Domoljub, 5. november 1941
Po zasneženih poljanah in bleščečih pobočjih nič več ne odmeva korak človeka. Vse je belo in zadušeno. Mehka odeja tišči k tlom repne bilke, ki se v njih še ni zbudilo spoznanje pomladi. Prezgodaj si zapadel kruti sneg, prehitro si pokopal jesensko zasanjano naravo. Še zeleno listje ječi pod tvojo belo gmoto, vejevje žlahtnih dreves poka pod težo in kliče južnega vetra. Ni upognjenih drevesih je zamrl poslednji klic krilatega pevca. Izza oglov bo kmalu začela svojo koračnico neprijazna burja in nam z njo motila prijeten zimski počitek, ki nas vedno bolj ovija v svojo nezaželeno osamelost.
