»Opazujmo stene in plezališča z očmi pohodnika.«
V italijanski plezalni skupnosti je v zadnjih tednih močno odmeval zapis vodnika in alpinista Luce Vallate, ki je z redko (videno in slišano) neposrednostjo in še redkejšo empatijo opozoril na nekaj, kar vsi poznamo, a redko zares vidimo: naša plez(al)išča niso samo naša. So prostori, ki jih delimo z drugimi obiskovalci gora — pohodniki, fotografi, družinami, naključnimi mimoidočimi (in ne na koncu z živalmi). In prav ti pogosto prvi opazijo tisto, kar je nam, plezalcem, postalo nevidno.
Vallata predlaga preprosto vajo: »Climberji, poskusimo vsake toliko pogledati plezališče z očmi nekoga, ki ni iz našega kroga.«
Ko to storimo, se slika hitro spremeni.
Kaj vidi pohodnik, ko pride pod steno?
V svojem zapisu Vallata kot primer izpostavi zgodovinsko plezališče Casso, a poudari, da je pojav razširjen. Skozi oči nekoga, ki ni plezalec, je prizor pogosto presenetljivo kaotičen: lesene stopnice, pritrjene z naključno izbiro vijakov in železnine, velike bele oznake z imeni smeri, včasih kar pobarvani kamni prilepljeni na skalo, smeti: embalaže gelov, trakovi, ostanki magnezija, improvizirani obešalniki, celo štirje, zabiti v skalo, kosi vrvi, privezani na drevesa, ki služijo kot klopi ali ograje, množica fiksnih kompletov, ki dajejo vtis stalnega gradbišča.
To ni obsodba, temveč ogledalo. Vallata opozarja, da navada normalizira — kar je nam videti kot praktična rešitev, je drugim lahko vizualni šum, celo degradacija prostora.
Kje je meja med udobjem in kolonizacijo?
Ključ Vallatovega razmisleka ni v prepovedih, temveč v meri.
»Ni narobe, če si včasih olajšamo življenje. A vprašati se moramo: kakšen je vpliv? Kakšen je kontekst? Je to res potrebno?«
Posebej opozori na oddaljena, manj obiskana plezališča, kjer vsak poseg v prostor bolj izstopa. Tam je odgovornost še večja.
Njegov poziv je jasen: spremenimo prestavo. Ne zato, ker bi morali biti asketi, temveč zato, ker je spoštovanje prostora del naše alpinistične kulture.
Odmev v skupnosti
Zapis je sprožil široko razpravo med plezalci in vodniki po vsej Italiji. Komentarji kažejo, da Vallata ni osamljen: mnogi opažajo isto, mnogi si želijo spremembe.
To ni napad na plezalce, temveč povabilo k večji občutljivosti — k temu, da se zavedamo, kako naše navade oblikujejo prostor, ki ga imamo radi.
Nazaj k bistvu
Vallata nas spomni, da je lepota plezanja prav v njegovi osnovnosti: v steni, gibanju, koncentraciji, odnosu s partnerjem. Ko (pa) plezališče spremenimo v improvizirano dnevno sobo, izgubimo nekaj od te čistosti. Ko ga zasujemo z odpadki, izgubimo nekaj od njegovega dostojanstva. Ko ga preoblikujemo po svojih merilih, pozabimo, da smo tam gostje.
Njegov poziv je preprost: poskusimo preživeti dan v plezališču brez dodatkov, brez nepotrebnih predmetov, brez sledi.
In morda bomo prav takrat videli steno tako, kot jo vidi nekdo, ki pride mimo prvič … Bo kdo (pri nas) šel pogledat in pobrat smeti pod letos najbolj plezane ledne slapove?
