Kamniški občan, 11. november 1973
V soboto, 3. novembra, sta praznovala zlato poroko Franc Erjavšek in žena Ivana. Oba sta izpod Kamniških planin in oba stara 75 let. V življenju so se jima rodili štirje otroci, med katerimi je Slavka že 13 let oskrbnica planinskega doma v Kamniški Bistrici. Na žalosten način sta izgubila hčerko Milico, ki jo je ob katastrofalni poplavi v oktobru 1933 odnesla Bistrica, ko se je podrl most, na katerem so stali ljudje. Mater Ivano pa so pri reševanju iz vode zelo poškodovali z železno ostjo, da so jo morali odpeljati v bolnišnico.
Po poročnem obredu pred matičarjem v Kamniku sta zlatoporočenca še enkrat rekla »da« v Kamniški Bistrici v znani planinski kapelici, kjer sta se vzela natančno pred pol stoletja. Na slavnostnem kosilu je 40 svatov zaželelo zlatoporočencema še mnogo let krepkega zdravja.
Franceta Erjavška pozna pač vsak planinec, saj je bil oskrbnik planinske koče, vodja reševalne ekipe, graditelj planinskih potov, lastnik zavetišča na Mali planini in izvrsten vodnik po planinah. Ker bo prihodnji mesec praznoval tudi 75-letnico življenja, se spodobi, da kaj več omenimo o njegovi vsestranski dejavnosti.
Slavljencu Francetu smo zastavili nekaj vprašanj. Najprej, kaj nam lahko pove o svoji mladosti.
»Rodil sem se pred 75 leti v Stranjah. Ko sem bil star 4 leta, smo sepreselili na Uršičevo kmetijo v Bistriški Konec. Oče si je služil kruh kot drvar pri korporaciji, nekoč pa ga ni bilo več domov, smrtno se je ponesrečil pri spravljanju hlodov po Bistrici. Takrat sem bil star 12 let. Vse breme za preživljanje družine je odslej slonelo na materi. Nabirali smo zdravilna zelišča, ki jih je odkupoval trgovec Lukman v Ljubljani, moj prvi zaslužek je bil, ko sem za 6 krajcarjev vodil nekega turista na Brano.«
Kdaj ste postali gorski vodnik?
»Leta 1923 sem napravil izpit pred komisijo v Ljubljani.« Pokazal nam je knjižico gorskega vodnika s pohvalami turistov, ki jih je spremljal.
Bili ste vodja reševalne ekipe v Kamniških planinah. Povejte nam nekaj iz dolgoletne prakse. Večkrat smo brali: Reševalna ekipa štirih bratov Erjavškov.
»Leta 1922 so ustanovili v Ljubljani gorsko reševalno službo za Kamniške planine. Postal sem vodja ekipe 6 članov, med njimi so bili še trije Erjavški, dva moja brata in en bratranec. V petdesetih letih sem sodeloval pri malone vseh nesrečah v Kamniških planinah.«
Koliko je bilo po Vašem smrtnih žrtev v Kamniških planinah?
»Smrtnih nesreč je bilo od leta 1912 dalje 83, devet pa je bilo žrtev plazov. Raznih poškodb, ki so terjale posredovanje reševalcev, pomnim 63. Turistov, ki so se izgubili v planinah in tavali v neznanem, sem 20 varno pripeljal v koče.«
Še nekaj o Vaši planinski turistični dejavnosti.
»Več let sem bil z ženo oskrbnik koče na Kokrškem sedlu. Leta 1937 sem odprl v Stahovici št. 7 krčmo, ki sem jo vodil do leta 1963. Po vojni so bile na Veliki planini razrušene in požgane vse pastirske koče, da o planinski niti ne govorimo. Turisti se niso imeli kam zateči. Na Mali planini sem zgradil skromno planinsko zavetišče, ki je bilo do dograditve domžalskega planinskega doma edino zbirališče planincev. Zdaj ga ima v najemu ljubljanska tovarna Saturnus.«
France Erjavšek se še vedno s prožnim korakom vzpenja po planinskih strminah, ki jih je že tolikokrat prehodil v življenju. Želimo mu, da bi z ženo dočakala še več jubilejev.
Ivan Zika
