Gorenjski glas, 30. marec 2007
GRS Tržič je ob 70-letnici izdala tretji zbornik. V desetletju so imeli 161 akcij v gorah.
Tržič – Reševanje iz plazu v Storžiču 29. marca 1937, ko je umrlo devet alpinistov, pomeni začetek te dejavnosti v Tržiču. V sedmih desetletjih je bilo v postajo GRS Tržič vključenih prek sto članov. Danes imajo 35 aktivnih reševalcev, 12 zaslužnih članov in tri sodelavce, je na predstavitvi zbornika Društva GRS Tržič 1997-2007 povedal urednik Matija Perko. Član uredniškega odbora Primož Štamcar je pojasnil, da ima najmlajši član Matej Smerkolj 22 let, najstarejši Janko Krmelj 80 let, med njimi pa je Tone Kralj s 50-letnim stažem. Zanimivo je, da so v ekipi ljudje različnih poklicev; v veliko pomoč so zdravniki, vojaki in policisti. Ponosni so tudi na tri ženske.
Med pogovorom v dvorani Paviljona NOB, ki ga je vodila Marija Maršič iz Knjižnice dr. Toneta Pretnarja, je Janez Kavar spomnil na izida prejšnjih zbornikov. Prvi je izšel ob 50-letnici postaje leta 1987, drugi pa deset let pozneje. Tretji zbornik pomeni nadaljevanje kronike, ki opisuje obsežno delo reševalcev. Samo v zadnjih desetih letih so imeli 161 akcij, od tega 45 na Kriški gori, 16 na Storžiču, 13 na Dobrči, 12 na Zelenici in 10 na Kofcah. Med ponesrečenci je bilo največ turistov oziroma športnikov. Žal je med eno od 15 lanskih nesreč umrl alpinist Janez Stegnar na Storžiču.
Spomenik na Storžiču bodo reševalci blagoslovili septembra 2007. Že danes ob 18.30 bodo v Paviljonu NOB odprli razstavo ob 70-letnici GRS Tržič. Aprila bo odšla na pot 11-članska alpinistična odprava na Elbrus. Maja bodo pripravili ogled reševalne vaje v Dovžanovi soteski.
Zbornik ob 70. letnici GRS Tržič
* * *
Sedemdeset let gorskega reševanja v Tržiču
Delo, 29. marec 2007
Za reševalce manj posluha kot nekoč
Tržič – Danes mineva natanko 70 let, odkar se je s Storžiča sprožil plaz in pokopal devet smučarjev, Tržičanov, ki so se udeležili smučarskega tekmovanja v severni steni gore. Nesreča mladih smučarjev in kasnejši dogodki so narekovali, da so leta 1937 ustanovili reševalni odsek pri Podružnici Slovenskega planinskega društva Tržič. Ob 70. obletnici gorskega reševanja so v Društvu GRS Tržič izdali zbornik.
Dobrih sto strani debela knjiga se osredotoča predvsem na dogodke zadnjih desetih let, kajti novi zbornik je že tretji po vrsti: prvega so v Tržiču izdali ob 50-letnici, drugega pa ob 60. obletnici gorskega reševanja. Prispevke za zbornik je pripravilo 17 članov društva.
Ob obletnici bodo jutri ob 18.30 v Paviljonu NOB – Galerija Ferda Majerja odprli razstavo, maja bodo v Dovžanovi soteski pripravili prikazno vajo načinov reševanja na težko dostopnih terenih, medtem ko bo septembra posvetitev obnovljenega spomenika, posvečenega žrtvam storžiškega plazu. Aprila in maja letos bo enajst reševalcev iz Tržiča šlo na alpinistično odpravo na Elbrus.
Pri gorskem reševanju so v sedmih desetletjih sodelovali 104 člani, medtem ko jih je v društvu danes aktivnih 35. Največkrat so jih v zadnjih desetih letih klicali na pomoč s Kriške gore (1471 metrov nadmorske višine), priljubljene med pohodniki in padalci. Ob predstavitvi zbornika je Primož Štamcar poudaril, da so med tržiškimi gorskimi reševalci ljudje različnih poklicev in različnih izobrazb, a »vse družijo hribi in pripravljenost priskočiti na pomoč«.
V Društvu GRS Tržič so tudi tri ženske, in sicer pripravnica Andreja Jagodic, zdravnica Anda Perdan in reševalka Martina Štamcar. Slednja je v zborniku napovedala: »Za zdaj nas je zelo malo, sploh tistih, ki nismo med reševalci v vlogi zdravnice. Z leti bo število žensk zagotovo poraslo. Gre namreč za dejavnost, ki združuje lepoto narave, posebej gora, in pomoč tistim, ki v teh višavah tako ali drugače zaidejo v težave.«
Sicer pa je prenašanje tradicije gorskega reševanja iz roda v rod opisal načelnik GRS Tržič Slavko Rožič: »Ko sem pred petnajstimi leti ravno polnoleten prišel med gorske reševalce, sem bil poln idealizma. Odraščal sem ob očetu, ki je sredi noči odhajal na reševalne akcije, včasih se je vrnil dobre volje, včasih žalosten.« Rožič v uvodniku k novem zborniku še pravi, da se v sodobnem času od reševalcev pričakuje čedalje več, zato prosti čas pogosto porabijo za izobraževanja in usposabljanja, saj imajo delodajalci manj posluha za njihovo delo, kot so ga imeli včasih.
Špela Žabkar
