinist, je v sodelovanju s Planinsko založbo tudi svoje drugo delo zaupal v urejanje Milanu Cilenšku. Dokončno obliko pa vodnik dobiva v tiskarni ČGP Večer.
Domala pet let je trajalo pisanje in urejanje, sodelovali so številni recenzenti in marsikateri problem je bilo potrebno rešiti. Severovzhodna Slovenija je pokrajinsko namreč precej samosvoja. Ni velikih grebenov in drugih izrazitih ločnic, poti pa so precej številne. Zato je avtor delo razdelil v pet skupin: podaljšek Karavank ( Šentviško hribovje ali Graška gora, Ponikevska planota z Goro Oljko, Paški Kozjak s Stenico, Konjiška gora, Bočko-Rogaško pogorje in Haloze), Pohorje s Strojno (Strojna z Zelovcem, Zahodno Pohorje, Osrednje Pohorje, Vzhodno Pohorje), Kobansko ali Dravski Kozjak skupina (Košenjaka, Radelce s Kapunarjem in Kozjak), Slovenske gorice (Zahodne in Vzhodne ali Ljutomersko-Ormoške) ter Goričko in Lendavske gorice.
Posebna vrednost novega dela je prav gotovo v tem, da bo to prvi vodnik za celotno področje severovzhodne Slovenije. Posamezna PD so res že izdala vodnika za svoja področja, toda to so v največji meri le vodniki po transverzalnih poteh, kjer so opisi bolj skopi. V nasprotju s tem pa je Fickov vodnik kompleksen, mnogo bolj podroben in tudi natančen. Žal pa bo imel tudi precejšnjo pomanjkljivost: v njem ne bo kart. Pripraviti bi jih morali namreč kar 30, česa takega pa tak vodnik ne prenese. Vrzel bo mogoče zapolniti s posebnim zemljevidom, ki ga Planinska založba tudi že nekaj časa načrtuje.
Planinska založba (Ljubljana, Dvoržakova 9) že sprejema naročila za najnovejši planinski vodnik. Žal pa še ne moremo postreči s ceno, zato naj PD in večji naročniki pošljejo naročilnice (za večja naročila veljajo tudi posebni popusti), posamezniki pa naj ga naroče s povzetjem.
F.S.
Pohod na Titov vrh
LJUBLJANA – V okviru dneva mladosti je PD Ljuboten iz Tetova pripravilo pohod na Titov vrh. Razen planincev iz vse Makedonije so sodelovali tudi člani pobratenih društev iz vseh republik. Kljub slabemu vremenu in snežni vihri je bilo na vrhu 96 planincev, ki so se dogovorili, da bo ta vzpon postal tradicionalen.
Prispevek k poznavanju naše najvišje gore
Založba Obzorja je izdala knjigo Triglav, gora naših gora v zbirki Domače in tuje gore
LJUBLJANA – Knjiga Triglav, gora naših gora je bila sicer (kot še nekatere) načrtovana za leto 1978, ko smo slavili 200-letnico prvega pristopa na naš najvišji vrh, toda morda bo sedaj lahko našla celo širši krog bralcev. Škoda le, ker je marsikateri sestavek zaradi zamude nekoliko osiromašen, manjkajo mu najnovejša spoznanja ter podatki.
Uvodni članek in sklepno besedo ter štiri poglavja je napisal Tone Strojin, ki je tudi izbral vsebino in jo uredil. Tri članke je prispeval Matjaž Deržaj, dva Ciril Praček, po enega pa: Tone Svetina, Milan Ciglar, Pavle Šegula, Lev Svetek, Mirko Kambič, Stane Belak, Pavel Kunaver, Franci Savenc, Janez Jerovšek in Stanko Klinar.
Tudi če bi hoteli vsebino posameznih sestavkov nakazati kar se da na kratko, bi obseg tega zapisa preveč narasel. Zajeta je snov od simbolike, ki jo vidimo na Triglavu, do zgodovinskih prikazov, spominov, pomena vrha za vzpodbude, pa tudi razmišljanja o pomenu posameznih oseb ter del v zvezi z goro naših gora.
Homogenosti v tako pestrem in tudi obsežnem (393 strani običajnega formata) delu seveda ne smemo iskati, pa tudi nekatera ponavljanja nas ne bi smela motiti. Knjiga je pač zasnovana na tem in edino tako številen krog avtorjev je lahko v roku, ki je bil (ob pripravi ) na voljo, pokril vso načrtovano snov. Moti pa grafična oprema. Črnobele fotografije so sicer res odtisnjene na enak papir kot tekst, s čimer je bilo najbrž prihranjeno precej, žal pa je zato ponekod komaj še moč spoznati podrobnosti ali vrednosti originala. Za poživitev pa poskrbi šest barvnih reprodukcij ter prav tak zaščitni ovitek s fotografijo spomenika štirih srčnih mož. Za obe grafiki na notranjih zaščitnih listih pa zaman iščemo avtorja. Zato naj zapišem – silhueto za imenoslovje ter perorisbo, na kateri so vrisane smeri ter variante, je risal Miro Oman. Pa vendarle, knjiga je kljub nekaterim nepotrebnim spodrsljajem nov pomemben prispevek k še boljšemu poznavanju našega simbola, gore, ki nam je več kot le gora.
FRANCI SAVENC
