Namesto povzemanja promocijskega sporočila, ki smo ga prejeli!
Slovenski vrhunski alpinisti, tudi tisti, ki so večinoma že vsi mrtvi, so nekoč znali zapisati precej trdo besedo o nagradah, kot so Zlati cepini. Takrat je bilo branje teh mnenj tudi predstavitev tehtnosti oziroma vrednosti. Danes pa se zdi, da o »uspehih svojih pripadnikov« pompozno poročajo le še plačani medijski promotorji. Bleščijo imena, sijejo fotografije, a kaj pravzaprav ostaja? Kje so resnični izzivi za visoki alpinizem, ki ga predstavlja?
Alpinizem je bil (nekoč) prostor presežkov — tehničnih, etičnih, duhovnih. Danes pa je razcepljen med dva svetova: drag segment potrošnje, ki ponuja priložnost za izstopanje, in rekreativni pobeg v naravo, ki se pogosto izogiba sistematičnemu pristopu. Med njima zeva praznina, ki jo je nekoč zapolnjeval športni alpinizem — z jasnimi cilji, treningom, generacijskim prenosom znanja.
Ueli Steck je bil morda zadnji, ki je to praznino zapolnil. Njegov pristop je bil profesionalen, cilji merljivi, trening sistematičen. Danes Benjamin Védrines morda ubira podobno pot, a širši trend je razpršen. Knjige, kot je Mountaineering Reimagined avtorja Steva Hous(e)a ostajajo bolj izjema kot pravilo.
Posebna omemba ali podkategorija? O ženskih vzponih in nagradah Piolets d’Or
Montagnes-magazine/Pauline Boulet: Seznam pomembnih vzponov za leto 2024, tako kot žirija, še zdaleč ni uravnotežen glede na spol. Od ustanovitve nagrade Piolets d’Or leta 1992 sta jo prejeli le dve alpinistki, kar kaže na očitno vrzel v priznavanju ženskih dosežkov v visokem alpinizmu.
V poskusu, da bi to pomanjkljivost vsaj delno odpravili, so organizatorji v zadnjih dveh letih uvedli posebno omembo za promocijo ženskega alpinizma. Letos je bila ta omemba podeljena že pred slovesnostjo – poteza, ki odpira več vprašanj kot odgovorov.
Je bila odločitev sprejeta zato, da se izogne vtisu ustvarjanja podkategorije, ki bi zasenčila morebitne zmagovalke Zlatih cepinov? Ali morda zato, da se ženski dosežki poudarijo kot samostojni in celoviti, ne da bi jih sistematično primerjali z moškimi kolegi? Ali pa obratno, da se ločijo resnično izjemni vzponi od tistih, ki so sicer spodobni, a si ne zaslužijo vse pozornosti?
Vprašanja ostajajo odprta. A jasno je, da je razmislek o enakovrednem priznavanju dosežkov v alpinizmu nujen ne le zaradi pravičnosti, temveč zaradi celovitosti podobe tega športa. Če je alpinizem res prostor presežkov, potem mora biti tudi prostor za vse, ki jih dosegajo.
Kaj so danes resnični izzivi?
Najambicioznejši cilji v himalajskem alpinizmu niso več zgolj vzponi na vrhove, temveč prečenja masivov – brez dodatnega kisika, brez obleganja, brez vnaprejšnjih taborov. Prečenje masiva Lhotse na primer še nikoli ni bilo uspešno izvedeno. Tudi dvojni vzpon Messnerja in Kammerlanderja na Gasherbruma ne šteje za prehod v pravem smislu.
Tehnične stene, kot so južna stena Lhotse Shar, zahodna stena K2 v alpskem slogu ali Magic Line na K2, ostajajo nepreplezane v čistem slogu. Morda bomo kmalu priča plezanju v JV steni Turkizne boginje, steni brez zarisane linije, ki je pozvala Holečka in Groha … In vendar se pozornost seli drugam — na šesttisočake, katerih imena niti izkušenim ne povedo ničesar.
Raziskovanje, ne ponavljanje
Preizkušeni Mick Fowler je eden redkih, ki vztraja pri raziskovalnem alpinizmu. Vsako leto najde nove objekte, nove smeri, nove zgodbe. Njegov pristop je skromen, a vizionarski. In morda je prav to tisto, kar alpinizem danes potrebuje: manj spektakla, več vsebine.
Tudi v hitrostnem plezanju je čas za premislek. Smer The Nose na El Capitanu je že dosegla svoje meje. Birokratske ovire in regulacije so jo naredile nedostopno. Zato je smiselno iskati nove referenčne smeri — kot sta Pot večnega ognja na Trango Nameless ali Jezdeci nevihte v Torres del Paine.
Alpinizem kot oblika življenja
Alpinizem ni le šport. Je oblika življenja, izobraževanja, profesionalne discipline. Je del gradbeništva (nekoč so alpinisti predelali še in še višinskih del, da so zaslužili za odprave, paradoksalno, danes z državnimi podporami slabši rezultati), reševanja, obrambnih sistemov. In je prostor, kjer se mladi učijo odgovornosti, vztrajnosti, skupnosti.
Če je alpinizem oblika življenja, potem so njegovi izzivi »vedno in povsod«. A da bi jih lahko dosegli, potrebujemo večletne večstopenjske priprave. Potrebujemo jasne smernice. Potrebujemo pogum, da se vprašamo: ali je res vse kar blešči zlato? Se morajo (vsaj nekatere) alpinistične šole preoblikovati za vzgojo vrhunskega kadra? Je še čas, da se ujame vlak? Najbrž ni bilo podeljevalcem prestižnih priznanj nikoli dana možnost, da kakšno leto nebi podelili nagrade, saj bi tudi tako lahko usmerili tok vzponov, ki ga predstavlja Piolets d’Or …
PN
