Najboljši gorski vodnik v klasični dobi med Grintovci
Lovrenc Potočnik, rojen leta 1850 v Stahovici, je bil eden tistih tihih, skromnih, a izjemno sposobnih mož, ki so s svojim delom in značajem oblikovali zgodovino slovenskega gorništva. Preden je postal vodnik, je bil drvar, nosač in gonjač na lovih, domač v svetu Konca, Suhadolnika, Kalc in vseh grap pod Grintovcem. Kot ovčar in pomožni lovec je poznal vsak prehod, vsako polico, vsako skrito stezo — znanje, ki ga je kasneje povzdignilo med najbolj cenjene vodnike svojega časa.
V času legendarnega Valentina Uršiča – Bosa, je Potočnik postal njegov naravni sopotnik. Turistov je bilo sprva malo, a tisti, ki so prišli, so hitro spoznali, da imajo pred seboj človeka izjemnih sposobnosti. Njegova gotovost v skalah, mirnost v nevarnosti in neverjeten občutek za orientacijo so ga kmalu naredili za najbolj iskanega vodnika med Grintovci.
Prelomni trenutek njegove kariere je bil pristop na Koroško Babo s sestrama Schütz iz Liboj — dotlej še neosvojeni vrh. S tem je postal znan tudi širše, še posebej med češkimi planinci.
Leta 1900, ko je bila dograjena Češka koča, je Potočnik v njej našel svoj glavni stan. Poleti je živel v majhni, temni čumnati v podzidku koče, z ognjiščem v enem kotu in pogradom v drugem. Od tam je vodil ture, gradil poti in skrbel za kočo.
Ob nedeljah ga ni spravil na turo nihče — šel je k maši na Jezersko, nato pa v Kazino pri Muriju, kjer je ob četrtinki cvička posedel v svoj kot, preden se je vrnil nazaj v gore.
Češki turisti so ga oboževali. Bil je dobrodušen, a molčeč, skromen, a neomajen. Ko je spregovoril, je imel vedno prav.
Njegove največje mojstrovine vključujejo: ponovitve takrat najtežjih smeri v severnih stenah Grintovca, Skute in Kočne, prvenstveni pristop po severozahodni steni Mrzle gore z dr. K. Choudounským, prečenje Mrzle gore od Hudega praska do Mrzlega dola, številne zahtevne ture v vseh razmerah, tudi v globoki zimi.
Čehi so ga primerjali s trentarskim Jožetom Komacem — najvišje priznanje, ki ga je lahko dobil vodnik tistega časa.
Potočnik, ki je seveda pomagal tudi ob nesrečah, ni bil le vodnik, temveč tudi izjemen graditelj poti. Med njegovimi deli so: pot čez Zrelo, pot na Mrzlo goro, pot na Koroško Babo.
Pri delu v Žrelu ga je skoraj pokopala velika skala, ki se je odkrhnila in ga potegnila v desetmetrski padec. Dolgo je okreval, a se je vrnil — kot vedno.
Njegova najznamenitejša zgodba je tura čez Turski žleb na Skuto, ko je sredi poletja zapadel sneg, megla pa je zakrila vse obrise. Družbi se je udiralo do pasu, orientacija je bila nemogoča.
Potočnik je molče, s pipo med zobmi, našel pot čez Strežo in jih po celodnevnem tavanju pripeljal na Mlinarsko sedlo.
Kasneje so rekli: »S Potočnikom se da priti tudi do pekla, če je treba.«
Več kot štirideset let je živel z gorami. Jeseni, ko so turisti odšli, se je vrnil v Stahovico ali Solčavo. Spomladi je bil vedno prvi pri Češki koči, da je popravil poti in pripravil sezono.
Umrl je (v Solčavi) leta 1912, star 62 let. Za sabo je pustil sloves najboljšega vodnika klasične dobe Savinjskih Alp.
