Metod Humar*: Ko sem se odločil za poklic kamnoseka**, sem si rekel: »Če drugega ne, bom vsaj klin znal pravilno zabiti.«
Pa je kar nekaj časa trajalo, da sem se tega res naučil — da sem vedel, kako se klin pravilno zabije. A to mi je pomenilo veliko. To si štejem v čast.
Moja prijatelja, Tone Škarja in Pavle Šimenc, sta nekoč plezala Platenšus, smer v Dolgem hrbtu. To je bila prvenstvena smer, in tam sta zavrtala kakšnih deset svedrovcev*.
Kasneje sta preplezala še tisto gobo (Direktno smer) v Štruci — tiste težke previse. Vse sta zvrtala. Imela sta tam najmanj trideset svedrovcev. In sta mi rekla: »Metod, ti bi to znal kot kamnosek!«
In res — ne da bi se hvalil — ampak ko smo utrjevali križ na Škrlatici, da smo ga lahko nazaj pritrdili, je bilo treba izvrtati štiri luknje. In to ni šlo drugače kot na roke.
Luknje so bile premera 20 milimetrov in globoke 20 centimetrov. Jaz sem jih v eni uri vse štiri izvrtal — ročno.
To pomeni, da bi jaz v steni luknjo za klin izvrtal še enkrat hitreje. Ampak meni se je to zdelo … prehudo nasilje nad naravo. Da bi jaz svoj poklic in znanje uporabil zato, da bi kazal svojo moč? Ne. Raje padem ali pa ne splezam tistega. Zdelo se mi je pod čast, da bi vrtal v steni. Če narava ni dala razpoke, če ni dala oprimka ali stopa — potem pač ne gremo. A ne?
Res pa je, da sem nekajkrat vseeno vrtal luknje — v reševalnih akcijah.
Takrat, ko je bilo treba ponesrečenca varno spraviti dol. Da smo lahko naredili sidrišče, kot je treba. V takih primerih sem pa vrtal z velikim veseljem in odgovornostjo.
*Metod Humar – Pikslnov (*2. julij 1939 † 15. april 2012), kamniški alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, ki je začel plezati v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja. S Tonetom Škarjo in Pavletom Šimencem so uspešno zapolnili praznino, ki je takrat nastala, tvorili krog, plezali prvenstvene v domačih Grintovcih ter opravljali takrat zahtevne ponovitve v Z. Alpah, Kavkazu, …. Nekajkrat se je Metod preskusil s Himalajo. Ker pa so živeli in plezali tudi v obdobju, ko je bila »tekmovalnost« precej zastopana in so jo tudi sami »gojili«, je ostalo nekaj nedorečenih zadev, ki jim niso bile v čast. Seveda uradna zgodovina tega ne beleži, ker ostajajo le dosežki. Metod je z družino živel v Šmarci in se po navdihu (z mlajšimi) obdobno vračal na alpinistični odsek v Kamniku, kjer je v alpinističnih šolah predajal znanje in (skoraj prerad) predaval o etičnih vidikih alpinizma in gorskega reševanja. Nekateri niso nič odnesli od njegovih besed. … Njegove zgodbe so popisane v knjigi V kamen vklesane zgodbe. Kot kamnosek je bil Metod zelo cenjen. Ni pa bil v nobenem sorodu s Tomažem Humarjem.
**Kamnosek je mojster, ki obdeluje kamen — naravni material, ki zahteva natančnost, potrpežljivost in veliko vztrajnosti ter tudi fizične moči. Njegovo delo obsega rezanje, klesanje, vrtanje in oblikovanje kamna v uporabne ali umetniške oblike: od nagrobnikov in spomenikov do arhitekturnih elementov in restavratorskih posegov. Kamnosek mora obvladati delo z ročnim in strojnim orodjem, poznati lastnosti različnih vrst kamna ter imeti izostren občutek za obliko, strukturo in detajl. To je poklic, ki združuje obrtno spretnost, umetniško žilico in spoštovanje do narave, saj vsak poseg v kamen pomeni tudi poseg v nekaj večnega.
