Intervju Martina Čufar

Planinski vestnik 2007/03

Dan brez plezanja je kot dan brez sonca

O Martini in njenem slovesu od tekmovalne kariere smo zadnje čase veliko slišali, predvsem skozi številke. Toliko uvrstitev v finale, toliko stopničk, toliko zmag. Ocene in število smeri, preplezanih na pogled in tistih, ki so podirale rekorde. Številke, ki so v ponos njej in nam.
A Martina ne živi (le) za številke, živi predvsem zase. In čeprav sama pravi, da še ni veliko doživela, se skrivajo v njeni mladi glavi spoznanja, ki jih mnogi ne odkrijejo niti v poznih letih svojega življenja. Spoznanja o njej sami.
Martina Čufar je preprosto zanimiva oseba. Naj vam bo v navdih.

Februarja je v Sloveniji potekal mednarodni festival gorniškega filma in v spremljevalnem programu si tudi sama sodelovala kot predavateljica. Te je v pestri družbi alpinističnih navdušencev kaj zamikalo, da bi se jim kdaj pridružila, zdaj, ko bo več časa?
Zaenkrat lahko kar rečem, da ne. V alpinizem me ne vleče preveč. Sicer sem preplezala nekaj alpinističnih smeri in je bilo kar v redu, ampak imela sem občutek, da nekako ne sodim tja. Nimam pravih izkušenj, pa tudi naše gore mi niso všeč, ker so precej podrte in ne moreš plezati prav sproščeno. Poleg tega ne maram mraza, ko med plezanjem niti rok ne čutiš.
Me pa vlečejo dolge opremljene stene in aprila se odpravljam v Ameriko. Pograbila sem prvo priložnost, ko so prijatelji iz Francije omenili, da gredo plezat najprej v Indian Creek, potem pa še v Yosemite. Zame bo to velik izziv, ker se bom lahko naučila plezanja poči in bom morala začeti pri čisto lahkih smereh, pozabiti, da sem tu splezala 8c. Torej, alpinizmu zaenkrat rečem ne, hkrati pa nikoli ne reci nikoli, saj je meja med alpinizmom in športnim plezanjem včasih zelo nejasna. Zame ni tako pomembno, da so svedrovci zelo na gosto. Važno mi je, da so narejena vsaj sidrišča, da je plezanje varno, in predvsem, da ni mraz. Tudi dolgi dostopi me ne motijo, ker rada hodim po hribih. Ampak poudarek je na – hodim.
Hribi, v smislu hoje, so ti torej privlačni?
Ja, predvsem grem zelo rada sama. V hribe grem, ker imam rada vse aerobne športe. Še lepše pa je, če imaš pri tem še lep razgled. Potem se malo usedeš na soncu, pogledaš naokoli, pozdraviš kakšnega ptiča, ko prileti, in si malo urediš misli. To mi je sploh pomagalo pred tekmami. Zdaj, ko jih ne bo več, bo pa v pomoč pred kakšnim projektom.
Hribi so mi za sprostitev, ker sem, tako si sama rečem, otrok narave – ne morem biti dolgo v zaprtem prostoru.
Si morda želiš osvojiti kakšen poseben gorski vrh?
Vsekakor si enkrat želim priti na Mont Blanc, čeprav je že čisto komercialen. Vsako leto, ko sem bila v Chamonixu na tekmi, sem ga gledala in mislim, da bom zdaj lahko našla čas tudi za to.
Pojdiva zdaj k plezanju. Znana si po svoji odlični psihični pripravljenosti tako pred tekmami kot pred pomembnimi skalnimi vzponi. Kako si prišla do tako učinkovitega »recepta« za pripravo?
Nikoli nisem sodelovala s psihologom. Sem pa prebrala veliko knjig, se sama opazovala in sproti spoznavala, kaj potrebujem. Tako sem na primer že pred precej leti izvajala vizualizacijo pred pomembnimi smermi. Kar avtomatično je prišlo, ko sem si poskušala zapomniti zahtevne gibe. Potem sem to zmeraj bolj izpopolnjevala in končno prenesla še na tekme. Videla sem namreč, da te tam lahko kaj nepričakovanega povsem vrže iz tira, in sem si že vnaprej zamislila vse čudne situacije, ki bi bile možne.
Svoje izkušnje s psihologijo v športu si že predstavila v knjigi Z glavo in s srcem do vrha. Kaj pa profesionalno delovanje na tem področju?
To me je zanimalo že, ko sem doštudirala na Fakulteti za šport. S tega področja sem vpisala magisterij, ker sem v sodelovanju s plezalci hotela narediti raziskovalno nalogo. Žal sem potem ugotovila, da je v moj magistrski študij vključenih precej stvari, ki me niso zanimale in v katerih se nisem našla. Poleg tega bi morala narediti statistiko, za katero v Sloveniji ni bilo dovolj vrhunskih plezalcev. Tako sem se potem odločila, da se izpišem. Sicer sem vrgla kar nekaj denarja proč, ampak bila mi je dobra šola. Tisti čas sem potem takoj izkoristila in šla v Francijo za skoraj cel mesec. In poleg tega, da sem tam precej izboljšala svojo francoščino, sem se v tem mesecu tudi za življenje naučila več, kot bi se lahko v celem magisteriju. Tisto, česar na magisteriju nisem dobila, pa sem potem izpopolnila tudi s pisanjem knjige. Trenutno pa me psihologija ne zanima več toliko, da bi delovala kot športni psiholog.
Med športniki so redki tako dobro psihično pripravljeni kot ti. Je to tudi stvar trenerjev ali bolj odgovornost vsakega športnika samega?
Hm, jaz sem se temu res posvečala bolj sama. Še preden sem imela svojega prvega trenerja, Toma Česna, mi ni bilo nikoli težko trenirati, nikoli nisem imela težav z motivacijo. Vedno sem iskala nekaj, da bi lahko bila še boljša. Ja, gotovo je veliko na športniku samem. Je pa tudi na trenerju, saj v zadnjih letih ugotavljajo, da mora biti psihična priprava del vsakdanjega treninga. Vendar to ne pomeni, da greš pač malo na pogovor k psihologu, kadar ti ne gre, in boš v enem tednu naredil čudež. Za psihično pripravo je treba skrbeti skupaj s treningom in redno. Vendar ni samo psihična priprava tisto, kar manjka. Tudi resnejši pristop na samem treningu je potreben in hkrati športnejši način življenja, samodisciplina.
Življenje vrhunskega športnika je najbrž precej drugačno od življenja njegovih »običajnih« vrstnikov. Je veliko odpovedovanja?
To vprašanje je že kar klasično (smeh), ampak sama nikoli nisem čutila, da se čemu odpovedujem. Cilji, ki sem jih imela vedno v glavi, me tako potegnejo vase, da mi zvečer, po treningu, nikoli ne pride na misel, da bi šla s kom ven, ker vem, da se moram spočiti in naspati, če hočem naslednji dan spet plezati. In tega sploh ne občutim kot odpovedovanje, ker je plezanje moj način življenja. Sicer me potem kdo malo čudno gleda, da sem kot kakšen upokojenec (smeh)! Pa saj rada tudi plešem in grem na kakšno zabavo, ampak ponavadi je tam polno cigaretnega dima, ki ga zelo slabo prenašam. In res ne vem, zakaj bi se morala mučiti zaradi drugih, da me bodo videli tam. Zame to nima nobenega smisla in raje poslušam sebe.
Torej si nisi nikoli želela, da bi živela bolj »običajno«, se morda le rekreativno ukvarjala s plezanjem?
Ne, sploh ne. Tudi zdaj ne, ko bi si čisto lahko privoščila kar koli, ker nimam več tistih datumov, ko moram biti v formi zaradi tekem. Ko sem januarja prišla z novoletnih počitnic na Filipinih, sem hotela kar takoj spet začeti plezati, ker sem videla, da se mi je že vsa trda koža omehčala in da bo kriza (smeh). Pač že toliko časa živim s plezanjem, da je to zame običajno življenje.
Športno plezanje je v zadnjih letih postalo izjemno popularno in vse več je plezalnih šol. Tudi konkurenca na tekmah postaja hujša in otroci začenjajo trenirati vse mlajši. Kaj bi svetovala staršem otroka, ki se je pri, recimo, sedmih letih odločil, da bi rad treniral športno plezanje in tekmoval, njegovi vrstniki v plezalni šoli pa so že daleč pred njim? Je prestar?
Ne, za plezanje ni nikoli prepozno. Sploh, če ima res ambicije in si želi že od začetka postati svetovni prvak. No, seveda ni tako preprosto, ker je za to potreben tudi talent. V zadnjem času se je v plezanju pojavilo kar nekaj čudežnih otrok, kot sta na primer David Lama in Charlotte Durif, ki sta oba evropska prvaka, stara pa šele 16 let. Vendar izhajata iz plezalskih družin in sta začela plezati izredno mlada.
Tako kot v vsakem športu začenjajo tudi plezalci vse bolj zgodaj. Ko sem začela jaz, pri enajstih letih, sem bila za takratne razmere zelo mlada, danes pa bi bilo to že kar pozno. Poleg tega sem začela v skali, bolj po ploščah, ne toliko na moč, medtem ko danes začenjajo že kar na previsih, na umetnih stenah, in so otroci neverjetno močni. Že zelo zgodaj navadijo svoje telo na večje obremenitve in lahko potem tudi več spravijo iz njega. Nekateri plezajo že res nore težavnostne stopnje in ne predstavljam si, kako bo šlo to naprej. Mislim, da ni dobro prezgodaj začeti trenirati na moč. Tudi za sam razvoj je bolje, da najprej pridobiš tehniko in šele potem moč, ne pa obratno. Če si najprej močan, se potem težje naučiš plezati po nogah in razvijati tehniko. Ko sem sama začela plezati, se nisem mogla niti enkrat dvigniti na rokah in sem bila torej prisiljena plezati po nogah, uporabljati tehniko.
In še nasvet staršem, po katerem si vprašala: ko si otrok zaželi, si zaželi. Ne moreš ga siliti, da bi prej začel plezati. Mislim, da lahko talentiran otrok že v nekaj letih zelo hitro napreduje, če je tudi sam dovolj motiviran in ima že v sebi nekaj tekmovalnosti. Nekdo lahko začne na silo pri petih letih in obstane na nekem srednjem nivoju, nekdo drug pa bo morda začel nekoliko kasneje iz lastne želje in z dobrim trenerjem in bo dosegel veliko več.
Sicer pa za samo netekmovalno plezanje ni nikoli prepozno. Spomnim se nekega Italijana v Mišji peči, ki je začel pri 57 letih in je prišel do 7c.
Športno plezanje se že nekaj časa bori, da bi postalo olimpijska disciplina. Če bi vedela, da mu bo to uspelo pri naslednjih olimpijskih igrah, bi se vseeno odločila za zaključek kariere?
Ja, mislim, da bi prav tako nehala. Morala sem poslušati sebe, tisti občutek, da že zadnji dve leti na tekmah nisem več uživala tako kot prej. Gotovo bi bil lep dogodek, iti na olimpijado, ampak tudi brez tega sem doživela že toliko lepega, da mi to ni bistveno. Zame je plezanje šport v naravi in se mi tudi ne zdi nujno potrebno, da pride na olimpijado. Seveda bi bilo dobro za sam tekmovalni razvoj, ampak kakor sama zdaj gledam na plezanje, se mi ne zdi tako zelo pomembno.
Še nekaj besed o tvojih prihodnjih načrtih. Boš morda napisala še kakšno knjigo?
Mislim, da se še ni toliko zgodilo v mojem življenju, da bi bilo za knjigo (smeh). Najbrž se bo zdaj v skalah zgodilo več zanimivega, kot se je prej na tekmah, ki so bolj ali manj enake. Saj se dogaja, tekmuješ, zmagaš ali si zadnji, ampak ni toliko tistega dogajanja okoli – stvari, ki jih doživiš, če greš nekam za dlje časa v skalo. Torej ja, mogoče bom kaj napisala, ampak šele čez nekaj let.
V svoji diplomski nalogi si izčrpno predstavila poškodbe v športnem plezanju in njihovo zdravljenje. Te še vleče v področje fizioterapije?
Me, ker sem imela tudi sama že precej poškodb. Zelo me zanima celosten pristop k športu, torej ne samo trening, ampak potem še regeneracija in vaje, s katerimi lahko preprečiš poškodbe. Pri takšnih vajah krepiš mišice, ki pri plezanju niso tako dejavne, in tako ohraniš ravnovesje. To razlagam in kažem na tečajih za inštruktorje športnega plezanja, kjer sem zadolžena za teme o gibljivosti in poškodbah. Veliko snovi najdem v knjigah, potem pa najprej vse sama preizkusim in naredim izbor. Zadnje čase se veliko ukvarjam z jogo in pri kundalini jogi sem našla veliko vaj prav za tiste mišice, ki pri plezanju ne delajo. Zato mislim, da ni treba nujno hoditi v fitnes, kot pravijo nekateri, ampak se da veliko narediti tudi doma.
Hodim tudi na različne masaže, da jih preizkusim in se kaj naučim. Morda bom šla kdaj na kakšen pravi tečaj športne masaže, da bom lahko to delala profesionalno.
Tvoja druga ljubezen je francoščina. Kako se je začela?
Začelo se je, ko sem šla prvič v Francijo, leta 1993, in nisem znala nič drugega kot »bon jour« (dober dan) in »jus d’ orange« (pomarančni sok). Tako sem si za začetek naročila francosko revijo in slovarje, malo kasneje pa kupila še tečaj »Francoščina v treh mesecih«. Učila sem se res zelo pridno, ker sem se hotela potem vpisati v drugo stopnjo rednega tečaja. Izkazalo se je, da bi se lahko vpisala celo v tretjo, pa sem se raje kar v drugo, ker se mi je zdelo, da še ne govorim dovolj dobro. Zdaj si, če se le da, kupim kakšno knjigo v francoščini ali pa si jo sposodim v knjižnici. Nazadnje sem si sposodila Ime rože Umberta Eca. Francoščina mi je res tako lep jezik! Kadar jo slišim po televiziji, mi je kar »Uau!«, takoj me potegne in kar nekaj prebudi v meni. V življenju nisem nikoli napisala pesmi v slovenščini, v francoščini pa sem jo. Celo dve! Kadar sem dlje časa v Franciji, se že sama s sabo pogovarjam po francosko, doma pa si včasih kar po francosko kaj rečem ali zapišem.
Nameravaš še nadaljevati z učenjem?
Mislim, da se bom zelo veliko naučila, ko bom v Ameriki s tremi Francozi. Stephanie Bodet je tudi učiteljica francoščine in me bo lahko popravljala. S tečaji zaenkrat ne mislim nadaljevati, če bom kdaj živela v Franciji, kar so nekakšne moje sanje, se bom pa mogoče vseeno lotila. Sem se pa začela zdaj kar sama malo učiti španščine. Sicer mi ni tako zelo lepa, je pa precej uporabna, ker je tudi v Španiji ogromno plezališč.
Skok v novo leto si preživela na Filipinih. Je bilo kaj priložnosti tudi za plezanje?
Pravzaprav sem si rekla, da moram enkrat vzdržati brez plezanja, ker že toliko časa nisem šla kam, ne da bi plezala. Poleg tega so bile te počitnice načrtovane že več kot eno leto vnaprej in niso bile v nobeni povezavi s tem, da sem nehala tekmovati. Šli sva s sestro, ki ima tam prijatelje, in je bilo toliko novega, da mi sploh ni bilo dolgčas, ker sem bila po cele dneve zaposlena. Če bi pa morala doma tri tedne zdržati brez plezanja, bi bila kriza. Res je tudi, da nisem videla kaj dosti skal, ker bi bilo sicer težje. Zadnji dan v Manili pa sem se srečala s plezalci, ki jih poznam s tekem, in so me peljali na umetno steno. En dan sem torej tudi plezala, drugače so bile pa res počitnice in to je bil zame že kar napredek.
Si že kdaj navrtala kakšno svojo smer oz. si jo želiš?
Ne, nimam še svoje smeri. Zaenkrat samo spoštujem in občudujem ljudi, ki vrtajo. Bi pa rada enkrat tudi sama poskusila, ker se mi zdi, da mora biti dober občutek, ko prideš v novo skalo in tam narediš smer. Ampak v Sloveniji še nisem videla kakšne takšne, da bi si rekla, tu pa hočem nekaj navrtati.
Kolikor vem, je tvoj jedilnik precej drugačen od povprečnega slovenskega. Si si ga sama sestavila oz. kako si prišla do njega?
Že dolgo skrbim za to, da zdravo jem. Z izkušnjami sem se naučila poslušati svoje telo in ugotoviti, kaj potrebuje, prvič pa sem začela o tem razmišljati leta 1998. Takrat sem se kar naenkrat zredila, čeprav se nisem ravno prenajedala. So bila pač tista leta. Potem mi je nekdo napisal športno dieto z nekimi umetnimi praški in nisem zdržala več kot tri dni, ker imam čisto preveč rada normalno hrano. Torej sem se lotila reševanja težave sama in vzela v roke knjigo Jem, torej hujšam, ker se mi je zdel dober naslov. Res sem se držala napisanega in izključila iz svoje prehrane vse, kar ima visok glikemični indeks, na primer bel kruh, krompir, koruzo. Nekaterim se zdi to zelo ekstremno, ampak dejansko je vsa ta živila možno nadomestiti s podobnimi, bolj zdravimi. Tako sem odkrila ogromno nove hrane, ki je mnogi sploh ne poznajo, žitarice, kot so pira, amarant, kvinoja, kamut, in tudi kakšne nove vrste zelenjave. In sem res takoj shujšala, čeprav sem normalno jedla. Potem se je telo čez čas navadilo in sem nehala izgubljati težo. Zdaj je ta način prehrane v malo manj strogi obliki postal del mojega vsakdana in sploh ne čutim, da bi se čemu odrekala, ker mi sadje, zelenjava in polnozrnate žitarice popolnoma ustrezajo.
Nekaj sprememb je bilo tudi pri mesu. Trinajst let ga nisem jedla, potem pa sem ga leta 2003 spet začela. Ugotovila sem, da mi začenja spet dišati, ko je mama kaj kuhala. Bila sem tudi pri zdravniku, ker sem imela od nekdaj slabo kri, in mi je predlagal, da bi kdaj pojedla tudi malo mesa. Potem je trajalo še kakšna dva, tri mesece, da sem se v glavi prepričala, da ga lahko jem oz. da bo to zame samo dobro. Tako ga zdaj občasno pojem kakšen košček, kadar mi prija. Zdaj se bolj poslušam in jem tisto, kar mi zadiši. Sladkarijam se sploh ne odrekam, ker mi torte enostavno ne dišijo. Od sladkega mi ustrezata na primer suho sadje pa črna čokolada. Navadna mi je že čisto presladka, ker sem sladkor popolnoma odstranila iz prehrane in ga sploh ne potrebujem več.
Kako pa dobiš dovolj energije, kadar ves dan plezaš?
Občasno uporabljam energijske ploščice, ampak jih ne maram preveč, ker te zapacajo. Ponavadi si prej pripravim svojo hrano in jo shranim v plastično posodico, da jo lahko vzamem s sabo. Namočim si mislije in jogurt ali pa si kakšen dan skuham ajdovo kašo. V plezališčih včasih vidim plezalce, ki ves dan nič ne jedo, ampak jaz moram. Večkrat in po malem. Skratka, stalno odkrivam kaj novega, najboljša stvar mi je pa avokado. Tega lahko jem vedno in povsod!

Katja Podergajs