Reševanje življenj je eden od človeških nagonov, po mnenju nekaterih veliko močnejši od nagona po ubijanju ali samomoru, ki sta v mnogih primerih žal tudi človeški lastnosti. Reševanje življenj je veliko dejanje in tisti, ki to počnejo, si zaslužijo spoštovanje in hvaležnost. Brez če ali ampak. Že dolgo so organizirane reševalne enote, ki delujejo sedaj v službi civilne zaščite, s posebnim poudarkom na pomoči številnim obiskovalcem gora, bolj ali manj usposobljenim, ki iščejo čustva v vertikalnem svetu. Delo reševalcev, sestavljeno iz pristne strasti in v veliki meri čistega prostovoljstva, predstavlja eno izmed mnogih odličnosti sicer nenavadnih držav. Brez njih bi bila gora zagotovo manj varen kraj. Tako se je v teh desetletjih delovanja zaradi izjemnih podvigov reševalcev v večinoma rdečih jopičih (po)rodil mit, ki zapeljuje in fascinira. Lokalni časopisi, zlasti v alpskem prostoru, pogosto pa tudi nacionalni časopisi, radio in televizija, se zelo potrudijo, ko je treba poročati o njihovih pogostih podvigih. Pogosto … pravzaprav morda malo preveč, sodeč po številkah, ki se vsako leto večajo kot bilanca ob koncu sezone.
Številke, ki morajo spodbuditi razmislek, kajti druga plat tega kovanca državljanske hrabrosti so nezanemarljivi stroški, ki jih plačajo skupnosti, da ta mit ostaja pri življenju. Da se razumemo gorsko-reševalne enote niso krive, če gore privabljajo vedno večje število ljudi in z njimi statistično vedno večje število klicev na pomoč. In v resnici ne gre za vprašanje krivde, temveč za načela, okoli katerih bi bilo primerno modulirati nekatere misli. Kot: ali je obveznost zagotoviti varnost v gorah vsem? Tu cesta tako ravna, kot vreteno doseže razpotje, ki po eni strani vodi v razsežnost mita, po drugi pa proti kraju, kjer se utrjuje zavedanje, da obiskovanje gora v določenih razmerah predvsem ni resnična nuja in drugič ni vedno rešena situacija, ki je na dosegu vsakogar.
Česar statistike vsaj v splošnem branju ne povedo, je, koliko intervencij je generiranih zaradi banalnih situacij kot posledic neizkušenosti. Ali nasprotno, zaradi dvomljive želje po izzivanju meja lastnih zmožnosti podcenjevanja tveganja, ki se jim izpostavljamo sami in katerim bodo izpostavljeni tisti, ki se jih pokliče, da rešijo – osle. Na eni strani helikopter kot taksi, na drugi vse večja števila reševalcev kot zagotovilo odrešitve v primerjavi z domnevo nesmrtnosti. Imbecilli vs arroganti.
Seznam bi bil dolg, a morda je vseeno treba spomniti, da bo moral helikopter, da pobere ubogega utrujenega in rahlo obnemoglega pohodnika ali planinca, povzdignjenega z družbenimi omrežji, pustiti na tleh gozdarja, ki ga je podrlo drevo, poškodovanega plezalca – delavca, ki postavlja mrežo proti skalnim odlomom, da bi zaščitil cesto, ali gorskega kmeta, ki poskuša rešiti tele, ki je padlo s pečine … in seznam se lahko nadaljuje.
Po planinskih poteh in brezpoteh pride karkoli in kdorkoli, kar je sicer v redu, potem pa mora biti tudi v redu, da se kdo s teh poti in skal ne vrne domov. Z eno izjemo, ki zadeva tiste, ki svoje delo najdejo v gorah pogosto zato, da bi zagotovili varnost ali dobro počutje mnogih, ki gore obiskujejo s površnostjo ali arogantnostjo. Organizacija tovrstne storitve in njeno zagotavljanje veliko stane in le redki so tisti, ki ceno svoje »izletne« nepremišljenosti plačajo iz svojega žepa. Tudi tu se odražajo številke, ki se nanašajo na impresivne zneske slabih terjatev, ki jih v alpskih regijah objavljajo skupaj s številom intervencij.
Ohranjanje mita torej stane in je kot igranje s kovancem z glavo ali cifro. Na eni strani glava, ki pogosto ostane doma na nočni omarici številnih pustolovcev ter nekoristnih osvajalcev, na drugi pa križ, ki izstopa v grbu gorskih reševalcev kot simbol junaštva in pohvale. Delo v dobro vseh, tudi tistih, ki si tega za nazaj morda ne zaslužijo.
Povzeto in prirejeno (tudi v luči zadnjih dogajanj) razmišljanje po objavi Testa o croce? L’oneroso mito del Soccorso Alpino na sherpa-gate
