Planinski vestnik 2010/07
Zvone Andrejčič – Zvonc (1950–2010)

Kangbačena (7902 m) leta
1974 Foto: Tone Trobevšek
V petek, 12. junija 2010, smo v Lescah pokopali Zvoneta Andrejčiča, alpinista, himalajca, gorskega reševalca in predvsem zaljubljenca v gore. Tako je hčerka, edina govornica, prebrala njegovo ljubezensko izpoved goram iz njegovega dnevnika. Pretresljivo lepo se je poslovila od njega. Sicer je bil pogreb skromen, ob ljudeh iz domačega okolja le s peščico njegovih himalajskih tovarišev. Kakor bi se ljudje izogibali misli na neizogibno, ki jim na pokopališču pač ni mogoče ubežati.
Osebni skromnosti navkljub pa njegovi alpinistični dosežki niso bili skromni. Rojeni plezalski talent je pričel z alpinizmom že kot petnajstletnik. Ob ponovitvah domačih najtežjih smeri posebno izstopajo: tretja ponovitev Dufour-Frehel in 1. ponovitev Japonske smeri v Grand Pilier d’Angle (Mont Blanc), Cornau-Davaille v Les Droites (prva jugoslovanska ponovitev), solo greben Furggen v Matterhornu, solo Direktna smer v Obergabelhornu, prva ponovitev Direktne smeri v Cimi di Fermiglio (Adamello) in prva jugoslovanska ponovitev Poševnega ozebnika na Col des Droites.
Na odpravi Kangbačen 1974 je dosegel 7902 m visoki vrh, na odpravi Everest 1979 pa mu je na isti višini (7900 m) bolezen prekrižala možnost vzpona na vrh.
Zanimivo in značilno zanj je, da se v mojem dnevniku z obeh odprav Zvone pojavlja kot delaven in prizadeven član, zelo redko pa naključno pred fotoaparatom, razen seveda pri uradnem fotografiranju. Srečeval sem ga še pri obletniških prireditvah odprave Everest, prijaznega, zadržano nasmejanega in tiho hvaležnega za pozornost. Celo eno od priznanj – jugoslovanske športne zveze za Everest 1979 – je v predalu počakalo do njegovega pogreba.
Trajen spomin ima v knjigah Kangbačen, Everest in v himalajskih zbornikih, kratko obuditev spomina nanj pa naj bo tale zapis. Če nič drugega, sem z njim delil najmanj pol leta nekega posebnega dela življenja. Prav zaradi njegovih lastnosti mi je bilo še toliko huje ob novici o njegovi nesreči in smrti. Ne bi mu bilo treba, sem pomislil, a kdo ve!
Tone Škarja








