… a nekatere bolezni prihajajo od drugod in z njimi tudi novi izzivi za naše planine, za čas, ko bo žafran odcvetel
V Italiji so pred kratkim razrešili »veterinarski misterij«, ki je sprva zvenel skoraj neverjetno: na več kmetijah v Trentinu so se pri govedu pojavile majhne krvaveče luknjice, tanke sledi krvi po vratu in telesu, brez kakršnihkoli znakov napada plenilcev ali poškodb v hlevu.
Veterinar Michele Dallapiccola je po objavi primera prejel namig kolega, ki ga je spomnil na študijo iz leta 2010. Ta je opisovala parazita Parafilaria bovicola — nekoč omejenega na tropske kraje, danes pa zaradi milejših zim in daljših toplih obdobij že prisotnega v Alpah.
Parafilaria bovicola je nematod, ki ga prenaša obrazna muha (Musca autumnalis). Njegov življenjski krog je neprijeten, a preprost: muha odloži jajčeca na gobec živali, ličinke prodrejo v tkivo, več mesecev potujejo pod kožo,spomladi odrasle samice pregriznejo pot na površje, nastane majhna krvaveča ranica, ki jo muhe znova obiščejo — in širijo okužbo.
Dallapiccola je diagnozo potrdil z rezom v kožo prizadete krave: v mišičnem sloju je našel živo ličinko, ki se je še premikala.
Pr nas se (zaradi suše še malo pozneje) začenja sezona planinskih pašnikov, kjer se bodo podobne razmere hitro ponovile. Na območjih, kot je Velika planina, kjer se (zaradi nerazložljive obsedenosti) prepletajo: množični obiski, kamor skozi celo leto dovažajo vse mogoče (od skal do vode), kjer so tudi dežurni krivci psi, ki se »socializirajo« med čredo prekomernega turizma, motoristi, traktorji, pastirsko živino in vse manj tradicionalnega znanja, bo veterinarsko breme še večje.
Pastirji, ki so si »njega dni« znali pomagati sami, bodo morali obvladovati parazite, poškodbe, okužbe, stres živali, hkrati pa se soočati s »tržniki« in z obiskovalci, ki pogosto ne razumejo, da je planina delovno okolje, ne tematski turistični park.
Nekoč so bile na planinah ženske, ki so znale prepoznati težave, še preden so postale resne: Debevčeva Zefa (Jožefa Humar), nedavno Turkova Kati in druge pastirske zdravilke ter zdravilci, ki so poznali rek: »Za vsako bolezen rož’ca raste.«
Poznali so rastline, znake bolezni, vedenje črede. Danes se to znanje izgublja, nadomeščajo pa ga: antibiotiki, sezonski delavci, veterinarji, ki pokrivajo ogromna območja in (nevarni) psi, ki jih lastniki pripeljejo na »vodene tečaje socializacije«.
V takem okolju se vse mogoče in tudi paraziti, kot je Parafilaria bovicola, širijo hitreje in jih je težje obvladovati.
Veterinarji priporočajo: nadzor muh (repelenti, pasti, tretmaji), zgodnje zdravljenje ob vrnitvi živine s planine, pozornost na prve znake krvavečih pik, omejevanje stika z živino, izobraževanje pastirjev in obiskovalcev.
Zdravljenje z ivermektinom deluje, a šele mesece po okužbi, zato je ključna preprečitev širjenja.
Primer iz Italije ni osamljen (a v pomanjkanju »domačega teksta« ga lažje vključujemo). Je opozorilo, da se bodo bolezni, ki so bile nekoč daleč od Alp, zaradi podnebnih sprememb in intenzivnega turizma vse bolj pogosto pojavljale tudi pri nas.
Planine bodo zaradi (pre)bogatih subvencij ostale prostor tradicije, a bodo hkrati postale veterinarski laboratorij prihodnosti, kjer se bodo srečevali: staro znanje, sodobna medicina, podnebne spremembe in pritisk množičnega obiska.
Rek »za vsako bolezen rož’ca raste« še vedno drži — a danes ga moramo brati širše: rož’ca je lahko rastlina, znanje, preventiva ali tehnologija. Najbolje pa delujejo, kadar »ras(t)ejo« skupaj.
