V ospredju zlasti vzgoja in varnost
Načelniki alpinističnih odsekov na sestanku ugotovili, da je delavna samo peščica zagnancev
LJUBLJANA – Na zboru načelnikov alpinističnih odsekov so obravnavali predlog novega pravilnika, izvolili so novo vodstvo komisije za alpinizem, lotili pa so se tudi nekaterih najbolj žgočih problemov, ki tarejo komisijo za alpinizem. Med temi je vsekakor tudi nedelavnost alpinistov tako v odsekih kot v komisiji, kjer dela le peščica zagnancev.
Predlagali so celo, da bi komisijo vodil poklicni referent, vendar tega niso sprejeli zlasti zaradi pomanjkanja denarja. Ugotovili so, da bi bilo koristno, ko bi se načelniki odsekov v prihodnje sestajali pogosteje. Prav tako pa bi bilo dobro, da bi privabili v komisijo alpiniste, ki niso več aktivni, vendar bi s svojimi dolgoletnimi izkušnjami lahko veliko prispevali k boljšemu delu.
Komisija še vedno nima potrjenega finančnega načrta, tako da se ne ve, koliko denarja ima na voljo. Prav zaradi tega tudi niso določili akcij, ki bodo imele v letošnji sezoni prednost.
Novi pravilnik naj bi zajemal kompletno področje alpinizma, poudarek pa naj bi bil zlasti na vzgoji in varnosti.
Zbor načelnikov je izvolil tudi novo vodstvo komisije za alpinizem. Novi načelnik je Igor Hercog, Jeni Bele bo vodil komisijo za vzgojo in izobraževanje, France Malešič bo urednik Alpinističnih razgledov, Bogdan Biščak bo vodil podkomisijo za kvalitetni alpinizem (v odsotnosti bo njegov namestnik Bojan Pollak) Drago Metljak bo vodil podkomisijo za opremo in varnost.
MIRAN GABRŠČEK
Prosta ponovitev – kaj je to?
Pred letom dni je bil v Ljubljani sestanek, na katerem so naši najbolj izkušeni plezalci postavili pravila za proste ponovitve. Definicija je jasna in naj bi veljala za vse: s PP lahko označimo le tisti vzpon, ki je bil opravljen brez uporabe klinov, zatičev in podobnih pomagal za napredovanje ali počivanje, raztežaji morajo biti normalne dolžine itd.
Merila, ki so v tujini celo strožja, pa zadnje čase pri nas, kot da ne bi veljala več. Plezalec spleza po klinih (klasično), se zgoraj vzpne in spusti nazaj, potem pa pleza – ob pomoči varujočega. Vsaka razbremenitev, tudi le rahel vlek z vrvjo, pa pri težkem plezanju lahko že veliko pomeni. Enako velja za varovanje od zgoraj. To se največkrat dogaja na Turncu, v stenicah Črnega Kala in v Osapski steni.
Pred srečanjem v Paklenici smo zato povprašali enega naših najbolj uspešnih »prostih plezalcih« Roka Kovača, kaj meni o tem. Namesto negativnih primerov je raje opisal svojo PP Prečenja v Osapski steni. »Zajedo v Prečenju sem tako, kot danes plezajo nekateri, preplezal prosto prej že vsaj dvakrat, saj sem plezal ne da bi se enkrat samkrat potegnil skozi klin. Menim pa, da je bila PP šele zadnjič, ko sem zajedo preplezal brez počivanja in pomoči soplezalca z varovanjem spodaj. Mnoga mesta so težko prosto preplezljiva zlasti zato, ker so raztežaji dolgi in v njih ni mest za počitek.«
FRANCI SAVENC
Tečaj za Inštruktorje
Komisija za alpinizem ponovno obvešča vse zainteresirane, da poteče rok za prijavo na tečaj za inštruktorje alpinizma že 25. t.m. Tečaj bo od 9. (zbor ob 20. uri v Erjavčevi koči na Vršiču) do 13. maja. Kandidati morajo biti stari vsaj 20 let in imeti najmanj štiri leta alpinističnega staža. Cena je 4000 din, denar pa je ob prijavi potrebno nakazati na PZS.
Vse večji načrti sekcije pri Avto Celje
Začeli so z lažjimi vrhovi, nato pa so začeli posegati po višjih
CELJE – Delovna organizacija Avto Celje, ki se v glavnem ukvarja s trgovsko in servisno dejavnostjo, je znana tudi po dobro organizirani rekreacijski dejavnosti. Ena od oblik lete pa je tudi planinstvo. Devet let nazaj so se odločili, da ustanove planinsko sekcijo. Zamisel se je pokazala kot zelo dobra, saj so že prvo leto vključili v svoje vrste skoraj šestino delavcev.
Kot vsi začetniki so začeli z lažjimi vrhovi. Navezali so stike s celovškim Slovenskim planinskim društvom in z njimi prehodili skoraj vse slovenske gore. Ko so te postale premajhne, so se odpravili v Črno goro, kjer so obiskali Durmitor in se povzpeli na njegov najvišji vrh Bobotov kuk. Skozi Paklenico so bili na najvišjem vrhu Velebita; obiskali so Makedonijo, Šar planino in se povzpeli na Titov vrh.
Letos načrtujejo obisk Sutjeske in Magliča ter Peručice. Vsako leto so tudi med udeleženci pohodov na Stol, na Arihovo peč in drugih.
Sedaj šteje njihova sekcija 127 članov (ob 404 članih DO), pridružili so se jim tudi nekateri ljubitelji gora iz sosednjega Etola.
N.T.
Zagrebčani se odpravljajo v Cordillero
Davo Karničar načrtuje, da bi se smučal s Huandoya (6359 m) v Peruju
ZAGREB – Če bo šlo vse tako kot načrtujejo, bo tudi letos odpotovala v južnoameriške Ande kar precejšnja skupina naših ljubiteljev gora. Zagrebška odprava si je zastavila nalogo, da prepleza novo smer v Huandoyu (6359 m), lepotcu peruanske Cordillère Blance. Pod vodstvom načelnika KA PZ Hrvatske Darka Berljaka (letos naj bi vodil menda še odpravo v Fanske gore, SSSR), bodo na pot odšli Edin Alikalfič, Mario Bago, Drago Baruškin, Radovan Draganič in Željko Gobec, novinar Večernih novosti Miroslav Ambruš-Kiš ter TV snemalec Mario Saletto. Če bo šlo vse po sreči, se jim bo pridružil tudi Davo Karničar (AO Jezersko), ki bi rad še letos uresničil enega svojih drznih načrtov – smuk s Huandoya. Razen njih bodo v letalu Air France, ki bo poletelo 26. maja, še člani slovenske jamarske odprave iz Prebolda ter več planincev, ki v Peru odhajajo na treking. S skupnim odhodom so namreč dosegli tudi nekaj finančnih ugodnosti.
Zamisel se je rodila iz rezultatov njihove prve tovrstne odprave, ki se je pred dvema letoma povzpela na Anapurno IV(7525 m). Imeli so rezerviran J vrh tretje najvišje gore sveta Kangčengzenge, visok 8490 m, toda načrti so splavali po vodi.
Bolgari po Zahodnem grebenu
Odprava, ki skuša na Everestu ponoviti Jugoslovansko smer, v središču pozornosti
SOFIJA – Bolgarska odprava »Everest 84« je Katmandu sicer zapustila že 3. marca in po 120 km kamionskega prevoza prtljage le-to preložila na ramena 470 nosačev, toda novice prihajajo bolj počasi. Vemo, da so tudi Bolgari postavili tabor 1 na sedlo Lo La (6005 m). Tabor 2 je na višini 6770 m. postavila pa ga je skupina H. Prodanova 26. marca. T 3 (7170 m) pa so zgradili 3. aprila. Sicer pa gre vse po načrtih, dobro dela tudi žičnica. Težave imajo le z radijskimi zvezami. Nepalski oficir (poseben, poleg zveznega), ki naj bi skrbel za njih. oziroma jih nadzoroval, je hudo zbolel za višinsko boleznijo, potem pa so ga morali odpeljati s helikopterjem v Katmandu. Helikopter je priletel zaradi hude nesreče šerp indijske odprave, ki se na Everest vzpenja po normalni smeri čez Južno sedlo. Šesterico je 26. marca zasul leden plaz, eden je bil takoj mrtev, dva pa hudo poškodovana.
Zanimiva je ocena Jugoslovanske smeri, kakršno je dal v Katmanduju predstavnik ministrstva za turizem (ob odhodu odprave): Zahodni greben je najdaljša smer in izredno zahtevna. Ekipa, ki računa na uspeh mora biti zato močna v vsakem pogledu in kar najbolj pripravljena. Ta dejstva vsako sezono znova potrjujejo brezuspešni poskusi. F. S.
OD TOD IN TAM
Invalidi na Lisci
LJUBLJANA – Planinskega pohoda na Lisco, prvega v vrsti priprav za pohod na Triglav v organizaciji ZRŠIS, se je udeležilo kar 62 invalidov iz Trbovelj, Hrastnika, Izole. Pirana in Ljubljane ter z Raven. ZRŠIS je izlet pripravila skupaj s PD Lisca iz Sevnice in komisijo za planinske vodnike PZS. Invalidi so pot opravili zvečine v poltretji uri, nekateri pa so potrebovali tudi dalj časa. Zadovoljstvo je bilo potem, ko so se zbrali vsi, veliko in za vse.
Na sedežu ZRŠIS so povedali, da za pohod na Triglav v avgustu še sprejemajo prijave, šele po obveznem treningu, pohodih »Po poteh partizanske Ljubljane«, na Kamniško sedlo in na Brano, pa bodo opravili dokončno selekcijo.
H.U.
ALPINISTIČNE NOVICE
Pred 10-letnico AO Črna
Po dolgi in za plezanje dokaj neugodni zimi so člani AO Črna sredi meseca prvič obiskáli Osapsko steno in bili navdušeni. Sedaj pa odhajajo v Paklenico, koder bodo imeli spet večje zastopstvo; iz JLA se je namreč že vrnilo večina mladih članov, ki bodo prav gotovo vnesli nov polet. Sicer pa so prek zime – po dveh letih – spet organizirali alpinistično šolo. Od vseh, ki so jo začeli, pa so bili le trije dovolj zavzeti, da bodo lahko opravljali zaključni izpit. Ker še nimajo lastnih inštruktorjev, so za bližnji tečaj na Vršiču prijavili kar tri kandidate.
Letos bo 10-letnica AO Črna, na kar se že temeljito pripravljajo. Osrednja akcija bo tabor v Zahodnih Alpah, avgusta pa bodo (v okviru Koroškega turističnega tedna) v Črni pripravili razstavo. Pripravljajo izdajo značk in našitkov, ki jih je tako kot diplome za tekmovanje pripravil Karli Ritonja. Dokončno so se tudi odločili, da spremene tekmovanje pod Raduho. Alpinisti bodo tekmovali v soboto (predvidoma 19. maja) in to v navezi, z nahrbtnikom, med preizkusom bo tudi spust po vrvi itd. V nedeljo pa bo »prava« tekma, klasični veleslalom z elektronskim merjenjem časa.
»Fitz Roy 83« se predstavlja
V sredo (25. t.m.) ob 19. uri bo v mali dvorani Cankarjevega doma predavanje o delovanju odprave AO Domžale v argentinski Patagoniji. Sodelovali bodo vsi člani odprave »Fitz Roy 83«, ob izbranih diapozitivih pa bodo prikazali tudi super 8 mm film o poti pod goro.
Še novica, ki smo jo prejeli te dni. Alpinisti iz Buenos Airesa so po 20 letih ponovno uspeli na Fitz Royu. Njihova naveza je ponovila Francosko smer in to z novo – direktno (po grebenu) izstopno varianto. Na vrhu so bili 10. marca.
9 smeri v Podpeči
V steni Peči (Podpeči), ki so jo »odkrili« blizu Litije, je že devet smeri in člani AO Litija že v kratkem obljubljajo poseben vodniček. Zadnje tri smeri so preplezali sredi meseca. Rihard Bučar, Andrej Fink in Janez Firm so v levi del stene začrtali Poli poč (IV-V, Al), teden dni kasneje nekoliko desno Bučar in Fink še Bernardino (V-VI, AO), Jani Razpotnik in Jože Repina pa v desnem delu Pepijevo smer (IV+).
Mednarodna revija Berge
Revija Berge je začela izhajati šele lansko poletje, a je že vzbudila veliko zanimanje. Kako in kje jo je mogoče naročiti, sprašujejo ljudje vedno pogosteje. Ima dvoje redakcij. Nemško vodi Toni Hiebeler v Münchnu, švicarska pa je pri izdajatelju dr. Petru Meyerju. Tudi naročniška služba je dvojna: Pegasus, Plieninger Strasse 100, D-7000 Stuttgart (10 DM za številko, 54 DM na leto, oz. za šest številk) ali Bucher+Co AG, Seftingen- x strasse 310, CH-3084 Wabem-Bem (10 Sfr. oz. 54).
Maj povsem smučarski
Tradicionalni Kramarjev smuk bo letos šele 6. maja na planini Javornik, organizator pa je prvič Športno društvo Lom. Prijave sprejemajo do vključno 3. maja na naslov Anton Kralj, Lom 48, 64290 Tržič.
Na Kamniškem sedlu bo 13. maja tradicionalni Štuparjev memorial v organizaciji AO Kamnik. Moral bi biti sicer že pred tednom dni, pa so ga zaradi nevarnosti plazov prestavili. Prijave bodo sprejemali še v soboto, dan pred tekmo v domu na Kamniškem sedlu, toda le do 17. ure.
Tretji vikend v maju bo tekmovanje pod Raduho, zadnjo nedeljo v maju pa VTK memorial pod Jalovcem. Vendarle to ni več tekmovanje, ki velja za smučarsko prvenstvo slovenskih alpinistov. Akademsko PD vabi nanj vse sedanje in nekdanje člane, še posebej alpiniste.
V Osapski steni
Tržiška naveza Filip Bence – Borut Bergant je 14. t. m. ponovila Gobo in Staro smer v Osapski steni. Gobo so plezali tudi člani AO Črne Teodor Jelen, Milan Plesec in Igor Radovič. Ženska naveza Maja Dolenc (AO Matica) – Ema Pančur (AO Tržič) pa je v soboto ponovila Medota, Pero in Trzinko, v nedeljo pa še Prečenje.
Slovenska, ne češka!
Nemška planinska revija Alpin je v aprilski številki spet dokazala kako malo se poznamo. Letos najtežjo prvenstveno smer v argentinski Patagoniji so namreč pripisali češki odpravi, ob tem pa lepo našteli imena naših znanih alpinistov – Janeza Jegliča, Silva Kara in Frančka Kneza. Napaka je nastala, čeprav je uredništvo dobilo s posredovanjem INDOK službe PZS popolno poročilo vodje odprave »Fitz Roy 83« Staneta Klemenca. V njem pa so pravilno izpisani nazivi: Slovenska smer, slovenska odprava… v naslovu je tudi Jugoslavija itd. Da je mera polna, je še risar novo smer samovoljno prestavil krepko v desno.
Marmolada 1983
V zadnjih letih je postala J stena Marmolade ena najpriljubljenejših torišč ekstremnih plezalcev v Dolomitih. Stena ima probleme vseh težavnostnih stopenj, vsako leto pa preplezajo kapico novih težkih smeri. Od lani nova smer v Marmoladi di Rocca Pilastro Nino (A3e, VI, 800 m). Smer sta preplezala Maurizio Giordani in Franco Zenatti, vodi pa med Gognino in južnotirolsko smerjo.
V Piz Serauta je bila preplezana smer posvečena Sandru Pertiniju, ki so jo Paolo Cipriani, Maurizio Giordani in Rosanna Manfrini ocenili s VII, A2/VT, 900 m. Poteka levo od Astine smeri, jo prekriža in doseže vrh desno od nje. V JZ steni so Sergio Dezulian, Benvenuto Laritti in Mariano Vinante v 12 urah preplezali Via Salurnel (VI, A3/IV-V).
V Marmoladi d’Ombretta je nova »Alibabina smer« (A3, VII-/V-VL 700 m). Preplezali so jo Paolo Cipriani, Maurizio Giordani in Franco Zenatti. Prvenstvena je tudi »Don Quixote« Šest ur sta jo plezala Inge Knapp in Michael Wolf in eno mesto ocenila s VÍI-. Tretjo – Via Simsalabim – pa je preplezala naveza Müller- Reiser; VI, 600 m.
Še dve vabili CAF
Club Alpin Français (CAF) vabi na mednarodno srečanje vrhunskih alpinistov, ki bo v Chamonixu. Vabijo iz vsake države po dva, bivanje plača njihovo ministrstvo za mladino in šport, srečanje pa bo od 8. do 21. julija letos. Njihova komisija za vzgojo in izobraževanje pa (v sodelovanju z mladinsko komisijo UIAA) vabi na srečanje voditeljev vzgojnih akcij in vzgojnih kadrov. Tudi v tem primeru bo bivanje (14. do 22. julija) plačalo njihovo ministrstvo, vabijo pa po dva člana iz vsake države. Komisija za alpinizem PZS poziva vse kandidate, da se takoj prijavijo z vso potrebno dokumentacijo.
Srečanje bo, kakor kaže, po vzoru nekdanjih, ki so združevali resnično vrhunske alpiniste z vsega sveta. To je mogoče soditi tudi po terminu in času trajanja. Naveza, ki nas bo zastopala, bo morala biti resnično kvalitetna, če hočemo obdržati in utrditi ugled našega plezanja. Drugo srečanje pa bo nova priložnost, da bi tudi dejansko prišli do poenotenja šolanja na vseh ravneh. Na programu je celo pogovor o poenotenju priznanj za opravljeno šolanje, problem torej, ki ga nimamo (povsem) rešenega celo doma. Bo pa to izredna priložnost tudi za navezavo stikov, ki bodo za pripravo naše gorniške šole več kot nujni.
Lani manj nesreč
Člani postaje GRS iz Bovca so pred občnim zborom pripravili še eno vajo. Kljub izredno slabemu vremenu so iz stene spustili »poškodovanca« in ga srečno prepeljali v dolino. Na občnem zboru pa so ugotovili, da so prav preventivne (in vzgojne) akcije eden vzrokov, da je bilo lani manj nesreč.
V osmih akcijah pa so vendarle enkrat šli v akcijo zaman, poškodbe so bile prehude. Med dežurstvi na Kaninu so oskrbeli 94 smučarjev, pripravili so tudi področni dan varstva pred snežnimi plazovi (skupaj s postajo GRS Tolmin), sodelovali so na vseh akcijah MK PZS v Bavščici itd. Na občnem zboru so podprli zamisel, da tudi slovenske GRS razvije redno sodelovanje z reševalci »treh dežel«. Skoraj vse obmejne postaje naše GRS že sodelujejo, prvo uradno »vsedeželno« srečanje pa bo pripravila komisija za GRS pri PZS.
Desetič na Boč
POLJČANE – KO SZDL Poljčane in PD Poljčane vabita 27. t. m. na 10. trimski pohod na Boč. Zbirališče bo med 8.30 in 9. uro pri spomeniku NOB v Poljčanah, kjer bo igrala godba na pihala KUD Janka Živka. Ob 9. uri bodo pohodniki skupaj z godbo krenili do Zgornjih Poljčan.
Za trimski pohod štejeta poti po cesti in čez Babo, kjer bodo tudi kontrolne točke. Trimske značke bodo na voljo pri planinskem domu na Boču. Ob 11, uri bo pri spomeniku na Boču krajša slovesnost, ob 13. uri bo pohod do planinskega doma k bolnišnici IV. operativne cone na Formili; po slovesnosti bodo pri domu tudi športne igre, poskrbljeno pa bo tudi za ples.
Dan OF, 27. aprila, naj postane dan srečanj krajanov na Boču.
Bližnje izdaje Planinske založbe
Planinska založba pri PZS bo tudi za prihodnje leto izdala (natisnjen bo že prihodnji mesec) zanimiv stenski koledar – Gore sveta. Jeseni bodo izšli tudi povsem novi, razširjeni in popravljeni Turni smuki. Z začetkom maja bodo dotiskani zemljevidi Bohinj, Triglav (1:20.000) ter Karavanke (1:50.000). Pohorje (1:50.000, dva lista) bo izšlo v začetku 1985. Končana je tudi redakcija trojezičnega (slovensko-italijansko-nemškega) planinskega slovarja. Pripravljen je v treh delih, vsak jezik je enkrat »vodilni«. Nova izdaja vodnika po Slovenski planinski poti bo izšla konec maja ali v začetku meseca junija. Planinski vodnik Julijske Alpe bo na vrsti žal šele jeseni. V nekaj dneh pa bo pripravljena za tisk nov izdaja prepotrebnega priročnika Hoja in plezanje (okoli 280 strani malega formata).
Že pod Manaslujem
Četverica naših alpinistov Stipe Božić, Viki Grošelj, Aleš Kunaver in Nino (?) Retelj je sedaj že v steni Manasluja (8163 m). Zadnja novica namreč govori, da so 9. t.m. meseca odšli iz Katmanduja v Drumse in da načrtujejo postavitev baznega tabora okoli 17. aprila.
Navodila za sklic reševalcev
Komisija za gorsko reševalno službo pri PZS je pred dnevi iz tiskarne Tone Tomšič dobila drobno knjižico (formata planinske izkaznice), ki vsebuje vse potrebne podatke za sklicevanje gorskih reševalcev in še opis postopka delavcev milice in stalnih služb v takih primerih. Na 27 straneh je Pavle Šegula pregledno razporedil resnično vse podatke in naslove ter telefonske številke vseh, ki bi jih reševalci lahko potrebovali pri svojem delu. Ne manjkajo tudi pozivni znaki radijskih (prenosnih in dolinskih) postaj GRS.
Memorial Joška Letnarja
LUČE – Planinsko društvo Luče prireja 29. t. m. ob 9. uri na Loki pod Raduho smučarsko tekmovanje v veleslalomu za memorial Joška Letnarja Prijave sporočite po telefonu na številko (061) 844-001 ali 844-058 – Ajnik, zadnji rok za prijave pa je 28. april do 18. ure v Koči na Loki. Tekmovanja se lahko udeležijo le člani PD.
Koča na Loki pod Raduho je ob koncih tedna in za prvomajske praznike odprta in oskrbovana.
Delovne akcije na Boču
POLJČANE – Planinsko društvo Poljčane vabi člane in druge občane, da se udeležijo delovnih akcij pri planinskem domu na Boču. Akcije bodo 24. in 25. t. m. med 15. in 19. uro in 30. t. m. med 9. in 14. uro. Udeleženci akcije naj prinesejo s seboj grablje, lopate in motike. Zbirališče: pri planinskem domu. Za malico bo poskrbelo PD Poljčane.
Najprej žepna in potem še »gosposka« izdaja knjige »Pot« Nejca Zaplotnika (CZ)
Nazaj v naravo, vendar ne počivat
Žalostno naključje (ali pa morda usoda) je naneslo, da so po dveh letih, ko se je prvič pojavila v knjigarnah, znova natisnili knjigo, lani aprila umrlega alpinista, Nejca Zaplotnika. Zdi se, da se ponavlja grenka ironija, ki je doletela vsakega, količkaj zaslužnega Slovenca – šele po smrti jim postavljamo takšne ali drugačne spomenike in jih kujemo v zvezde. Zagotovo je bilo tako tudi z Zaplotnikom, ali pa vsaj do takrat, ko je osemdesetega leta stal na najvišji gori sveta. Njegova knjiga Pot je prvič izšla leta 1981 v Medzaložniški zbirki Žepna knjiga (izdala jo je Cankarjeva založba v osem tisoč izvodih). Prav nič nenavadno ni, da so jo ljudje razgrabili, kajti bilo je po Everestu, ki so ga z odpravo osvojili vsi Slovenci. Potem je glas o knjigi potihnil in šele lani, ko je Zaplotnik umrl, so ljudje spet na veliko spraševali po njej. Iz tega je tudi razumeti komercialno potezo Cankarjeve založbe, ki je Pot lani ponatisnila, tokrat v bolj »gosposki« izdaji in v nakladi tri tisoč izvodov. Ponatis je dopolnjen z ducatom barvnih in nekaj črnobelimi fotografijami in prispevkom Mihe Potočnika na koncu knjige ter z ovitkom, na katerem je nekaj avtorjevih misli, zdaj prvič objavljenih; tekstualno gledano pa ni nobenih razširitev oziroma dopolnitev.
Zaplotnikovo literarno popisovanje plezalnih doživetij, spominov, seže v leto 1972, ko se prvič pojavi na straneh Planinskega vestnika in objavi nekaj zapisov o svojih plezalnih vzponih. Potem objavi v sedemdesetih letih vsako leto kakšen zapis, nazadnje 1978. leta. Kot lahko razberemo v knjigi, so sledili zapisi, ki so izrazito osebne narave, tako intimni in samega sebe razkrivajoči, da bi jih bilo (morda) tvegano objaviti, tudi zato, ker sami za sebe ne povedo toliko, kot sicer v sklopu celote. Vse te zapise je avtor malenkostno stilistično popravil, nekatere vsebinsko razširil in jih potem objavil v knjigi. V del knjige – zlasti zadnji – pa je povzel svoje dnevniške zapise, ki so bili tako prvič objavljeni.
Oblika, v kakršni je izšel ponatis Poti, potrjuje misel, da imamo v rokah knjigo spominske proze, ki preraste v avtobiografijo. Hoteli ali ne, to Zaplotnikovo pisanje tudi je, saj govori predvsem o zavedanju samega sebe, v tem svetu… Kar že je morebitne fikcije, je ta spretno vkomponirana v posamezne fragmente, ki tako le še bolj polno zaživijo, pa najsi bo to z vidika stila ali vsebinskosti (princip zgodbe). Konec koncev pa to ni tako pomembno, saj nima smisla empirično preverjati dejstev, ki so navedena v knjigi, to je posel za dlakocepce in za konkretne ljudi, ki se v Poti hočejo prepoznati.
Zaplotnik v svojih zapisih intenzivno doživlja samega sebe, kar prepoznamo v njegovih prvih premišljanjih (napisanih iz časovne odmaknjenosti), ki predstavljajo opoj posameznika, ki se je sklenil obvladati tako, da bo zaživel z naravo v najglobljem pomenu besede. Eno prvih spoznanj je, ki ga zaznamuje za vse življenje. »Plezanje je zame življenje, ne le športni užitek«. Spremljamo ga v mnogih najtežavnejših stenah, ko je utrujen od garanja, ko mu vrhovi in preplezani problemi ne pomenijo več toliko, da bi se jim razdajal z vso življenjsko energijo, ki jo premore. V svojih razmišljanjih najde preprosto rešitev za vse zgubljence, kajti na začetku se mednje prišteva tudi sam: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Iz povedanega se vidi, da je bilo življenje zanj najvišja vrednota, ki jo je treba preizkušati, a tudi izživeti.
A Zaplotnik tudi dvomi, venomer se sprašuje po temeljnih eksistencialnih vrednotah – po smislu in bistvu subjekta. Eksistencialistični dvomi so prepredeni z romantično naravnano svetoboljo, ko opazuje in vrednoti nesmiselno početje ljudi v »realnem« svetu, v dolini, pa najsi bo to, kadar s prijateljem nočita v steni ali v nepalski vasici, ko se sooči s prastaro ljubeznijo očeta do sina. V avtorju ni tiste temeljne dvojnosti, ki bi ga ovirala pred hotenjem; ne prizna delitve duše in telesa, kajti oba sta v soglasju, zlasti še v trenutkih najvišje zbranosti, ki jo terja od sebe. Nasprotno pa ga močno prizadeva razklanost zunanjega sveta, še posebno socialne razlike, kot jih je doživljal v Nepalu in Indiji; prizadetost je boleča, izhaja iz nemoči spremeniti svet. Vendar jo vedno znova presega s tem, ko trdovratno vztraja v premagovanju neenotnosti pojavnega sveta v enoviti svet svoje notranjosti.
Za Zaplotnika je življenje v naravi tisto, kar človeka lahko ozdravi vseh posvetnih skrbi, zmot in zablod. Prazno meščansko maksimo »Nazaj k naravi!« preseže s spoznanjem, da v naravo (prirodo) ne smeš priti počivat, temveč delat, potem te šele sprejme in ti ponudi vse svoje sladkosti. Plezanje mu pomeni najbolj prvinski stik z naravo; stene ga vedno znova potrjujejo v prepričanju, kako zelo je odvisno njegovo življenje na primer od najmanjše razpoke v skali. Tudi vztrajanja ga učijo, kot neposredno sam pove in kot nam povedo njegove izkušnje. Seveda ne gre za to, da bi njegova spoznanja vpisali v svoj kodeks načel. Toda je že tako, da nimamo ravno prilike pogosto se srečati s pisanjem, ki bi bilo tako osebno, tako samega sebe razkrivajoče in obenem tako prepričevalno. Kajti, to ni nobene zgodba, to je eno samo življenje!
Zapisi so sami za sebe fragmentarni, v celoto jih veže nit – avtorjevo življenje samo. V anekdotični okvir so vložena premišljanja o lastnem življenju, o odnosih z drugimi, lirični opisi krajine in doživetij napora, garanja v stenah, mestoma tudi suhoparni opisi premagovanja stene. Stil zapisov je dostikrat privzdignjen, lirično zanesen, a tudi skop, poročevalski – odvisno pač, o čem teče beseda. Besedišče je razmeroma preprosto, vsakdanje; svojo funkcionalnost zaživi šele znotraj vsebine. Avtor ne intelektualizira, razmišljanja so bolj modrovanja; včasih tudi moralizira, kar je razumeti iz avtorjeve svetlobne perspektive, saj si ne more odreči, da ne bi (vsaj v mislih) spreminjal sveta iz načel, ki jih sam živi. A tudi precej humornega je v teh zapisih, po izjemnem naporu sproščujočega plezalskega humorja, ki je sicer grob, a ne žali.
Nejc Zaplotnik je izkazal občutljiv pisateljski dar, predvsem v oblikovanju posameznih fragmentov (kot celota knjiga ni ravno izdelana ). Njegovo pisanje je neusmiljeno pričevanje posameznika o samem sebi, ki je, začuda, še zmogel in znal v zmehaniziranem dvajsetem stoletju doživljati in živeti s podobo enotnosti sveta v sebi. In resnična sreča je, da nam je največji del samega sebe ohranil v knjigi, ki predstavlja enkraten pojav v naši gorniški literaturi.
MARIJAN PUŠAVEC
