Obdobje, ki je za nami, so zapolnjevala poročila izpod Turske gore in Brane. Alpinisti so potihnili. V vetru oživljen svet med Grintovci (pa) je deloval na polno. Vse bolj prihaja do izraza, da planinci (tudi iz tujih držav) lahko po opisih in GPS vrisanih sledeh odkrijejo praktično (še naključno?) vse možne prehode izven označenih poti, pa naj si bodo planinski, lovski, gorniški ali alpinistični. Žal sta planinca umik iz načrtovane zimske ture in nazobčanih Kotličev izvedla na napačno stran in tik pred odrešitvijo je sledilo hudo. Na severni strani je prehod …
Nekaj besed o Kotliški grapi
V soboto, 24. januarja 1981 so Mekinjčani Janez Benkovič – Beni, Janko Plevel – Pubi (našpičena povratnika z Aorakija) in Franc Holcar – Hozi (vsi trije AO Kamnik), kot prvi plezali celotno Kotliško grapo, ki jo je pod vrhom na zoženju zapiral ledni slap (40 m 60°-90°), nato pa so vstopili v Dolfovo Levo smer v zahodni Brani (III-IV 4 ure) in tako opravili verjetno drugo ponovitev nasploh in 1. ZP. Sestopili so po Bosovi grapi.
Kotliška grapa, (če ni le nedeljski predkosilni zimski trening za gorske reševalce), je torej že od vsega začetka zanimiva kot povezovalni prehod (ali pa le vstopna v zahodno steno Brane). Grapa privede čez slap skoraj direktno do nazobčanih Kotličev (ali pa se lahko nekaj prej po dobro zasneženih platah umakne na lovski prehod) in na desni se odpre nad potjo SZ greben. Če se spusti s Kotličev na severno stran, bo kmalu popularna Alpi in še skoraj neskončno možnosti na severnih straneh za povratek na osončene predele.
O Kotliški grapi (z nealpinističnega stališča) je bilo (torej) spet veliko napisanega in pokazanega, s po pravilu malo vsebine. V dobrih razmerah odlične grape (narejen spodnji del ponudi smučarjem popolnost smuka z Rink) se je prijel neprijeten in odbijajoč dih. Marko in predvsem Ivo sta markantno stičišče dveh gora skoraj preveč zaznamovala. Predvsem Ivo je iskal skrivnosti, recimo energije, ki ga je privlačila. Ko so ga (le) trije reševalci prvič vlekli iz grape, so strele tolkle v Brano in 200-metrski zelo strmi skalni hudournik se je napolnil, da sta Ivo in Suhi komaj plezala vlečena navzgor v polmetrski vodi. Deklici pa, ki ju je pred kratkim (nekje) od tam in med oblake, (po)vzdignilo plovilo pa sta TikTok povedali vse!
S prijateljem
Filip Princi in Tine Cuder sta v zadnjem trenutku plezala Ultimo Minuto M8/WI5 v Vallungi, Langentalu,
Nekaj dobrega ledu
V Julijskih Alpah sta Nejc Marčič in Luka Kovačič kljub močnemu vetru že “prebila” led …
Mali Koritniški Mangart – Meč
Slovenske ledne in mix plezalce in alpiniste lahko (že) sledimo na tujem: v ledu Dolomitov, Colfosco, Seebachtal, Spiti valley, … itd. Mraz v naših dolinskih alpskih mraziščih pa bo kmalu olajšal dejavnost.
OD TOD IN TAM
V (topli) Mišji peči
Domen Škofic …
V mrzlem kraljestvo Everesta
Jostu Kobuschu (pa) lahko sledite …
Na Antarktiki tudi zelo toplo
Aleš Česen, Urban Ažman in Devon Goode so izkoristili priložnost in naredili nekaj lepih vzponov nad njihovim taborom …
O naših alpinistih na tujem
Za Alpenzeitung je Franc Ekar napisal že blizu sto člankov, v zadnji letošnji številki pa je prispevek o Luku Lindiču in Luku Krajncu, ki jima je uspelo prosto preplezati novo smer v severni steni Rjavine v Julijskih Alpah.
Letos (pa) v ta elitni klub (spet) ni bil sprejet noben Slovenec, saj morata kandidata za novega člana podpreti vsaj dva izmed obstoječih članov ali podpornikov kluba.
Nova novozelandska smer
O začetkih lednega plezanja
Če se še malo (po)vrnemo nazaj. Louise Falls v Alberti je mega priljubljen ledni vzpon s strmim tretjim delom, ki ga pogosto omili gost promet (WI4-5, odvisno od pogojev). Pred petdesetimi leti, med začetno revolucijo lednega plezanja, je bila ta ledna smer dovolj težka, da je bila del tematskega članka v AAJ, ki opisuje napredek v kanadskem lednem plezanju. Pozimi 1973–1974 so bili izvedeni pomembni vzponi, kot sta Nemesis in Bourgeau Left-Hand, ocenjeni z WI6. Takrat je veliko plezanja še vključevalo pomoč in uporabo fiksnih vrvi ter večdnevno plezanje. Louise Falls je šel brez tega, a ne brez težav.
Fotografija Jacka Firtha v lednem slapu Louise, februarja 1974, avtor Peter Zvengrowski, prvotno objavljena v AAJ 1975.
Jack Firth, Eckhard Grassman in Peter Zvengrowski so februarja 1974 začeli vzpon v pričakovanju lahkega popoldneva plezanja. Do petih popoldne je Jack še vedno trdo delal sredi tretjega dela, ki je vključeval izstop iz udobne ledene jame pod veliko streho nad njo, da bi splezal na navpični steber drobljivega ledu. Odločili so se, da za ta dan nehajo, se spustili čez prva raztežaja in odsmučali nazaj čez jezero v Wapta Lodge. Naslednji dan so se okrepčani s Tonyjem Mouldom povzpeli do ledene jame in Jack se je vrnil na delo, oborožen s tremi pterodaktili (specialnimi klini) in posebnimi doma izdelanimi cevastimi klini. Še vedno je potreboval še dve uri, da je zaključil in povaroval ostale, … in dandanes
Se plezalci sploh zavedajo …
@explorefiles MOUNTAIN CLIMBER GRAVE MISTAKE🫣 #adrenaline #extremesports #scary ♬ original sound – Explore Files
Pa srečno vsem, ki ste prišli do konca, leta 2024 in seveda mnogo dobrih vzponov …
