Zima v gorah še lahko pokaže zobe
Zaradi obilice snega in vetrov se je snežna odeja letos oblikovala dokaj nenavadno
LJUBLJANA – Letošnja zima se je izkazala s snežnimi padavinami in vetrovi, ki so prispevali, da se je snežna odeja marsikod oblikovala dokaj neenakomerno. Ponekod se je sneg nakopičil, drugod ga je vzelo skoraj do golega. Veter je na nekaterih mestih snežno odejo utrdil in zasrenil, k srenjenju pa je prispevalo tudi sonce. O vsem tem so poročala opozorila službe za sneg in plazove Hidrometeorološkega zavoda Slovenije, kdor pa je kaj hodil po snežninah v gorskem svetu, se je sam lahko prepričal, da so razmere kaj nenavadne. V globinah je skoro vsepovsod zorel nesprijeti plovni sneg, katerega sloji so ponekod debeli tudi po nekaj decimetrov in predstavljajo kaj nestabilno podlago za vrhnje plasti.
Opazovanja kažejo, da se je snežna odeja marsikod že dodobra splazila. Videti je napoke starih plazov, ki jih je deloma pokrila odeja svežega snega, na posameznih pobočjih so rebra povsem gola, s plazovi je izginila v globine celotna snežna odeja.
Seveda pa je stanje ponekod še povsem nespremenjeno in sneg še čaka na razmere, ki ga bodo pahnile v globino. Temu se, kajpada, lahko pridružijo tudi nesreče, saj je znano, da naši turni smučarji ožive zlasti na spomlad. Daljši dnevi, zmernejša temperatura, sonce in pomladno razpoloženje sploh bo zvabilo na plan marsikaterega planinca, ki bo hotel obiskati gorska prostranstva s smučmi na nogah in se naužiti veselja, ki ga more dati le pomlad v gorah.
Vsakdo naj upošteva, da nevarnosti še ni konec. Gotovo je še mnogo strmin, s katerih še lahko pridrve veliki in uničevalni plazovi povsem spontano, še več pa je možnosti, da jih sprožimo sami in postanemo njih žrtve. Kaj moramo vedeti?
Upoštevati velja razmere in v ta namen vpreči vse svoje znanje, pri odločitvah pa se opreti tudi na opozorila pred snežnimi plazovi, ki jih redno objavlja radio in TV. V dvomih ne bo odveč posvet s službo plazov, (061) 314-933 ali z drugimi poznavalci območij, kamor odhajamo. Predvsem moramo biti zmerni v svojih zahtevah in preudarni v odločitvah.
Če si o določenem območju ne moremo ustvariti verne in zanesljive ocene, ravnajmo raje tako, kot da je nevarnost očitna in raje spremenimo smer pohoda, ali počakajmo na ugodnejši čas. Kadar kaže, da je nevarnost zmerna, poostrimo pohodni red, hodimo v varnostnih razdaljah, zadolžimo opazovalce in se prek posebno kočljivih področij podajajmo posamič. Uporabljajmo lavinsko vrvico, v ta namen je dobra vsaka vrvica, premera 4 do 6 mm, ki jo pobarvamo rdeče ali oranžnorumeno ter je dolga 20 do 25 m. Vrvico si navežemo okoli pasu povsod tam, kjer prečimo strmine, koder naj bi se utrgal plaz. Če nas zasuje, imamo kakih 20 odstotkov možnosti, da nas bodo sopotniki z njeno pomočjo naglo našli in rešili.
Plazovi niso nevarni samo smučarjem, izogibati se jim morajo tudi alpinisti in drugi planinci, saj so že tudi pri nas še v prvih dneh junija terjali smrtne žrtve. Zelo tvegano je zadrževanje in plezanje v strmih, navzdol odprtih ozebnikih, kjer veter prek zime nakopiči velike množine snega.
Na spomlad je v ustaljenem, lepem vremenu snežna odeja zjutraj, dokler je zaradi nočnega hladu še trda, stalna. Sonce je prek dne tako omehča, da marsikod okoli poldne ali še kasneje ni več vama, težka pa je tudi za hojo in celo na smučeh se nam na njej že kar rado predira.
Posebno nevarne so močne otoplitve ali pa nalivi, ki snežno odejo premočijo do dna. To bi bilo usodno zlasti za tip snežne odeje, ki se je oblikoval v letošnji zimi: slaba, nestabilna podlaga plovnega snega z utrjenim vrhnjim slojem, ki ga pa nobena sila več ne bo mogla zadržati na vesini, če popuste notranje vezi.
V tem smislu utegne biti nevarno na marsikateri cesti na Tolminskem in zlasti ob gornji Soči. Zato naj domačini skrbno spremljajo dogajanje in po potrebi poskrbe za evakuacijo zgradb.
PAVLE ŠEGULA
Največ sta plezala Jeglič in Karo
Novi načelnik alpinističnega odseka Domžale je Matjaž Veselko
DOMŽALE – Občni zbor je priložnost za oceno doseženega, obenem pa tudi pomenek o prihodnosti. Člani AO Domžale so imeli uspešno alpinistično šolo (vodja Milan Jazbec), uspešno odpravo »Fitz Roy 83«, dobro so sodelovali z mladinskim odsekom in opravili 531 tur. Ob podatku o aktivnosti (45 tur na člana), ki ga sicer vsi po vrsti navajajo, pa se že lahko zamislimo. Kar 350 sta jih namreč opravila najbolj zagnana Janez Jeglič in Silvo Karo.
Za novega načelnika so izvolili Matjaža Veselka. Karo, ki je to funkcijo uspešno opravljal zadnji dve leti (ob tem pa bil še med najbolj uspešnimi alpinisti pri nas), pa je potarnal, da ni imel veliko pomoči starejših. Pomoč so v glavnem le obljubljali. Mladi, ki prihajajo, pa potrebujejo kar najbolj poglobljeno šolanje.
Pogovor je nanesel tudi na pomoč matičnega društva, s katerim mladi v preteklosti niso bili zadovoljni. Prehitro so se menjavali predsedniki, ob kopici problemov pa za mladino ni bilo pravega časa. (Tudi drugod tarnajo podobno, toda ob tem vendarle priznavajo, da z nekdanjimi alpinisti in celo starejšo še aktivno generacijo stiki niso najboljši).
F. S.
Na smučeh prek Šar planine
Znani gorski vodnik in reševalec Janez Duhovnik se je s prijatelji odločil za turno smučanje v teh predelih – Pobuda v knjigi
LJUBLJANA – Letošnja četrta številka Planinskega vestnika prinaša razmišljanja profesorja Evgena Lovšina o planinski kulturi, misli Bojana Pollaka o alpinizmu, potopise z obiskov vrhov v Makedoniji, Črni gori in Boliviji ter več krajših člankov o dogodivščinah naših planincev.
Lahko bi rekli, da potopisa Janeza Duhovnika »S smučmi po Šar planini« in Eda Torkarja »Med pastirji v Prokletijah« kar vabita k obisku lepih, a še zelo malo poznanih gorstev v drugih republikah. Kar premalo se zavedamo, koliko lepih in obiska vrednih krajev in gora je v naši domovini!
Znani gorski vodnik in reševalec Janez Duhovnik je s prijatelji na smučeh prečil pogorje Šar planine. Pobudo za zimsko turnosmučarsko pustolovščino so dobili v Avčinovi knjigi »Kjer tišina šepeta«. Pred začetkom ture so razmišljali o možnostih, da bi med prečenjem lahko naleteli tudi na volkove in podivjane pse šarplanince ali da bi bilo na Šar planini premalo snega, med turo pa se je izkazalo, da lahko večje nevšečnosti povzročijo premalo natančni zemljevidi ali pa dovoljenja za gibanje v obmejnem pasu. Opis govori o dolgih spustih na smučeh, vzponih na vrhove in enkratnih pogledih, ki se odpirajo obiskovalcem zasnežene Šare. Takšna doživetja so našim planincem in alpinistom vse premalo poznana, saj turna smuka pri nas le še ni deležna takšnega razmaha kot bi ga lahko dobila, članek pa bo vsekakor dobro napotilo za tiste, ki bi hoteli poskusiti in ponoviti turo Avčina, Duhovnika in njunih prijateljev.
Za članek Eda Torkarja, ki ga bralci PV poznajo po opisih številnih samotnih potepanj po gorovjih v drugih republikah, pa bi lahko rekli, da je spet odkril še eno za nas skoraj neznano gorsko območje v naši domovini.
V članku ugotavlja, da so te gore za nas odmaknjene ne toliko zaradi naravnih preprek ali slabih prometnih zvez kot zaradi negostoljubne albanske meje ter »nevidnega zidu«, ki ga Enver Hodža in njegovi že 35 let gradijo med sosednjima deželama. Kljub vsemu je avtor v Prokletijah naletel na prijazne, gostoljubne ljudi, ki so mu radi priskočili na pomoč, mu ponudili prenočišča, hrano in prijazne besede. Prokletije pa so Eda Torkarja nagradile tudi s številnimi razgledi, prizori iz idiličnega pastirskega življenja in drugimi lepimi stvarmi – borovnicami, bistrimi izviri, senčnimi gozdovi, travnatimi preprogami…
Za vse, ki se zanimajo za dejanja naših alpinistov v tujini, bo verjetno zelo zanimivo poročilo Slavka Svetičiča o lanskoletni odpravi primorskih alpinistov v bolivijske Ande. Fantje so se res izkazali, saj so opravili celo vrsto pristopov in vzponov, od tega tudi nekaj po zahtevnih prvenstvenih smereh.
Med drugimi članki moramo vsekakor omeniti prispevek Urše Stritar. Poznavalce PV je njen prispevek prav gotovo razveselil, saj so v planinskem glasilu že dalj časa pogrešali njene živahne zapise o Kolenčevi, zdaj Stritarjevi družini. Članek o dogodivščini na Poliškem Špiku je napisala že leta 1978, vendar pa je ta pred leti nepogrešljiva sodelavka PV in zelo priljubljena planinka in alpinistka v uvodu pojasnila, da hribom še ni obrnila hrbta in da zdaj, po sili razmer, pridno obiskuje nižje in lažje dostopne vrhove v bližini Ljubljane. Prepričani smo, da bo že čez nekaj let spet tako prizadevno pisala o svojih planinskih doživetjih v PV kot nekoč. Sploh pa marčevska številka PV priča o tem, da ima planinsko glasilo kar precej prizadevnih stalnih sodelavcev, ki radi opišejo svoja hribovska doživetja tudi v Vestniku, saj na ta način delijo lepoto gora in prijetne trenutke s planinskih izletov tudi z drugimi planinci, bralci planinskega vestnika.
MIRO ŠTEBE
OD TOD IN TAM
Priprave na Paklenico
LJUBLJANA – Še malo in naši alpinisti bodo začeli odhajati v Paklenico na prvomajsko srečanje. V središču zanimanje so napovedali, kakšne proste ponovitve (kot sinonim za naj težje vzpone) lahko pričakujemo letos? Nekakšno merilo bo lahko PP Jenjave, ki jo je letos marca opravil Tadej Slabe. Pravi, da je bila težja, kot vse smeri, ki jih je plezal v Verdonu (Francija). Srečna okoliščina je, da so težave o »odstavkih«, da se je mogoče vmes vsaj malo odpočiti.
Prečenje v Osapski steni, ki ga je prvi prosto preplezal Rok Kovač, ima sedaj še dve taki ponovitvi. Uspeli sta Tadeju Slabetu in Sreču Rehbergerju (s soplezalcema). In tudi drugače je, kakor kaže, to področje odlično vadišče. Prosto so ponavljali tudi Italjansko in Muho (obe Rehberger 3. PP), Muho (Jure Bogataj-Marko Čufer), na klasičen način pa še številne druge smeri. Bili so tudi poskusi v Pajkovi strehi, toda kaže, da 2. P še ni bilo. Je prenevarna, da bi se obešali v njej, pravijo.
Pravo »odkritje« pa so stenice na Črnem Kalu. Ob vikendih se v njih zbere tudi po nekaj desetin plezalcev skoraj iz vse Slovenije. Dva, pa tudi tri dni prežive v čudovitem okolju in ob tem še neumorno plezajo tudi težave VII. in VIII. stopnje, morda še kaj več. Nekateri so morda celo pretiravali ali pa poskušali neogreti, saj poškodb ni malo. (Res pa je tudi, da tako plezanje zahteva najbrž posebno telesno pripravo, pri nas pa celo splošnega alpinističnega treninga doslej nihče ni podrobneje predstavil.)
FRANCI SAVENC
Zima je zahtevna
KATMANDU – V zadnji zimski sezoni je v nepalski Himalaji delovalo 11 odprav, štiri od teh so bile Japonske. Na vrhovih, višjih od 7500 m sta bili uspešni le dve odpravi. Mt. Everest so osvojili Japonci (16. decembra), Manaslu pa Poljaki (12. januarja). Preostalih šest odprav si je za cilj izbralo vrhove med 6800 m in 7200 m; vse so uspele. Zimske razmere so bile izredno težke. Nekatere odprave so se zadovoljile kar z vzponi pred koledarsko zimo. Na Ama Dablamu (6856 m) so bili 5. in 6. decembra, na Tiličo (7132) in Kumburu (6957 m) pa 11. decembra. O japonski odpravi, ki je naskočila Everest prek Tibeta še ni novic. Prav tako pa tudi ne o indijski odpravi, ki je decembra delovala v indijski Himalaji.
G. L. Agronovski umrl
MOSKVA – German Leonidovič Agronovski, znani sovjetski alpinist, trener, mojster športa ter predavatelj in pisec je umrl po težki bolezni, star komaj 54 let. Zadnje čase je bil znan po delu z mladino.
25 let PD Polzela
POLZELA – Pred dnevi so na Polzeli praznovali 25-letnico Planinskega društva, o delu v 25 letih pa je poročal dosedanji predsednik Vili Vybihal, ki je poudaril, da je njihov največji uspeh obnovitev doma na gori Oljki, pri čemer so opravili več kot deset tisoč udarniških ur in vložili precejšnja sredstva. Društvo ima več kot 600 članov, organizirali so številne pohode, mnogi izmed njih so opravili slovenske, hrvatske in bosanske transverzale, splezali so na več kot sedemdeset dvatisočakov po vsej Evropi, v svoje dejavnost vključili tudi učence osnovne šole in varovance vrtca itd. Na slovesnosti je spregovoril tudi predsednik IO PZS Marjan Oblak, ki jim je čestital za jubilej in za uspešno delo.
Ob koncu so podelili plakete in priznanja zasluženim članom v kulturnem programu pa so nastopili kvintet Lastovka, tamburaški orkester in recitatorji.
T. T.
Prečenje Gašerbruma I in II
MILANO – Po operaciji hrbtenice v januarju je Reinhold Messner počival, sredi meseca pa je že imel veliko tiskovno konferenco in nato v Rimu predavanje. Sledil je sprejem pri predsedniku republike Pertiniju, za tem pa serija predavanj z izrednim obiskom. Tudi februarja je nadaljeval s predavanji, vsa so bila namenjena propagandi in brez vstopnine. Sedaj je Messner že nekaj časa v Nepalu. Za »ogrevanje« se bo povzpel na Daulagiri (8167 m). Poglavitni cilj za letos – uresničil naj bi ga v alpskem stilu s Hansom Kamerlanderjem – je prečenje Gašerbrum I (Hidden Peak, 8068 m) – Gašerbrumsko sedlo (6600 m) – Gašerbrum II (8035 m). Celotna tura naj bi trajala kar dva tedna. Zanimivo pa je tudi, da je Messner na obeh vrhovih že bil, na prvem leta 1975, na drugem pa predi dvema letoma.
Vsak osmi je prenočil
NOVA GORICA – Planinsko društvo Nova Gorica že štiri leta gradi postojanko pri Krnskih jezerih. Samo lani so na gradbišču opravili 12.184 prostovoljnih delovnih ur. Od tega so jih člani matičnega društva opravili 80 odstotkov, od drugih pa so bili najbolj marljivi koprski planinci. Za vsa dela so doslej porabili 3,840.000 din. Postojanka je lani že dajala zavetje, obiskalo pa jo je 8400 planincev, vsak osmi pa je v njej prenočil.
V društvu imajo tudi izredno uspešen AO, pa DO in KS imajo 11 sekcij. Lani so pripravili kar 26 skupnih izletov. Marljivi so bili tudi markacisti.
30 let PD Rade Končar
ZAGREB – Ob 30-letnici je PD Rade Končar pripravilo obsežen prikaz svojega dela, ki je izšel v prvi številki revije Naše planine. V društvu se je zvrstilo 3390 članov, na delovnih akcijah pa so opravili okoli 40.000 delovnih ur. V dveh letih so na istem mestu zgradili dve postojanki. Ko je Hirčevo zavetišče po štirih mesecih delovanja zgorelo, so v letu dni postavili novo. Organizirali so 24 tradicionalnih pohodov »V Končarev kraj«. Od leta 1968 pa prek vsakega vikenda na Belih stenah dežurata po dva člana.
ALPINISTIČNE NOVICE
Izredni zbor načelnikov
Načelnik komisije za alpinizem PZS Metljak je za 17 t. m. ob 17. uri v prostorih PZS na Dvoržakovi 9 sklical izredni zbor načelnikov AO in AS. Prva točka dnevnega reda so volitve nove KA, sledila bo obravnava osnutka pravilnika, ki so ga načelniki prejeli skupaj z vabilom, na koncu pa še razno.
Kovač in Slabe
Na razpis KA za udeležbo vrhunskih plezalcev v Annemaseju sta se prijavili le dve navezi – Rok Kovač – Pavle Kozjek ter Andrej Kokalj – Tadej Slabe. V četrtek pa je podkomisija za kvalitetni alpinizem že izbrala navezo Kovač-Kozjek. Ker pa Kozjek 17. maja ne bo mogel odpotovati, so prijavili organizatorjem navezo Kovač-Slabe.
Nova agencija v Peruju
Člani kranjske odprave v Ande (1979) so dobili sporočilo svojega tedanjega tovariša Alberta Callupe, da je odprl treking agencijo. Pravijo, da je bil zanesljiv, z njimi pa je bil tudi na vrhu Alpamaya. Kaže, da tudi ne bo drag. Za visokogorskega vodnika je njegova uradna cena devet, za vodnika treking skupine sedem, za nosača pa osem dolarjev. Prav toliko je treba odšteti na dan za kuharja, za gonjača pet, za konja tri in osla dva dolarja. Organizira pa obiske vseh skupin v Peruju – Cordillere Blance, Hauhuasha, Vilcanota in Vilcabamba, Za tiste, ki bi želeli pravočasno navesti stike, pa še njegov naslov: Alberto Callupe, Agenzia de viajes – trekking, alpinismo, J. R. Comercio 900, Chiquian Bolognesi Ancash – Peru.
Srečanje alpinistk
Letošnje srečanje alpinistk bo v Walesu (Velika Britanija). Prijave sprejema Jay Turner, Pinnacle Club, 57 Fitzroy Road, London NW1 8TS, UK. Upajmo le, da bo udeležba naših alpinistk organizirana tako kot doslej – pod okriljem KA.
Dva turna smuka na isti dan
Bohinjski alpinisti sporočajo, da bo turni smuk na Rodico, ki so ga morali zaradi slabega vremena preložiti, v soboto 21. aprila. Zbor bo tudi tokrat med 9. in 9.30 na postaji Orlove glave. V dolino bodo smučali čez planino Suha. Smuk bo tudi tokrat le v primeru lepega vremena.
Člani AO Rašica iz Ljubljane pa so sporočili, da bo tudi tradicionalni turni smuk z Velikega Draškega vrha v spomin na Eda Deržaja 21. t. m. Skupen odhod bo s posebnim avtobusom ob 6.15 izpred Doma Svobode v Šentvidu, prijave pa bodo sprejemali v sredo in četrtek med 19. in 21. uro na telefon (061) 52-972.
28 tečajnikov na Komni
Na začetniškem zimskem tečaju, ki je bil letos na Komni, je sodelovalo 28 mladih iz 12 AO/S ter 11 inštruktorjev, ki sta jih vodila Jani Bele in Tone Sazonov. Le en dan so imeli primeren za ture in povzpeli so se na Lanževico, sicer pa so dopoldan imeli predavanja, popoldan pa ne glede na vreme vaje v okolici doma. Predelali so vse, kar predvideva program, polovico jih je noč od petka na soboto tudi prespala v iglujih.
Vabijo na Kramarjev smuk
Športno društvo Lom, ki je prevzelo od tržiških alpinistov organizacijo tradicionalnega Kramarjevega smuka, je sporočilo, da bo le-ta letos izjemoma šele 6. maja.
Prijave sprejema tudi AO Tržič (Partizanska 21,64290 TRŽIČ), sicer pa ŠD Lom (Anton Kralj, Lom 48, 64290 TRŽIČ), toda le do vključno 4. maja. Telefonično pa na (064) 50-260 int. 293 dopoldan in 50-015 popoldan.
998 tur pred odhodom v JLA
Iztok Tomazin (AO Tržič) je zadnje dni pred odhodom na odsluženje kadrovskega roka izkoristil za plezanje v Paklenici. Konec preteklega meseca sta z Majo Dolenc (AO Matica) preplezala Raz za malo in veliko kladivo, Velebitaško, Fanikino in Ljubljansko. Tomazinu je bil to že 20. obisk Paklenice, doslej pa je opravil 998 alpinističnih tur.
Pomoč pri pripravi vodnička
Edo Kozorog, član Soškega AO, ki je na študiju v Ljubljani, v sodelovanju s tovariši pripravlja vodniček za Krn in okoliške stene (izhodišča Lepena, Drežnica, vas Krn, Polog in planina Razor, nadaljevanje ima na skrbi Janko Humar). Precej podatkov imajo že zbranih, žele pa si primerjanja (še posebno opisov in shem) in mnenj tistih, ki so tod plezali. Še posebno velja to za Lepeno. Vsak podatek bo dobrodošel.
V Vojvodini izpolnili načrt
Komisija za alpinizem planinsko smučarske zveze Vojvodine je v poročilu za preteklo leto ugotovila, da so v celoti izpolnili načrt: njihova člana sta sodelovala na začetnem tečaju v Durmitorju, štirje člani so se povzpeli na Stol, dva člana sta sodelovala na alpinističnem taboru, sodelovali so v ekspediciji na Demavend v Iranu, trojica je obiskala francoske Alpe, sodelovali so tudi na novoletnem taboru na Kaninu, opravili pa so tudi zimsko visokogorsko turo v Kamniških Alpah. Tudi njih tarejo denarni problemi in pomanjkanje plezalne opreme, ki je večinoma iz uvoza. Dogovorili so se, da bodo tudi letos organizirali začetniške tečaje, prav tako pa bodo izšolali svoj inštruktorski kader, kajti sedaj so odvisni predvsem od pomoči drugih republiških komisij. M.G.
Alpinistično smučanje
Alpinistično ekstremno smučanje je letos doživelo tak vzpon, da je potrebno kar najbolj natančno zapisati vsa pomembnejša dejanja. Davo in Luka Karničar člana AO Jezersko sta na prvi spomladanski dan opravila 1. smuk izza Kupa Kočne. Višinska razlika je okoli 1000 m, najtežji del je skok A 4, sicer S 3-4. Spodnjih 200 m poteka smuk po grapi izza Škofove kape na desni strani slapu Čedca. 24. marca pa sta (3 SP) Grapo izza Škofove kape presmučala Rado Markič in Gorazd Kocjan. Isti dan so skozi Žrelo (Ledine) smučali Davo in Karmen Karničar ter Franc Zadnikar.
Izvedeli smo tudi za dvoje smučanj po Bosovi grapi v Brani. 22. preteklega meseca sta smuk opravila Jure Dragar in Andrej Zorčič (Akademski AO), tri dni kasneje pa jo že presmučal še Marjan Kaker iz Kamniškega AO. Kaker jo je ocenil S 5 (oba poledenela skoka prek katerih je bočno oddrsal) in S 4 srednji lažji del.
Po grapi izza Škofove glave pa sta 17. marca smučala člana Akademskega AO Niko Mole in Andrej Zorčič. Ocenila sta jo s S 5 V, (60/45-50°). M.G.
Nekaj zaostalih vesti
V marcu zaradi tehničnih težav ni bilo mogoče objaviti vseh vesti. Tako je ostalo nezabeleženo, da so Ljubo Hansel, Marko Šubic, Zdenko Zorič, vsi člani AO Kozjak, in Mira Uršič iz AO IMPOL, 17. preteklega meseca v slabih razmerah preplezali Steber Štajerske Rinke.
Matjaž Ravhekar in Beno Ravnik (AO Jesenice) sta 17. marca opravila verjetno prvo ponovitev vzpona po zaledenelih Skočnikih v Belem potoku. Z oceno prvih plezalcev (V+) se strinjate. Tudi drugi člani jeseniškega AO so opravili več zanimivih vzponov, 18. marca pa so imeli tudi skupno turo. 12 jih je preplezalo Zahodno grapo v Frdamanih policah.
Marjana Skorenšek pa je 17 marca z Lihtenekerjem ponovila Centralno grapo v Mrzli gori, sestopila sta po Zahodni. Dan za tem sta Miran Cesar in Boštjan Erjavec preplezala Zahodno grapo, Andrej Grudnik in Ludvik Petek pa sta preplezala Aprilsko v Klemenči peči.
Irena Komprej (AS Prevalje) in Stanko Mihev (AO Ravne) sta na zadnji dan zimske sezone preplezala Bobnarja v steni Brane.
Davo in Luka Karničar sta 17. marca opravila drugo zimsko ponovitev Teranove smeri v Dolgem hrbtu. Skozi celo smer sta imela ledno plezanje v dobrih razmerah. Ta smer v S steni je ocenjena s V, visoka pa je 400 m. M.G.
HALO, KLIČEMO METEOROLOŠKO POSTAJO NA KREDARICI
Dežurna meteorologa Nejc in Janez Gartner: Turna smuka je odlična. Namerila sva 470 centimetrov snega
KREDARICA, 18. — Meteorološka postaja na Kredarici je nedvomno naj višje delovno mesto v Jugoslaviji. Stalno dežurstvo prizadevnih opazovalcem vremena pomaga mnogim. Ne samo tistim, ki sestavljajo prognostične karte in napovedujejo vreme, ampak v zadnji zimi tudi planincem. Zaposleni so namreč pozimi nekako dolžni skrbeti tudi za nov dom na Kredarici, ki je bil prvič odprt vso zimo.
Vsekakor pa je to delo v izredno težkih razmerah in zato smo poklicali Nejca in Janeza Gartnerja. Seveda pa ta klic ni bil tako preprost, saj so telefonski pogovor omogočili na hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani, kjer nam je pomagal Dario Vlačič, da smo se včeraj lahko s pomočjo UKV zvez pogovarjali s človekoma, ki sta v »najvišji« službi v Jugoslaviji.
Kakšno vreme imate in kaj nam lahko po lastnih izkušnjah napoveste za vnaprej?
»Na Triglavu je pravo aprilsko vreme. Sneži, piha tudi dokaj močan veter. Vendar pa napovedujejo izboljšanje. Toda muhasto vreme drži tudi za Kredarico in april je pač tak kot ponavadi— spremenljiv. Po mojem, vsaj tako kaže, bo lepši konec meseca,« je dejal Nejc Gartner.
Vi ste dežurni skupaj z bratom Janezom, kako poteka ta služba?
»Dela je dovolj. Izmenjujeva še v službi – torej pri aparaturah. Drugače pa je treba veliko postoriti tudi pri vzdrževanju postaje, precej se zamudiva tudi s kuhanjem. Dan je tako zapolnjen, delo pa je zaradi potrebne pazljivosti tudi precej zahtevno. V službi sva 14 dni, potem pride naslednja izmena Vse se malce zaplete, če vreme v gorah ne dovoli sestopa oziroma prevoza s helikopterjem.«
Kaj pa planinci — predvsem turni smučarji?
Danes jih ni, bili pa so v soboto in nedeljo. Smuka je tako dobra in snežne razmere odlične, da so se lahko smučali do doline. Turna smuka v gorah pa seveda zahteva dobro pripravljenost in pravo vreme. Trenutno smo namerili 470 centimetrov snega.«
Ali tudi za vas ostane kaj časa za smučanje?
»Naša triglavska smučarska sezona se začne v bistvu aprila in se zavleče v pozno poletje. Vse je seveda odvisno od časa, službe. Pozimi je vreme tako, da ni primerno za smuko, zdaj pa si bomo že vzeli kakšno prosto urico,« je dejal meteorolog Nejc Gartner.
Vprašanje o smučanju seveda ni bilo naključno, saj sta Janez in Nejc Gartner brata našega znanega smučarskega trenerja Filipa Gartnerja. In sta tako doma iz smučarske družine. Upajmo, da se bodo njune napovedi o lepšem vremenu ob praznikih uresničile. Vsekakor pa je to ne samo najvišje, ampak tudi zelo zahtevno delovno mesto na več kot 2700 metrih nadmorske višine.
MIRAN ŠUBIC ( Lj. D, 18. 4. 84 )
Neodgovorni čelni vodnik
Pravila je treba spoštovati
Letošnji deveti spominski pohod na Porezen je organiziralo tudi PD Ljubljana-Matica s 45 udeleženci. Odhod avtobusov (v Dvoržakovi ulici je bilo šest avtobusov s člani več planinskih društev) je bil ob 7. uri.
Vodja udeležencev v našem avtobusu je bil tov. Slavko Krušnik. Že kmalu po začetku vožnje je spregovoril o pomenu tega pohoda in povedal tudi to, da bo on hodil zadnji, neki drug tovariš pa bo na čelu kolone. Takšna so tudi pravila. Prvi in zadnji vodnik se morata vsaj slišati, če se že ne moreta videti.
Toda ljudje smo različni, pri čemer tudi planinci niso izjeme. Res je tudi, da se v taki gneči, ko se vsakih pet korakov kolona ustavi ter eni prehitevajo in se vrivajo, drugi pa se že vračajo, kolona ne more držati skupaj. Zato smo tudi prišli do vrha v manjših skupinah ali posamič s polurnimi presledkom. Domenjeno je bilo, da se bomo zbrali ob 12.30 pred spomenikom. Seveda smo se med seboj stežka spoznavali. Zaradi vetra, ostrega srena in goste megle smo bili popolnoma zaviti v oblačila.
Zbirali smo se počasi. Ura je kazala že proti 13.00, pa še nismo bili vsi skupaj. Ko smo spraševali, kje je vodnik čela, so odgovorili, da je že pred dogovorjeno uro odšel s še nekaterimi čez Davčo v Zali log, kjer nas je čakal avtobus.
Slavko Krušnik je zato pred odhodom z vrha ob 13.00 prvotna navodila spremenil tako, da je določil drugega udeleženca, ki naj bi hodil zadnji, on pa bo hodil na čelu. Pridružil sem se zadnjemu tovarišu. Hodili smo po še debelem snegu in prišli del prvega zaselka v Zg. Davči, kjer je tudi gostilnica. Tam sva čakala neko udeleženko in skupina se je zelo raztrgala. Odšli smo in ob 15.30 nas je prišlo kakih dvajset do druge gostilne pri Jemcu, kjer smo dobili žig in se nekoliko odpočili. Kakih deset pa je že pred tem odpeljal lokalni avtobus do Zalega loga. Okoli 16.00 smo odšli na še 12 km dolgo pot. Čeprav je bilo vsaj deset avtomobilov, ki so se vračali iz Davče, je ustavil le en zaprt poltovorni avto in odpeljal tri udeleženke. Okoli 18.45 so prišli še zadnji štirje do avtobusa.
Ko smo premočeni vstopili, so bili ostali že vsi zbrani. Tistih nekaj, ki so se prezgodaj ločili od skupine, nas je seveda čakalo debeli dve uri. Na koncu naj povem, da bi moral čelni vodnik, upoštevaje vodniška pravila, pri spomeniku počakati vse udeležence, da bi vsi hkrati prišli v dolino, brez hude krvi.
Tovariš Slavko Krušnik pa zasluži javno pohvalo za svojo organizacijsko sposobnost in požrtvovalnost, seveda ne prvič.
ZVONE GRČAR,
Ljubljana, Koprska 22 ( ND, 14. 4. 84 )
Politika malih popravkov ne more biti pravo vodilo
Skupščina ZTKOS je ocenila dejavnost osrednje zveze v minulih dveh letih – Sprejeli so tudi program in finančni načrt za leto 1984
LJUBLJANA, 10. aprila – Izčrpni poročili samoupravne kontrole in predsednika Ljuba Jasniča o dejavnosti osrednje republiške strokovne telesnokulturne asociacije v prvi polovici sedanjega mandatnega obdobja sta bili ob programu in finančnem načrtu za leto 1984 deležni poglavitne pozornosti udeležencev današnje seje skupščine Zveze telesnokulturnih organizacij Slovenije. Delegati občinskih ZTKO in republiških strokovnih zvez so poleg tega pretresali in »prejeli tudi informacijo o nastopu športnikov iz Slovenije na 14. ZOI v Sarajevu in pravilnik o stanovanjskih posojilih vrhunskim športnikom iz združenih sredstev za telesno kulturo na ravni republike.
»Moto naše aktivnosti v minulih dveh letih je bilo podružbljanje in humanizacija telesne kulture, ali še bolj natančno: omogočiti športnikom primerne in družbeno sprejemljive možnosti za doseganje vrhunskih rezultatov, za dosežke vrhunske ravni pa naj bi športnike tudi ustrezno nagradili. K temu cilju nismo težili le v dokumentih, denimo v »Nekaterih vprašanjih nadaljnjega razvoja vrhunskega športa v Sloveniji«, gradivu, ki smo ga po široki javni razpravi sprejeli v začetku leta 1983, temveč tudi v praktičnem delovanju. Precenjevali bi se, če bi trdili, da smo uresničili vse zastavljene cilje, toda sprožili smo procese, ki pomenijo vsebinsko spreminjanje odnosov na mnogih toriščih, med drugim tudi v vrsti športnih panog. Tako strateško smer našega delovanja kaže obdržati vnaprej, kajti le na ta način si lahko obetamo nadaljnji razmah vrhunskega športa in športne rekreacije. Na dlani je, da krizne razmere v nekaterih segmentih našega športa – zlasti v igrah z žogo – niso posledice napačne usmeritve slovenske telesne kulture, sploh pa bilo kratkovidno, če bi za to krivili dokumente in sklepe skupščine Telesnokulturne skupnosti Slovenije v Portorožu leta 1976, kot jim tudi ne gre pripisovati vseh pozitivnih sprememb in dosežkov v minulem obdobju. Pozitivne in negativne spremembe so nastajale v medsebojni odvisnosti s procesi samoupravne preobrazbe ter razvoja družbenoekonomskih odnosov v naši družbi. V zaostrenih gospodarskih razmerah se zato toliko bolj neposredno zastavlja vprašanje, kako ohraniti vsaj sedanjo raven telesnokulturnega razvoja, če že ne bo na voljo možnosti za hitrejši razmah dejavnosti.
V takih razmerah seveda ne moremo pričakovati uspehov, če se bomo problemov lotevali zapečkarsko, s politiko majhnih popravkov, katere domet je kvečjemu reprodukcija obstoječega stanja. Predvsem pa mora pravo mesto in vlogo v naših nadaljnjih prizadevanjih za razmah športne rekreacije in vrhunskega športa dobiti strokovno delo, zasnovano na sodobnih dosežkih znanstveno raziskovalnega dela. Pri tem nam bodo izkušnje in dosežki, ki jih je na nekaterih toriščih strokovno delo imelo že v minulem obdobju, koristno vodilo in spodbuda, je v svojem referatu med drugim poudaril Ljubo Jasnič.
Skupščina je poročilo z nekaterimi predlogi iz razprave sprejela kot usmeritveni dokument za delovanje v prihodnjem obdobju, pri čemer so v sklepih zlasti poudarili odločenost, da bi še bolj dejavno kot doslej uveljavljali usmeritev o nadaljnjem razvoju telesne kulture, zapisane v dokumentih socialistične zveze. Predsedstvo zveze je skupščina tudi zadolžila, naj se nemudoma loti analize uresničevanja portoroških dokumentov in sklepov TKS Slovenije iz leta 1976, predvsem pa naj bi maksimalno pospešili obravnavo in sprejem družbenega dogovora o položaju vrhunskih športnikov v naši republiki. Kar najbolj skrbno in iz vseh zornih kotov naj bi predsedstvo pretehtalo tudi vsebinsko problematiko delovanja strokovnih svetov.
OTO GIACOMELLI
Kadrovske spremembe v ZTKOS?
Četudi je minilo šele dve leti štiriletnega mandata, utegne v ZTKOS priti tudi do kadrovskih sprememb. Na koncu svojega poročila je namreč predsednik Ljubo Jasnič ponudil odstop, govor pa je bil tudi o nujnih reorganizacijah v strokovnem svetu za vrhunski šport, vendar je skupščina sklenila, da naj bi o vseh kadrovskih zadevah razpravljali kasneje, potem ko bodo opravljene ustrezne analize vzrokov za sedanji položaj in se bodo izoblikovali konkretni predlogi za delo v prihodnje.
