Jutro, 18. oktober 1941
Vzpon na goro Illampo, najvišji vrh brazilskih Kordiljer (.-6500), ki so ga izvršili plezalci Hörtnagel, Pfann, Horschowsky in Hein, je odkril neko novo, zanimivo dejstvo v fiziologiji višin. Omenjeni plezalci so se povzpeli na Illampo iz znanstvenih razlogov iz taborišča, ki je bilo v višini 5200 m. V sedmih urah in pet in petdesetih minutah so premagali severno-zapadni greben do višine 6000 m. Dotlej je šlo vse brez posebnih težav. Nato so se vzpenjali pet ur preko strmega, zaledenelega grebena, često so morali gaziti sneg do kolen. Dihanje jim je bilo tedaj težavno, treba je bilo uporabiti posebno tehniko pravilnega dihanja. Navzlic temu je šlo zelo počasi, na vsak korak so morali počivati. Posebno težko je bilo premagati zadnji konec nekako od višine 6400 m. Niti eden izmed mož ni mogel že davno spregovoriti nobene besede. Na vrhu, okrog katerega je bil na vse strani globok prepad, so si morali najprvo pripraviti mesto, da so mogli sploh stati. Od višinskega taborišča do vrha, to je za višino 1300, so rabili nekaj manj nego 14 ur. Zadnji del so opravili povsem avtomatsko, ravnodušno in brez vsakega veselja nad uspehom. Na meritve, ki so jih hoteli izvršiti, so preprosto pozabili. Pozabili so, da jim je bila enako kakor odpravam na Himalajo, poverjena v prvi vrsti naloga, da bi izmerili in označili najvišji vrh.
Šele ob sestopu so se malo »prebudili« s pomočjo čaja iz listov koke in snega, a še nadalje se jim ni vrnilo znanstveno zanimanje za stvar. Sestop je bil tako telesno, kakor duševno zelo težak. V glavnem taborišču v višini 4700 m so se končno počutili malo bolj sveže in šele tedaj so postali zgovorni, se spomnili vseh podrobnosti svojega podjetja in priredili zmagoslavno svečanost.
