Če morda komu (še) ni bilo jasno, zakaj ob »navidezni obnovi« (beri pranju denarja brez primere) infrastrukturno ministrstvo, njih »strokovnjaki«, »inženirji« ter »projektanti« in dokaj arogantna gospa v visokih petkah tako malomarno gradi(jo) oporne zidove, vlačijo dnevno s težkimi tovornjaki, vedno nove in nove skale ter presuh beton na poti na planine (Krvavec, Velika planina, itd itd, …) s katerih jih je narava pognala v doline, je sedaj zadeva jasna. Potrebna je še večja turistična ponudba, ki bo nastala prav v namenskih luknjah. Na skritih lokacijah v Alpah (že) pripravljajo nove generacije svizcev, ki domujejo v »zložbah«.
Nekaj primerkov in njihove »težave« je posnela Martina’s Marmot Moments: A new hole in the wall, a new beginning… but is it really a home? odpira presenetljivo resnično zgodbo: svizec, ki si skuša ustvariti dom v razpoki zidane poti, med turisti, psi, fotoaparati in hrupom. To ni romantična pravljica, temveč posledica človekovega poseganja v gorski prostor.
Svizci, ki niso več čisto divji
V številnih alpskih dolinah — od Avstrije do Italije in tudi pri nas je tak načrt — so se pojavili t. i. »turistični svizci«.
To so živali, ki: živijo ob kočah, parkiriščih in razglednih točkah, so (vse bolj) navajene ljudi in se jih ne bojijo, se prehranjujejo z ostanki hrane, se selijo v zidove, kamnite zložbe in celo pod lesene terase, postanejo del »ponudbe«: fotografiranje, hranjenje, bližnji posnetki.
Marsikje so kamnite zložbe, ki jih obiskovalci dokončno zgradijo kot »spominek«, »umetnost« ali »instagram točko«. A to ni dobro: zložbe spreminjajo mikrohabitat, rušijo naravne travniške strukture, privabljajo svizce na nevarna območja (poti, ceste, psi), povzročajo konflikte med živalmi in ljudmi. Svizci so specialisti za visokogorske travnike, ne za zidane stene.
Življenje »turističnega svizca« je (tako kot naše) polno tveganj: neprimerna hrana (kruh, čips, jabolka, …) povzroča prebavne motnje in debelost, psi in lovci jih lahko poškodujejo ali ubijejo, bližina ljudi zmanjšuje njihovo naravno previdnost, pomanjkanje pravih rovov pomeni manj varnosti pred plenilci, stres skrajšuje življenjsko dobo, podnebne spremembe že same po sebi ogrožajo njihovo hibernacijo.
Video to pokaže zelo jasno: svizec, ki išče dom v razpoki zidu, je žival, ki je izgubila svoj pravi prostor.
Čeprav so prikupni, igrivi in fotogenični, svizci niso tam zato, da bi zabavali obiskovalce.
So del občutljivega visokogorskega ekosistema, ki ga je človek s svojo prisotnostjo hitro porušil. Svizec, ki živi v zidu, ni »prijazen lokalni lik«, temveč divja žival, ki se prilagaja na napačen način … Luknje niso samo v proračunih. Na planinah goreči jacuzziji pa so tudi nekak simbol (prenehanja) turistične »svobode« …
PN
