Kdo se smeji ob branju in pogledih na ostanke kurjenja?– Primer Rifugia G. di Brazzà in širši problem vandalizma v gorskih zavetiščih
V začetku aprila je pri koči Brazzà (1660 m), na planini pod Montažem, upravnik ponovno doživel neprijetno presenečenje, ki ga poznajo že predobro: divjanje obiskovalcev, ki so v zimskem bivaku izruvali deske iz lesenega poda in si pred vrati zakurili ogenj. Dogodek je sprožil val ogorčenja, a tudi širšo razpravo o tem, kako se del obiskovalcev danes vede v gorah — in zakaj.
Med prvimi, ki so javno reagirali, je bil alpinist Andrea Piussi, ki je v svojem zapisu brez olepševanja opisal absurdnost situacije: »ljudje, opremljeni z najdražjimi hardshelli, puhovkami in tehničnimi hlačami, so se odločili, da se bodo ogreli tako, da bodo razdrli del zavetišča, zgrajenega prav zato, da v težavah nudi varno zatočišče.«
Piussi je bil neposreden: »To so avanturisti naših gora. Nedoraščeni piščanci, ki bi si morali raje prinesti dežnik in otroški podlog za plažo, kot pa prihajati pod kočo.«
Za mnoge je bil njegov zapis preveč odločen, a hkrati je ujel bistvo frustracije, ki jo čutijo tisti, ki v gorah delajo, živijo ali jih preprosto spoštujejo.
Kaj se je zgodilo?
Ko so po zimskem zaprtju prišli preverit stanje koče in okolice, so našli: izruvane deske iz poda zimskega bivaka, sledi kurjenja tik ob lesenem objektu, možnost, da bi ogenj zajel celotno kočo in seveda — nobenega opravičila, nobenega sporočila, nobene odgovornosti.
Na družbenih omrežjih koče so zapisali: »Strukture so narejene zato, da pomagajo ljudem v težavah. A vsako leto najdemo novo presenečenje. Vedno pa plača nekdo drug.«
Odziv javnosti je bil pričakovan: ogorčenje, razočaranje, … Mnogi so opozorili, da je koča oddaljena le 45 minut od Nevejskega sedla — torej nikakor ne gre za odročno, nevarno območje, kjer bi bil ogenj edina možnost preživetja.
Zakaj se to dogaja?
Čeprav ne gre za »epidemijo«, se podobni primeri pojavljajo vse pogosteje. Vzroki so večplastni:
individualistični pristop k goram: »Jaz sem tu, da se imam dobro, ostalo me ne zanima«; romantizirana predstava o divjini, ki jo nekateri razumejo kot prostor brez pravil; pomanjkanje osnovne gorsko-kulturne vzgoje; odsotnost občutka, da je koča dom nekoga drugega.
To ni le vprašanje estetike ali spoštovanja — gre za varnost. Lesene koče v zimskih razmerah so izjemno ranljive (sploh, če v plastenkah hraniš parafin?). En sam nepremišljen ogenj lahko uniči zavetišče, ki ga bodo morda naslednji teden potrebovali ljudje v resnični stiski.
Kaj lahko naredimo?
Piussijeva jeza je razumljiva, a za dolgoročno spremembo potrebujemo več kot ventile frustracije. Potrebujemo: jasno komunikacijo o pravilih uporabe zimskih bivakov, več gorsko-kulturne vzgoje v društvih, šolah in medijih, več osebne odgovornosti obiskovalcev, manj romantiziranja »divjine« (kar pa bo težko glede na stanje družbe, kjer se ob video ogledih bivakiranja izpisujejo veliko številke ogledov) in več razumevanja, da so gore skupen prostor.
Najbolj pomembno pa je nekaj, kar je v svojem zapisu poudarili tudi pri Rifugio Brazzà: zavetišča so domovi. Ne kulise avanture, ne prostor za instagram, ne teren za improvizacijo.
Koča je dom
Ko nekdo razdere pod zimskega bivaka, ne uniči le lesa. Uniči zaupanje, skupnost in kulturo, ki je v gorah nastajala desetletja.
Zato je prav, da se o tem govori.
Prav, da se opozarja.
Prav, da se ne molči.
In prav, da se — kot je zapisal Piussi — vprašamo, kakšna je naša vloga v gorah: smo gostje ali gospodarji?
