Igor Levstek

Planinski vestnik 2010/07

Igor Levstek (1931–2010)

V maju smo se poslovili od Igorja Levstka, alpinista, znanstvenika in planinskega organizatorja.
Skupno alpinistično pot smo začeli v prvih povojnih letih, ko smo po dolgih letih okupacije znova zasedli klopi v klasični gimnaziji v Ljubljani. Gore, ki smo jih štiri leta gledali samo od daleč, so nas vabile, ovir ni bilo več. Profesor Pavel Kunaver, naš učitelj zemljepisa, nas je po mali maturi povabil v Kopišča v Kamniški Bistrici, kjer je počitnikoval, ter nas peljal na Grintovec. Takrat z Igorjem nisva slutila, da je to začetek zgodbe, ki ji bova posvetila skoraj vso najino mladost, spremljala pa naju bo vse življenje. S sošolci sva še isto leto obiskala druge vrhove v Kamniških Alpah, nato pa kmalu našla tudi Turnc nad Vikrčami. Kupila sva konopljeno vrv in nekaj opreme in pričela s plezalnimi poskusi, nato pa s prvimi plezalnimi vzponi v Brani in Planjavi.
Gore so naju precej tesno združile, vendar je bil Igor ves čas povsem samosvoja osebnost z lastnimi, vedno jasno izraženimi ambicijami. V začetku se je ukvarjal tudi z lahko atletiko in v sprinterstvu dosegel precej dobre rezultate. Sčasoma so bile pred nami vedno težje naloge. Najprej ponovitve klasičnih tur, nato tako imenovane prve ponovitve in kasneje prvenstvene smeri. Že leta 1950 je Levstek s soplezalcem Vidom Vavknom prvič ponovil obe predvojni smeri v Rzeniku, kar jima je uspelo v dveh zaporednih dneh. Ti dve turi sta poleg plezalno tehničnih sposobnosti obeh plezalcev tudi dokaz o izredni kondiciji, kar v tistem času ni bilo lahko doseči, in predstavljata važno točko v razvoju pogledov na težavnost plezalnih smeri, dali pa sta tudi zagon nadaljnjemu razvoju. Kasneje je Igor z Milanom Šaro preplezal Rebitchevo zajedo v severni steni Lalidererja v Karwendlu, kar je pomenilo dokončen vstop slovenskega plezanja v območje šeste stopnje težavnosti v kopni skali.
Vrh oziroma njegov največji dosežek na področju aktivnega plezanja predstavljajo njegovi prvenstveni vzponi: Rumena zajeda v južni steni Kogla, Zajeda v severni steni Travnika, Zajeda v Draškem vrhu ter Zajeda Šit, omeniti pa moramo tudi prvenstveni zimski vzpon po Bavarski smeri leta 1953 in solo vzpon po Gorenjski smeri v triglavski severni steni.
Kaj mi je z najinega skupnega plezanja po dolgih desetletjih ostalo najbolj trdno v spominu? Brez dvoma izstopni raztežaj v triglavski severni steni, ko sva po Zimmer-Jahnovi smeri izstopala iz zasnežene Bavarske smeri. Le nekaj metrov sva imela do roba stene, vendar naju s tankim ledom prevlečeni žlebič ni pustil naprej. Izmenjaje sva poskušala, položaj je postajal obupen. Tedaj je Igor vstopil v poč desno od običajne smeri, ki zaradi previsnosti ni bila poledenela, zabil še zadnje kline, ki so nama ostali, in uspel doseči snežišče nad steno. Odločno in učinkovito! Tak je bil pri vsem, česar se je lotil.
Po maturi je študiral tehnično fiziko, časa za plezanje je bilo vedno manj. Kljub temu je sledil želji, da naše delovanje v stenah ovrednotimo in zabeležimo tako, da bi bil povojni alpinistični razvoj prikazan v strnjeni obliki. Plod tega prizadevanja je bila knjiga V naših stenah, ki jo je sestavil in napisal skupaj s piscem teh vrstic in Radom Kočevarjem, Planinska založba pa jo je izdala leta 1954. Z neverjetno energijo se je lotil ne samo pisanja in zbiranja opisov plezalnih vzponov, temveč tudi finančnih problemov v zvezi s knjigo in težav med tiskanjem. Kasneje sta z Jankom Blažejem izdala knjigo Himalaja in človek o prvih vzponih v Himalaji.
Himalaja je bila vedno njegov oddaljeni cilj. Zaradi tega se je dvakrat udeležil odprav Planinske zveze v francoske Alpe, kar naj bi bila priprava za višje cilje. Bil je tudi v Sovjetski zvezi na Pamirju.
Bil je član Gorske reševalne službe, kar je postalo v kasnejših letih bistveno področje njegove dejavnosti. Ko je postal načelnik ljubljanske postaje GRS, se je lotil dela s prav tako odločnostjo, včasih celo silovitostjo, kot vseh prejšnjih opravil. Brez dvoma je Gorsko reševalno službo organizacijsko postavil na nove temelje. Poskrbel je za učinkovito povezavo s takratno Ljudsko milico in s tem bistveno izboljšal obveščanje, prevoze in brezžične zveze. Pri reševalni akciji s Kočne je začutil bolečine v kolenu. Izkazalo se je, da gre za resno zadevo in da je konec njegove aktivne vloge v gorah. Kljub temu je še vedno deloval pri vodenju GRS, s himalajskimi načrti pa je bilo žal konec.
Medtem je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani in kasneje opravil doktorat na Univerzi v Zagrebu. Služboval je na Inštitutu Jožefa Stefana, kjer se je v začetku posvetil raziskovalnim nalogam, nato pa je deloval predvsem na organizacijskem področju in dolga leta zasedal vodilna mesta v Inštitutu. Za svoje delo je prejel tudi Kidričevo nagrado.
Z Igorjem Levstkom smo izgubili še enega člana tako imenovane druge generacije alpinistov, ki je začela s plezanjem leta 1948 in je v naslednjem desetletju ogromno prispevala k razvoju le-tega pri nas.

Mitja Kilar