Slovenski alpinizem 2001
Jernej Sinkovič (1976 – 2001)
S plezanjem se je začel ukvarjati leta 1991, v začetku po plezalnih vrtcih. Junija leta 1993 je okusil pravi alpinizem, saj je opravil svoj prvi alpinistični vzpon v gorah. Preplezal je Knezovo »štirico«, smer Amerika v predostenju Križevnika. V alpinistično šolo se je vpisal leta 1994 in tri leta kasneje postal alpinist. Naslednja leta se je razvijal v vse boljšega alpinista, še posebej je bil doma v ledu. Plezal je po naših gorah, v Dolomitih, v Centralnih Alpah in na Škotskem. Leta 2000 se je udeležil svoje prve odprave v Himalajo. Pridružil se je skupini mariborskih alpinistov, ki je poskušala preplezati prvenstveno smer na Annapurno III. Gora ga je dvakrat zavrnila tik pod vrhom. Prvič je reševal obolelega prijatelja v navezi, drugi poskus pa mu je preprečil veter, ki je dobesedno pometel s taborom. To mu ni vzelo poguma, saj je opravil še nekaj težkih vzponov. Kot alpinistični inštruktor je odlično vodil alpinistično šolo, pozneje pa prevzel tudi odsek in ga tudi uspešno vodil. Žal pa se je njegova pot prehitro končala v gorah nad Jezerskim. Po že preplezani smeri smo sestopali po poti do Ledin, ko se je nenadoma odlomil velik skalnat blok, se raztreščil in pokopal Jerneja.
Jernej, v spominu si nam ostal kot veseljak, ki je ljubil življenje in ga živel kot le malokdo.
Rok Dečman
– – – –
Spomin in opomin gora (kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah)
V soboto, 16. junija 2001, je pet članov AO Celje v lepem vremenu plezalo Novo Centralno smer v Babah (Velika Baba, 2127 m, Kamniško-Savinjske Alpe, Atlas 59 B 3). Po opravljenem vzponu so sestopali po zavarovani plezalni poti pod Ledinskim vrhom proti Kranjski koči na Ledinah. Prvi je sestopal 25-letni Jernej Sinkovič, član AO Celje, alpinistični inštruktor in pripravnik celjske postaje GRS. Ob 14.25 so se alpinisti spustili do višine 1800 metrov, kjer pot križa plezalno smer Grapa. Tedaj je z Ledinskega vrha začelo padati kamenje. Takoj zatem je 200 metrov višje močno počilo in v prepad je zgrmel ogromen skalni blok. Preden se je odlomil blok, je Sinkovič približno 30 metrov pod drugimi iskal zavetje pod previsom in se hkrati držal za žično vrv. Kamenje je nehalo padati in se je oblak prahu polegel, takrat pa so drugi štirje alpinisti ugotovili, da ga ni in da ga je verjetno odnesel kamniti plaz.
Ob 14.30 so jezerski gorski reševalci iz Češke koče opazili podor kamenja v Ledinskem vrhu. Takoj zatem so jih obvestili o klicih na pomoč. Reševalec na Vodinah (Ledinah) je takoj odšel v bližino kraja nesreče in srečal alpinista, ki je za las ušel podoru. Njegov soplezalec je šokiran sestopil čez Jenkovo planino v dolino.
Reševalci s helikopterjem in lavinskim psom so ugotovili, da je bil zaradi velike in stalne nevarnosti padajočega kamenja pristop do plazu nemogoč in neprimeren za delo s psom. Nato so poskusili sestopiti z vrha, a med stalnim padanjem kamenja niso našli sledov. Naslednji dan tudi večkratno iskanje v megli in med rosenjem ni dalo uspeha. V torek, 19. junija, so med celodnevnim iskanjem uspeli najti majhen košček blaga. Nato so morali iskanje prekiniti.
V soboto, 30. junija, so ocenili, da je nevarnost v Grapi manjša, in nadaljevali iskanje. Jezerskim in celjskim reševalcem je pomagal vojaški helikopter.
Grapo oziroma območje pregleda so razdelili na pet odsekov. Helikopter je najprej z vitlom spustil štiri reševalce na prvi odsek, kjer so začeli s kopanjem in iskanjem s pomočjo iskalca min. Takoj nato so začele iskati še druge tri skupine (16 reševalcev in 9 psov). Ob 14. uri so našli ponesrečenega.
Po mnenju reševalcev je do nesreče prišlo na zavarovani plezalni poti Babe-Vodine, ki je v zgornjem delu tehnično zahtevna, v spodnjih dveh tretjinah, ko preči Ledinski vrh, pa objektivno izredno nevarna zaradi krušljivosti in stalnih kamnitih podorov. Na tem delu je pred leti padajoči kamen zlomil nogo češkemu planincu. Na Babe vodita še dve zelo lepi in nenevarni poti, zato so predlagali, naj se zavarovana plezalna pot zapre.
– – –
Jerneju v spomin
Planinski vestnik 2001/09
Pred dnevi smo se na žalni seji v Narodnem domu, dan kasneje pa na celjskem pokopališču poslovili od Jerneja Sinkoviča, ko smo se že skoraj sprijaznili, da ga bo gora hotela obdržati samo zase, pokopanega globoko pod kamenjem.
Jernej je pri svojih 25 letih v planinstvu že veliko dosegel, razvijal se je v vrhunskega alpinista. Lani je prvič plezal v Himalaji na Anapurno. Ta gora ga je kar dvakrat zavrnila, vse zaradi spleta naključij, ko je reševal obolelega prijatelja in ko je vihar odnesel zadnji bazni tabor. Vendar z njemu znano treznostjo ni trmaril in rinil na vrh, kjer bi se lahko marsikaj zgodilo.
Da je bil zaupanja vreden plezalec, smo vedeli vsi, občutili pa njegovi soplezalci. Varnost v gorah mu je bi la že prirojena vrlina. Pred kratkim je uspešno opravil izpit za alpinističnega inštruktorja. Zato nam je toliko bolj nerazumljivo, da ga je tragična smrt zatekla ravno v tistem kratkem trenutku, ko je bil pod odtrgano skalno gmoto, pod goro, ki je tisočletja kljubovala vsem naravnim silam. Jernej ni naredil napake pri plezanju, svoje tečajnike je hotel varno, po nadelani poti pripeljati v dolino. Njemu žal ni uspelo, kot da je hotel nam nerazumljivo demonsko silo pritegniti nase, da bi tako zavaroval prijatelje, ki so mu sledili.
Jerneja bomo pogrešali vsi, njegovi domači v društvu in njegovi prijatelji. Bil je član upravnega odbora društva, alpinisti so si ga konec lanskega leta izbrali za svojega načelnika, tudi gorski reševalci so ga želeli v svojih vrstah.
Najmlajši športni plezalci se ga bodo vedno spominjali, saj jim je bil prvi mentor in prijatelj. Z njim je tudi športno plezanje v društvu in Celju dobivalo prve obrise in uspehe.
Njegovi načrti so bili zelo ambiciozni in hkrati realni, prepričan sem, da bi mu jih uspelo uresničiti.
Jernej je zapustil številne plezalne smeri na domačih plezališčih in na tujem, tudi prvenstvene so vmes.
Začel je plezati zelo svojstveno, na skrivaj, kasneje s prijatelji iz Košnice. V plezalno šolo pri društvu se je vpisal leta 1994, ker je želel izpopolniti svoje tehnično znanje.
Vzponi so se kar vrstili, vedno več jih je bilo in vsak je bil zahtevnejši. Pred mesecem je dobil bronasti znak Planinske zveze Slovenije za svoje delo.
Jernej je v plezanju našel nove izzive, nova doživetja. Uresničil je svojo željo po prostosti in pri tem neizmerno užival, žal samo prekratek čas. Nanj ostaja lep spomin. Ponosni smo lahko, da smo ga poznali, da smo skupaj delali. Pred to mogočno goro, ki nam ga je ugrabila, pa ostajamo vsi majhni in nebogljeni. Molilne zastavice v njegovi sobi, ki jih je prinesel mami za spomin iz Nepala, pa nemo pričajo o človeški minljivosti.
Edi Stepišnik
