Planinski vestnik 2001/09
Čez strmi obraz kraljice nad Logarsko dolino
Ko sem razmišljal, katero smer bi izbral kot prvo za našo novo rubriko, v kateri bomo vsak mesec predstavili po eno smer v stenah naših gora, sem bil kar nekako v dilemi. Ene so pretežke, ene so nepopularne, spet druge kar preveč “obrabljene”, nekaterih je “sam šoder” … In vse bolj mi je na misel prihajala severna stena Ojstrice (2350 m) nad Logarsko dolino. Prav zares markantna stena, v kateri pa lahko več ali manj srečujete samo Štajerce oziroma alpiniste iz severovzhodnega dela Slovenije, ostali le redko zaidejo v ta konec. To je podobno kot pri smučanju, ko se Ljubljančani drenjajo na Krvavcu ali v Kranjski Gori (če slučajno ima sneg), za Pohorje pa so le bežno slišali. O smučanju na Pohorju pa … Kar pridite in prijetno boste presenečeni! Na Pohorje in v Logarsko!
Smer predvojne generacije
V strmem zidu Ojstrice je kar nekaj priljubljenih in pogosto obiskanih smeri, kot so Ogrin-Omerza (V+, 490 m), Spominska smer Iva Reye oziroma Zmaj (VII-, 470 m), Modec-Režek (V+, 500 m), Desna (V+, 550 m), med njimi pa je zagotovo največja klasika Herletova smer. Smer Herle-Vršnik, kakor je njeno celotno ime, se mi je zdela primerna za prvo predstavitev iz več razlogov. Najprej zaradi njenega zgodovinskega pomena (pred kratkim je minilo 60 let od njenega nastanka), je zmerne težavnosti, poleg tega pa sem jo pred kratkim preplezal z mojo boljšo polovico. Bo kar dovolj razlogov. Sicer pa smer razen v enem raztežaju, znameniti prečnici, ne doseže pete stopnje in je primerna tudi za začetnike, v njej pa se zvrsti veliko različnih tipov plezanja in tudi kvalitet skale. V najnovejšem vodniku sem videl celo opombo, da je to ena najlepših smeri v slovenskih Alpah, kar je seveda pretiravanje, je pa smer dovolj zanimiva, da bi spadala v zbirko vsakega resnega alpinista in to že v njegovih učnih letih. Kljub zmernim težavnostim pa ne gre pozabiti, da je vzpon skupaj s sestopom dokaj zahtevna tura in zahteva nekaj kondicijskih (in psihičnih) priprav, še posebej za tiste, ki največje podvige opravijo v plezalnih vrtcih deset minut hoje od avta.
Kot prva sta jo 11. in 12. avgusta 1941 preplezala Franc Herle in Gustl Vršnik, to pa je bilo nekakšno sklepno dejanje generacije, katere napredek je prekinila 2. svetovna vojna. Odnesla je mnoga alpinistična imena, med njimi pa sta bila na žalost tudi avtorja naše smeri.
Herletova votlina, prečnica …
Najprimernejše izhodišče je Logarska dolina oziroma Koča na Klemenči jami pod Ojstrico (1208 m), do koder je slabo uro hoje iz doline. Že sam obisk koče je posebno doživetje, saj vas bosta njena “šefa” Tone Pavlič – Čif in Andrej Grudnik – Drejc tako prijazno sprejela, da boste le stežka odšli naprej. Sta izkušena alpinista in pri njiju boste dobili tudi kakšen koristen nasvet. Od koče je do stene še dobro uro hoje, ves čas pa sledimo markirani poti. V prostrani krnici Zgornja jama, kjer se razcepita pot čez Škarje in Kopinškova pot, še okoli deset minut sledimo slednji in nato med balvani ter čez melišče pridemo pod širok kotel, kjer vstopi več smeri. Po obilnih zimah bomo imeli na vstopu nekaj težav s snežiščem, v tem delu pa predstavlja nevarnost tudi padajoče kamenje iz stene, predvsem takrat, ko je nad nami že kakšna naveza.
Najprej se bo treba prebiti čez lažji, a nekoliko krušljiv spodnji del (II-III), ki sledi nekakπni široki grapi, ko pa se po 100 metrih zapre, krenemo po gruščnati polici proti levi do konca. Tukaj se prične zares. Prehod naprej je mogoč levo čez majhen previs (IV+) in nato sledimo razčlembam ves čas rahlo levo navzgor (III) proti sistemu votlin. Skala tukaj ni najboljše kvalitete, a pravi alpinisti se na to zaradi zmernih težav niti ne ozirajo. Ko dosežemo prvo votlino, se smer obrne nazaj proti desni in tako plezamo iz ene votline v drugo, po dveh raztežajih (III-IV) pa navzgor v največjo – Herletovo votlino. Prostrana votlina, ki je včasih nudila zavetje mnogim navezam, je opremljena celo z “naravnim vodovodom” za primer kakšne hude žeje, naletimo pa lahko seveda tudi na kakšne ostanke konzerv zgodovinske vrednosti. Primeren kraj, da se olajšate, če niste tega storili že kje pod steno, saj vas kmalu čaka “najzabavnejše” mesto v smeri.
Iz votline krenemo desno navzgor (IV+), kjer nas za vogalom pričaka strma greda z dobro skalo in nas pripelje na vrh nekakšnega stolpiča (IV). Ker je nadaljevanje prečnica, boste nekoliko v dilemi. Spodaj vodi široka poč proti levi, klini pa gredo naravnost navzgor. Najprej je treba nekoliko navzgor, potem šele opazimo pravo prečnico. Sicer je opremljena s klini, vendar bodo nekateri kakšnega zagotovo še pogrešali, saj je ta del resnično izpostavljen. Najbolje, da pustite staro leseno kajlo pri miru, oprimkov je dovolj, samo hitri morate biti. In ko že mislite, da ste preko, vas čaka najtežje mesto. Zadnji metri navzgor do majhne lope, kjer je varovališče, so precej gladki, pomagamo pa si lahko tudi z luknjo, ki je ostala od svedrovca. Zavrtala sta jo prva plezalca in velja za prvo v naših stenah. Tudi na začetku raztežaja sem ob zadnjem vzponu opazil podobno luknjo. Do sedaj sem vedno mislil, da je samo ena. Kakor koli, v tej smeri so bili zavrtani prvi svedrovci pri nas in že zaradi tega dejstva je ta smer dovolj zanimiva. Kakšen “friko” bi si tako želel ta del smeri na gosto navrtan, čeprav je le VI-.
Ko je znamenita Herletova prečnica za nami (glede na to, da je v tej smeri vse poimenovano po Herletu, je bil očitno vodja naveze), se prične najlepši del smeri. Do vrha je skala zelo dobra, pričaka pa nas tudi nekaj zmerno težkih mest. Najprej je treba še dalje proti levi, celo malo navzdol (IV+), nato pa navzgor po široki izstopni zajedi (IV). Na sredi je še pravi kamin, v njem pa hlad, ki sredi poletja celo prija. Nad kaminom se stena položi in kmalu smo čez izstopni grušč pri jeklenici Kopinškove poti. Odpre se pogled na Robanov kot in greben na drugi strani, kjer se daleč na začetku doline dviga Križevnik s svojo strmo steno, kamor se bomo v prihodnosti tudi odpravili.
Sestop čez vrh
Za sestop imamo dve možnosti. Lahko gremo navzdol po zavarovani Kopinškovi poti, lahko pa se povzpnemo še nekoliko navzgor po jeklenicah, ki vodijo po robu stene, prečimo snežišče (ali melišče) pod vršnim delom Ojstrice, se povzpnemo na vrh in nato sestopimo po poti čez Škarje, ki ni zahtevna. Druga možnost vam bo vzela nekaj več časa, je pa bolj “prava”. V današnjem času so alpinisti že kar pozabili, da imajo gore tudi vrhove, z vrha pa se bo odprl dovolj lep razgled, da boste primerno nagrajeni. Sicer pa boste že čez dve uri hladili dlani na steklenici pri Čifu in Drejcu. Za prenočevanje je najugodnejša možnost v Koči na Klemenči jami, redki obiskovalci severne stene Ojstrice pa pridejo na to stran s Korošice, kjer je Kocbekov dom (1808 m). Nekoč je bil pod steno tudi bivak, katerega ostanke lahko še vedno vidite na poraščeni glavi desno pod steno, a to je že zgodovina.
Kar se tiče opreme, je ne potrebujete veliko: deset sistemov, predvsem zaradi prečnice, kakšen klin za vsak slučaj, tisti, ki gredo bolj na “ziher”, pa bodo zraven seveda vzeli malo več železja. Smer je za svojo težavnost dovolj opremljena, se pravi, da so razen v prečnici klini bolj redki. Skico smeri najdete v knjigi Slovenske stene (Mihelič, Zaman; Cankarjeva založba 1987) in v plezalnem vodniku Logarska dolina – Vzhodni del (Babič, Golnar, Savelli; PZS 1998), pri orientaciji pa si lahko pomagate tudi z zemljevidom Kamniške in Savinjske Alpe (PZS, 1:50.000) ter Grintovci (PZS, 1:25.000). Ja, pa za Neštajerce bo potreben tudi Atlas Slovenije.
Boris Strmšek
