Planinski vestnik 2007/03
Grape kot nalašč za učenje
v Velikem Grintavcu.
Dolina Mangartskega potoka se na vzhodu konča z mogočnim Mangartom (2677 m), na severu pa se nad njo iz mejnega grebena z Italijo dvigujejo vrhovi in vršički ne pretirane višine, po večini porasli z ruševjem in zato ne preveč »privlačni« za obiskovalce. Iz nasprotne smeri se greben od mednarodnega prelaza Predel počasi dviguje od Predelskih glav (Cima Predil, 1618 m), Skutnika (Torre Guarda, 1865 m) in Velikega Grintavca (1943 m) do Vršiča (Ursic di Raibl, 1919 m), se spusti na sedlo Čez Stože (Sella Ursic, 1736 m), dvigne na Malo Rušo (Punta dei Camosci, 1922 m) in spet spusti na sedlo Čez Beli potok (1713 m). Od tam se proti Mangartu močno dvigne, vrhovi sežejo nad dva tisoč metrov, vendar za nas niso več zanimivi.
Mangartska planina (1295 m) leži približno v spodnji tretjini doline, na levi strani ceste, ki vodi proti Mangartski koči, ter je od nje oddaljena le nekaj minut hoje. Je odlično izhodišče za raziskovanje v poletnem času. Mimo vodi tudi označena pot do Mangartskega sedla. Od tam se po nekaterih precej dobro ohranjenih neoznačenih stezicah lahko dvignemo proti grebenu, vendar ne ravno na vrhove. Svet je zapuščen, ruševje se je močno razbohotilo in zaraslo še tiste prehode, ki so bili nekoč bolje uhojeni (nekaterim stezicam se še da slediti). Malo pod prevalom Čez Stože se je leta 2000 utrgal zemeljski plaz in se po poti po dolini prelevil v katastrofalno naravno nesrečo, ki je spremenila okolico doline Mangartskega potoka in Loga pod Mangartom ter življenje na tem predelu.
Gore nad Mangartsko planino so pozimi idealne za plezanje po zasneženih grapah. Primerne so tako za začetnike, ki se šele učijo tehnike plezanja v snegu, kot za tiste, ki v zimskih gorah radi poiščejo mir. Sestopi so zaradi težjih prehodov po grebenu nekoliko orientacijsko zapleteni ali pa potekajo kar po samem pobočju gore.
Pred nekaj leti je pozimi tam potekal alpinistični tečaj v organizaciji KA PZS. Vse tri dni smo imeli lepo vreme in ob obveznem šolskem učenju izdelave sidrišč v snegu in reševanja iz plazu smo dobršen del dneva namenili plezanju in praktični uporabi varovanja v snegu. Zaradi večjega števila tečajnikov in alpinističnih inštruktorjev je bilo preplezanih kar nekaj grap, ki se zarezujejo v greben nad planino.
Mala Ruša (Punta dei Camosci, 1922 m)
Desno od dolinice Dren, po kateri pelje tudi neoznačena pot do mejnega grebena, se dviga Mala Ruša. Njeno južno pobočje je prepredeno z grapami srednje težavnosti: Centralno (250 m, 45-55°), Desno (250 m, 45-55°), Desno desno (250 m, 45-55°) in Gozdarsko (250 m, 45-55°). Na severno stran, v Italijo, se spuščata Večerna (300 m, 80°/45-55°) in Sestopna grapa (250 m, 45°), na vzhodni strani je še Mokra grapa (300 m, 45-55°) in na jugozahodni strani pobočja Male Ruše Sestopna grapa (200 m, 45-55°). S soplezalcem in inštruktorjem smo se prvi dan odpravili v Centralno grapo. Preden se je začel zožani del grape, je bilo treba preplezati še kratek skalni skok (plezanje II. stopnje), v nadaljevanju pa s soplezalcem nisva imela več težkega dela. Grapa je bila lepo zalita s snegom, sneg pa ni bil pretrd in plezanje je bilo prijetno in uživaško. Varovališča sva naredila v snegu, ker je bilo zaradi pomanjkanja uporabnih razpok v skali manj možnosti za zabijanje klinov. Grapa se proti vrhu malo razširi, nato pa zavije na desno v izstopni žleb, ki je tudi najstrmejši del smeri. Cepini so lepo prijemali, na grebenu pa zaradi zelenja, ki je gledalo iz snega, ni bilo težko narediti varovališča, saj ga je narava kar sama ponujala. Prehod do Sestopne grape (200 m, 45-55°) je potekal po grebenu, najprej proti vzhodu, treba se je bilo celo za nekaj metrov spustiti na severovzhodno stran grebena, nato pa smo zavili proti jugozahodu. Sestopne grape ni težko najti, saj se lepo vidi. Ker ni težka, je bil sestop v dobrih razmerah hiter in že smo bili pod vznožjem gore.
Vršič (Ursic di Raibl, 1919 m)
Vršič nad Mangartsko planino kaže nedostopna pobočja in strme stene, z južne strani se pozimi lahko povzpnemo nanj samo po Centralni grapi (300 m, 45-50°). Prehod nanj v kopnem poteka po njegovem zahodnem pobočju. Jugovzhodno pobočje presekata še dve grapi: Bi-vi (250 m, 45-50°) in Novoletna (250 m, 45-55°). Do vstopa v Centralne grape naslednjega dne smo prečili zemeljski plaz levo od planine in svojega tabora ter se nato strmo dvignili po gozdnatem pobočju Vršiča. Vstop v grapo je že v začetku kar strm. V nadaljevanju smo po ozkem žlebu priplezali do skalne zapore; treba se je bilo umakniti na levo in jo obiti. Nad skalno zaporo se grapa nato malo razširi, proti vrhu pa spet precej zoži. Izstopili smo na majhnem sedelcu približno trideset metrov v levo pod vrhom Vršiča.
Turo smo marca čez leto dni ponovili s prijatelji. Dostop do plazu pod Vršičem je bil naporen, saj smo gazili do kolen, postajati je začelo pretoplo in naše želje po plezanju je bilo konec. Zavzeli smo velik balvan pod steno in med poležavanjem poslušali zvoke plazov, ki so se sprožali v okolici. Po dveh urah smo preverili razmere, grapa se je že splazila, zato smo vseeno odšli plezat. Ko smo bili v nekoliko razširjenem delu nad skalno zaporo, sem na svojo grozo nad sabo zagledala skoraj dva metra visok oblak »megle«. Zavpila sem: »Plaz!« in vsi smo se stisnili k pobočju grape, dva na levo, eden na desno. Mimo nas se je usul plaz sprijetega mokrega snega in vsi smo si oddahnili, da nismo bili takrat ravno nad vstopom, kjer ni nikakršnih možnosti umika. Po začetni nervozi in omahovanju smo skoraj stekli na sedelce. Tam smo ugotovili, kaj je povzročilo plaz. Zahodno pobočje Vršiča je bilo golo, sonce in toplota sta mehčala sneg, ta je v kepah padal v grapo, se nabiral in z njo teža, tako da se je – ne glede na to, da se je grapa prej že splazila – spet sprožil nov plaz. To je bila res šola s srečnim koncem.
Nazaj po grapi nismo sestopili, ker smo nameravali preplezati še kakšno grapo. S sedelca smo se po zasneženem severozahodnem pobočju spustili v ozki zatrep doline Sinjega dola, do vznožja Velikega Grintavca.
Veliki Grintavec (1943 m)
Grintavec leži nekoliko zahodno od Vršiča in je z njim povezan samo z globoko in široko škrbino. Nanj se pozimi lahko vzpnemo po jugozahodnem pobočju, in to po dveh grapah: Levi Dvojčici (200 m, 45-50°) in Desni dvojčici (200 m, 45°). Majina grapa (350 m, 80°/50°) leži na južnem pobočju, Sestopna grapa (250 m, 45°) pa poteka po vzhodnem. Kar nekaj navez je priplezalo na Vršič, zato smo se v moji odločili, da bomo plezali po Desni dvojčici (200 m, 45°). Grapa je bila precej dobro zapolnjena s snegom, ven je gledal samo krajši skok, vse preostalo pa je bilo lepo in nezahtevno plezanje. Sestopili smo po jugovzhodnem pobočju v škrbino med Grintavcem in Vršičem ter naprej čez preval Čez Stože do Mangartske planine.
V teh dneh smo spoznali zanimive gore v nekoliko pozabljenem in odmaknjenem grebenu nad Mangartsko planino. Preplezali smo kar precej grap, nekaj jih pač mora ostati še za naslednjič.
Irena Mušič
