Že v prvi večji povesti »Ovčar Marko« je Janez Jalen segal s svojo pripovedno domišljijo in opazovalno sposobnostjo v svet, ki ga je obdelal z istimi čustvi simpatije in idiličnega nastrojenja v najnovejši povesti »Trop brez zvoncev« (Slovenčeva knjižnica št. 1, 240 str.).
Povest se dogaja v okolici Bohinjskega jezera in na okoliških gorah, med dolinskimi kmeti in planinskimi lovci, gozdarji in planšaricami.
Janez Jalen je najprej poizkusil pot v literarno umetnost z zanimivimi dramatskimi poizkusi v smislu ljudske drame realistično-idealističnega značaja, kakor jo je pri nas najbolj izgradil Jalnov ožji rojak in poklicni tovariš Finžgar. Z »Ovčarjem Markom« in z novelami, ki so izšle lani v zbirki »Previsi«, je Jalen pokazal svoje epične sposobnosti. Ni mogoče reči, da bi ga odlikovala kakšna večja iznajdljivost in tista resnično umetniška ustvarjalna sila, ki z neubranljivo nujnostjo oblikuje značaje in dogodke, osebne izkušnje in napadalne domisleke v organično živo epično celoto, ob kateri pozabljamo na narejenost in doživljamo umotvor kakor življenje samo: z duhom in s srcem, z bolestjo in z radostjo. Jalnove povesti, tudi »Trop brez zvoncev«, so zrasle v ozračju tistega prizadevanja po idilični, moralno učinkoviti povesti, ki je nastala po starejših vzorih alpske kmečke epike in se je pri nas razvila v nekako večerniško tradicijo, ali pa je v nekaterih primerih (zlasti pri Finžgarju) dosegla in presegla svoje »klasične« vzore. Za to epiko je značilno, da ima v ozadju vedno ljudsko vzgojno tendenco in da pri razdelitvi luči in sence, dobrega in zla zmerom rešuje dobro, četudi bi logika značajev in izkušenost v resničnem življenju velevala drugače. Ljudje so res da tudi tu iz krvi in mesa, vendar je to, kar označuje njih nagonsko in čustveno življenje, večkrat zakrito ali previdno nakazano; pisatelj hoče, da se pozabi, kar je grdega in da ostane v njegovem izrezu iz življenju samo tisto, kar povzdiguje bralca. Takele idealistične tendence v realistični povesti so kajpak plemenite, vendar so umetniško le prepogosto jalove, ker ostajata pisatelj prav kakor njegov čitatelj zgolj na površini tistega, kar edino daje življenju neizmerno in pretresljivo silo in kar se — umetniško očiščeno — preliva v resnično pomembne stvaritve prav iz samega dna življenjskih pojavov.
Če pa Jalen ne kaže v svojih povestih znakov posebno močne in originalne pripovedniške iznajdljivosti, ima na drugi strani dobro razvit pripovedni čut, ki ume tudi znane, že mnogokrat obdelane motive obravnavati tako, da nas zanimajo. Predvsem je Jalen izkušen opazovalec narave ter človeškega in živalskega življenja v pokrajini, ki tvori okvir dogajanju njegovih povesti. Nadalje ima sočen slog in prav kakor Finžgar klen in neprisiljen jezik. Zato nas bolj kakor skromne, vsakdanje niti ljubezni in sovraštva, ki se pleto med osebami »Tropa brez zvoncev«, zanimajo tiste podrobnosti, s katerimi je pisatelj izpolnil preprosto vsebinsko konstrukcijo povesti in ki potekajo iz njegove izkušenosti, iz opazovanja življenja v planinah, med skalami, orli in gamsi, v planšarskih kočah in na lovskih pohodih.
Z druge strani je Jalen pokazal s to bohinjsko povestjo tesno zraščenost slovenskega človeka z njegovimi alpskimi tli, z vsem njihovim življenjem. Spisal je sredi skrajno neidiličnega časa poetično idilo o naših gorah in njih prebivalcih, idilo, ki vzbuja pred trdo življenjsko stvarnostjo otožna nostalgična čustva.
Poglavitni »junak« Jalnove povesti, ki se dogaja v letih pred prvo svetovno vojno, je dosluženi vojak, pošteni in prikupni Hribarjev Peter, ki postane zaprisežen lovec in se potlej z vnemo poloti svojega novega, z gorami in njihovim svetom tolikanj združenega dela. Pisatelj je obdelal štiri leta Petrovega življenja. V tem času se razvozljajo tudi nekateri vsakdanji, človeški vozli njegovega življenja; predvsem se ljubezensko omahovanje med rezko, trmoglavo in bolj vase zaprto Jerico in veselo, odkrito, na zunaj temperamentnejšo Špelco odloči za zadnjo, pretrgajo pa se tudi spletke tujerodnega žandarja in užene strast divjega lovca Boštjana Tkalca, ki bi imel postati Petrov tast. Jerica osreči Petrovega blagega in prikupnega predstojnika, višjega gozdarja Venclja Hrubečko. Čeh, ki se je v teku let docela vživel v naše razmere in je lahko postal »naš človek«.
Tako je Jalen pokazal v »Tropu brez zvoncev« štiri leta življenja pravega planinskega človeka v naših Alpah; in sicer leta, ko se odločajo najvažnejše stvari v njegovem življenju. To, samo po sebi prepogosto vsebinsko ogrodje mu je dalo priliko, da prikaže ob izrezu nekaterih človeških usod življenje gorske narave v vseh letnih časih in raznih njihovih variantah, ki se izmenjajo v teku štirih let.
Lov na srnjake, jerebe, orle in drugo gorsko divjačino, življenje planšaric in življenje kmetov na podnožju planin, vse to je poleg glavnega motiva vpleteno v veličastno podobo naših Alp, v ritem narave in njenih sprememb, ter obžarjeno s sijem ljubezni do narave in do človeka, predvsem pa do tega, kar je dobrega v človeku.
Ta knjiga je zlasti v naših dneh vredna čitanja. V njej imaš lepa, toplo občutena mesta, kjer ti postane tako, kakor človeku, ki je našel v viharju prijetno zaklonišče in se vprašuje: Čemu ves vihar, čemu divjanje elementov in krutost sproščenih besov? Ali ne bi bilo mogoče za vsakega izmed nas najti prostor tihega življenja in zaslužene človeške sreče? — Tako zapuščajo idilične povesti o življenju hrepenenje po idili, po tihi, preprosti sreči, ki je morda ni nikjer več ali ki je bila nekoč, nekje v nepovratnih časih …
Kratek uvod o pisatelju je spisal pesnik Severin Šali in označil Jalna kot »močnega, pravega slovenskega pripovednika, ki je ves povezan z zemljo ter s preteklimi in sedanjimi rodovi svoje domačije, zaverovan v lepote sveta, ki so mu okvir ogromni grebeni in vrhovi Triglava in Karavank«. Pisec vidi v njem pesniškega realista, ki je obenem močan idealist in sočen pisatelj. — K. Sajovic je oskrbel risbe v knjigi, J. Beranek pa zunanjo opremo.
