Žrtev Špikove stene

Akademik Albin Zupan iz Ljubljane se je smrtno ponesrečil na steni v Martujkovi skupini 

Ljubljana, 28. avgusta 1939

Iz Martuljka je včeraj prispela žalostna vest, da so naše planine spet zahtevale življenje mladega turista, ki ga je plezalna strast premamila, da se je nevešč lotil pretežke ture, s katere je omahnil v smrt. 18-letni Albin Zupan, študent arhitekture na ljubljanski tehniki, brat našega znanega smuškega skakalca in sokolskega telovadca Zupana, se je v soboto popoldne odpeljal v Kranjsko goro, da bi se povzpel, kakor je pravil sopotnikom v vlaku, na Oltar v Škrlatični skupini. Med potjo pa se je Zupan premislil in je namesto v Kranjski gori izstopil že v Martuljku. Bil je dobro opremljen za plezalno turo. Imel je s seboj vrv in plezalnike. Tajnost, zakaj je Zupan izpremenil svoj načrt in se napotil namesto na Oltar, v Martuljkovo skupino, je pokojnik odnesel s seboj. V Martuljku je Zupan nekje prenočil in se zarana napotil pod Špikovo steno.

Kakor se lahko sklepa po kraju, kjer se je bil kasneje ponesrečil, je hotel preplezati severno Špikovo steno, na najtežjem in najnevarnejšem mestu, v tako zvani »skalaški smeri«, ki sta jo nekako pred 10 leti premagala znana plezalca Pavla Jesihova in Milan Gostiša. Poslej plezanje v tej nevarni smeri še ni bilo ponovljeno. Severna Špikova stena zahteva tu prvovrstnega, dobro izvežbanega plezalca, ki do kraja obvlada plezalno tehniko. Zupan je moral preplezati že nekako polovico stene, ko ga je dohitela usoda. Omahnil je z navpične strmine in po večkratnem preobratu v zraku padel 200 m globoko na melišče pod steno. Nesreči, ki se je zgodila nekako ob 11. dopoldne, je bil v njeni poslednji fazi priča neki turist, ki je pešačil na izlet k »Pod srcem«. Iznenada je zaslišal za seboj neko čudno vršanje, in ko se je ozrl kvišku, je ravno še videl, kako je ponesrečeni Zupan treščil na melišče pod Špikovo steno. Videl je tudi, kako se je za njim zvrtinčila tudi plezalna vrv, s katero se je poprej varoval v steni. Od silnega padca na ostro kamenje melišča si je nesrečni Zupan polomil roke in noge ter si utrl lobanjo, tako da je bil nedvomno pri priči mrtev. 

Čim se je v gorenjskem kotu izvedelo za nesrečo, se je v Martuljku zbrala reševalna odprava, ki jo sestavljajo pod vodstvom dr. Uroša Zupančiča sami znani plezalci z Jesenic. Reševalci so se davi na vse zgodaj napotili pod Špikovo steno, da preneso ponesrečenčevo truplo v dolino, kjer bo v Martuljku ali pa na Jesenicah položeno na mrtvaški oder. Tragična nesreča mladega Albina Zupana je vzbudila zlasti v mlajši generaciji naših turistov, ki ga je dobro poznala, globoko obžalovanje.

Jutro, 29. avgust 1939 – dLib.si

Kako se je ponesrečil Albin Zupan 

Reševalci pripovedujejo o njegovi nesreči in reševanju 

Jesenice, 29. avgusta 1939

O tragični nesreči 22-letnega gradbenega tehnika Albina Zupana, ki je omahnil s strme stene Špika, smo zvedeli še naslednje podrobnosti. Pokojni Albin se je mnogo bavil z alpinistično literaturo in je poznal teoretično vse smeri v naših Alpah, tako da je bil v tem pogledu popolnoma podkovan za tako turo. Prenaglo pa je hotel začeti s težkimi turami in to ga je stalo življenje. 

V soboto je krenil v Martuljek. Tam je pričakoval družbo, ki pa ni prišla. Zato se je v nedeljo zjutraj sam napotil proti severni steni Špika. Naglo je pridobival na višini in turist Franc Šorli ga je opazil, kako drzno pleza že proti Dibonovi polici in preko nje. Ob 11. dopoldne pa je Šorli nenadno zaslišal nad seboj šumenje rušečega se in padajočega kamenja. Ozrl se je proti sredini stene in videl, kako je neznan turist strmoglavil s stene. Odbilo ga je od stene in padel je preko črnih previsov na ploščat teren, kjer je obležal. Šorli je naglo splezal do njega in po legitimaciji ugotovil, da je ponesrečenec Albin Zupan z Jesenic. Takoj se je vrnil v dolino in obvestil starše in reševalce. Že v nedeljo zvečer sta se napotila z Jesenic Uroš Zupančič in Moré, med potjo sta pa dobila še Dovjaka in Dolarja. Vsi štirje so prenočili v Martuljku in obvestili še druge reševalce, ki so bili slučajno v Vratih, da pridejo za njimi v Špikovo steno. 

Dovjak, Moré, Zupančič, Dolar in Medja so zjutraj zarana odšli v steno, da poiščejo ponesrečenca. Ob 7. zjutraj so bili že na kraju nesreče. Ponesrečenec je ležal v spodnji tretjini Špikove stene in je bil močno razbit. Glava je bila izmaličena, truplo vse potolčeno. Ob 11. dopoldne so prišli še drugi reševalci pod vodstvom Jožeta Čopa, ki so Zupana povezali v rjuhe in juto ter pričeli s težkim prenosom preko stene v dolino. Ker so bili reševalci vsi dobri plezalci in vsestransko dobri reševalci, je delo kljub težkemu terenu naglo napredovalo. Po štirih urah napornega dela so bili pod steno. To je bilo okrog 16. ure. A dve uri pozneje so bili že na postaji v Martuljku, kjer jih je čakala komisija, ki si je ogledala truplo. Avtomobil je Zupana takoj prepeljal na Jesenice, kjer bo jutri pokopan. 

Zupan je bil sin vlakovodje z Jesenic in brat priznanih sokolskih smučarskih prvakov. Je obžalovanja vreden primer, da mlad, vsestransko teoretično podkovan človek tako naglo konča v planinah. Zupanova smrt je bolestno odjeknila med Jeseničani, saj je to prvi primer, da se je pri plezanju ponesrečil Jeseničan.

Jutro, 30. avgust 1939 – dLib.si

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja