sin Dolomitov in eden največjih pionirjev prostega plezanja
Rojen: 7. april 1879, Cadìn pri Cortini d’Ampezzo
Umrl: 21. april 1956, Cortina d’Ampezzo
Poklic: gorski vodnik, alpinist, smučarski učitelj
Prvenstveni vzponi: več kot 70
Najmočnejša obdobja: 1905–1914, 1920–1933
Soplezalci: Luigi Rizzi, Guido in Max Mayer, E. Stübler, A. Verzi
Znani klienti: kralj Albert I. Belgijski, …
Otroštvo in korenine v ampezzanski tradiciji
Angelo Dibona se je rodil v družini, ki je bila globoko vpeta v tradicijo gorskega vodništva v Cortini. Odraščal je med stenami Cadinov, Treh Cin in Cristalla, kar mu je dalo tisti naravni občutek za skalo, ki ga kasneje ni mogel nadomestiti noben tečaj ali priročnik.
Leta 1905 je v Beljaku opravil izpit za gorskega vodnika — in že takrat je bilo jasno, da prihaja nova generacija plezalcev.
Pionir prostega plezanja in mojster težkih smeri
Dibona je bil eden prvih, ki je v Dolomitih sistematično plezal prosto, hitro in z minimalno opreme. Njegov slog je bil tako napreden, da je pogosto prehitel svoj čas za desetletje ali več.
Najpomembnejši vzponi
1907 – Torre Leo (Cadini di Misurina)
Ena najtežjih smeri svojega časa, tehnično izjemno zahtevna.
1910 – Croz dell’Altissimo (Brenta), jugozahodna stena, V+
1000 m visoka stena, preplezana brez enega samega klina.
Za tisti čas nepredstavljivo — in 15 let pred uradnim “šestim razredom”.
1911 – Laliderer Nordwand (Karwendel), 950 m, V
Še danes velja za enega njegovih največjih podvigov.
1912 – La Meije, južna stena
Dokaz, da dolomitski plezalci zmorejo tudi najtežje smeri francoskih Alp.
1933 – Torre Grande di Falzarego (z njegovim sinom Ignaziem)
V poznih letih je dokazal, da ga starost ne upočasni.
Skupno je opravil 65–70 prvenstvenih smeri, večinoma v težavnostih IV–V+, kar je za tisti čas pomenilo absolutni vrh.
Legendarne naveze in zgodbe iz zlate dobe Dolomitov
Dibona ni bil samotarski genij — okoli sebe je zbral izjemne soplezalce. Najbolj znani so:
Luigi Rizzi, njegov najzanesljivejši partner, Guido in Max Mayer, Dunajčana, ki sta iz klientov prerasla v enakovredna plezalca.
Z njimi je ustvaril smeri, ki so postale zgodovinske prelomnice.
Značilna zgodba je raz Odsteina, kjer je Dibona v legendarnem slogu »zgrabil bika za roge« in preplezal previsno žmulo, ki je kasneje postala nočna mora mnogih ponavljalcev.
Vodnik kraljev in gospodov
Dibona je bil tudi izjemno cenjen gorski vodnik. Med njegovimi klienti je bil: kralj Albert I. Belgijski, številni aristokrati, industrialci in britanski plezalci.
Bil je znan po tem, da je vodil varno, preudarno in zanesljivo, čeprav je sam v solo vzponih včasih tvegal več.
Vojak na domačem bojišču
Med prvo svetovno vojno je služil v avstro-ogrski vojski na dolomitski fronti. Poznal je teren bolje kot marsikateri častnik, kar je pogosto odločalo o uspehu enot v gorskih bojih.
Dibona in slovenski prostor
Tudi v slovenskih gorah je pustil sled: Dibonov raz v Široki peči, Dibonova polica v Špiku.
Tone Svetina ga v romanu Stena omenja kot enega izmed plezalcev, ki naj bi poskušali osrednji steber v severni triglavski steni — čeprav zgodovinski viri tega ne potrjujejo.
Značaj, slog in zapuščina
Dibona je bil znan po: mačji lahkotnosti v skali, izjemnem občutku za linijo, minimalni uporabi opreme, učiteljskem pristopu pri vodništvu, kritičnosti do lastnih dosežkov.
V knjigi Angelo Dibona, Guida di Cortina d’Ampezzo (1976) ga opisujejo kot človeka, ki je znal najti najlažji prehod tam, kjer so drugi videli le steno.
Njegov doprsni kip stoji na glavnem trgu Cortine — ne le kot spomenik, temveč kot opomnik, da je bil Dibona eden tistih, ki so alpinizem dvignili na novo raven.
