Si predstavljate, da bi planinski odborniki (pred dobrimi 70. leti), ko so ravno ustanovili društvo v Mengšu, prisluhnili mlademu »valu«, njegovim prošnjam in obenem ustanovili tudi alpinistični odsek. Bi tedaj »zvezde« in posledično odseki kaj drugače (za)dihali. Komu bi potem danes podeljevali naziv »častni«?
Odsek, ki je bil pozneje res ustanovljen, tako ni nastal iz mladostnih prizadevanj, ampak zaradi nečesa drugega.
Tone Škarja ima v svoji res »težki« knjigi »Po svoji sledi« napisano uvodno posvetilo. Knjigo je posvetil sorodniku Pavletu Šimencu in Šmarčanu Metodu Humarju. Zapisal je, da jih je tisti žar, vera v cilje, popolno medsebojno zaupanje, dobro desetletje družil v eno navezo. Iz tega je nastal (občasno kar preveč izražen) prvinski vir. Tone si je pozneje našel druge, ki so mu bili vir, prav tako Metod, ki je znova zaživel z napajanjem od energije mlajših, kot je sedaj kar nekako v modi reči. Pavle, Pavle pa je bil drugačen. Še v začetku devetdesetih je nekajkrat z mlajšimi stopal v »breg,« da bi pomagal ob nesrečah. Ko s(m)o mu rekli, kje še črpa motiv, je preprosto rekel, da se mu zdi fino, da dobi kakšno opremo, ker je bila ravno ta oprema tisto, kar nekdaj ni bilo.
Če se še malo vrnemo k preminulemu alpinistu (o katerem še vedno izdajajo knjige), ki v dokumentarnemu filmu vedno znova pove, da ni dočakal »zaslužne penzije,« (njegovi nasledniki pa so jo) lahko beremo, da v svoje dnevnike ni vpisoval dogajanja na odsekih in v »službi«. S Pavletom pa sta, predno so ju dokončno zvabile stene, marljivo obiskovala maše v cerkvi. Prav ta ljudska preobrazba (kot živ primer recimo: od komunista, ki je nekoč na daleč »obhajal« Primoževo cerkev, do današnjega podpornika NSi), ki jo lahko od daleč opazujemo, je bistveno bolj zanimiva, kot pa samo neskončno opisovanje vzponov in padcev. Triperesna deteljica ima tako močne lastnosti, da jo je ambicioznim vredno spremeniti in si izbrati za svoje nove zveste oprode.
Žilavi mojster grintovških sten
Alpinist in gorski reševalec, Pavle Šimenc je bil ena izmed tistih osebnosti, ki so tiho, a odločilno zaznamovale povojni razvoj alpinizma med Grintovci. Rodil se je 16. julija 1937 v Mengšu, v planinsko društvo pa je vstopil že kot petnajstletnik. Ko je leta 1956 prestopil prag Alpinističnega odseka Kamnik, skupaj s svojim bratrancem in soplezalcem Tonetom Škarjo, se je začela zgodba, ki je za vedno ostala zapisana v zgodovino slovenskega alpinizma.
Pavletova alpinistična pot je bila od začetka izjemno intenzivna. V obdobju med letoma 1956 in 1970 je nanizal vrsto prvenstvenih smeri, ki še danes veljajo za klasike kamniškega alpinizma.
Med najpomembnejšimi ostajajo: Kamniška smer v Koglu, Direktna čez ploščo v Skuti, Direktna v Štruci, Smer nad slapom v Planjavi, smer Šimenc–Škarja v Dolgem hrbtu, …
To je bil »šopek težkih lepotic njegovega mojstrstva«, kot je zapisal Škarja — smeri, ki so bile pogosto na meji možnega in so zahtevale mirno glavo, žilavo telo in nepopustljivo voljo.
Pavle ni bil le domač mojster. Leta 1964 je splezal Križ Ušbe v Kavkazu, eno najtežjih smeri tistega časa, leto pozneje pa je sodeloval pri odpravi na Kangbačen, kjer je naveza Šimenc–Škarja potegnila smer, ki je vrh dosegla šele devet let kasneje.
Tri leta služenja v vojaški mornarici so ga odnesla stran od gora, a ne za dolgo. Ko se je vrnil, je že prvi vzpon opravil v smeri pete stopnje. To je bil Pavle: žilav, psihično trden, človek, ki ga je bilo težko zlomiti.
Škarja je o njem zapisal: »Če je kdaj okleval, je bilo to še pod steno. Ko je zaplezal, je šlo do vrha.«
Pavle Šimenc je bil dolga leta član Gorske reševalne službe Kamnik. Njegova hladnokrvnost, zanesljivost in učinkovitost so bile legendarne — lastnosti, ki so ga spremljale tako v reševanju kot v plezanju.
V PD Mengeš je bil med najbolj delavnimi člani od ustanovitve društva.
Sodeloval je pri gradnji Mengeške koče »od prve lopate do zadnjega strešnika«, markiral poti, organiziral izlete, vodil prireditve in štiri leta predsedoval društvu. Bil je človek, ki je delal — ne zaradi priznanja, temveč zaradi pripadnosti.
Soplezalci so ga opisovali kot mirnega, skromnega in izjemno žilavega človeka.
Njegova naveza s Tonetom Škarjo in kasneje z Metodom Humarjem je bila sinonim za zanesljivost in prijateljstvo.
To je bil Pavle: brez patosa, brez velikih besed, a z neomajno odgovornostjo do človeka ob sebi.
Leta 1994 je doživel hudo prometno nesrečo, ki mu je za vedno spremenila življenje. Iz sence smrti se je izvlekel z neverjetno voljo, a se moral sprijazniti, da v gore ne bo več mogel tako, kot prej.
V zadnjem desetletju življenja se je umaknil in poglobil vase. Umrl je 23. januarja 2016. Za seboj je pustil bogato alpinistično, reševalsko in društveno dediščino — ter generacije, ki so rasle ob njegovem zgledu.
Če dokončamo misel. Pavle je bil alpinist stare šole, človek dejanj, ne besed. In prav zato ostaja v spominu kot Mengšan in eden ključnih graditeljev kamniškega alpinizma ter gorskega reševanja, kjer pa je zaradi napačnega mišljenja o »mestnih nadljudeh« in s strani načelnika podrejenega položaja nekajkrat prestopil sicer nevidno, a neprimerno ločnico. Žal je ta črta postala sprejemljiv(k)a.
BŠ
