Dokumentarni film Marie Lachaud in sodobni glas žensk v gorah
V letu 2025 je francoska režiserka Marie Lachaud (Maison de la Montagne) posnela dokumentarni film Accrochées, ki ga letos vrtijo v francoskih (kino)dvoranah. Gre za skoraj intimni portret treh žensk, ki so svojo strast do gora spremenile v z gorami tesno povezan poklic, življenjski slog in prostor ustvarjanja. 66 minut urejene vsebine, spremlja poletno sezono v masivu Écrins in razkriva, kako se tri prijateljice — vsaka na svoj način — navezujejo na gorski svet.
Sophie Loos – oskrbnica zavetišča Sélé
Sophie je srce in duša visokogorskega zavetišča.
Njeni dnevi so polni ritma: kuhanje, logistika, sprejem in oskrba obiskovalcev, odgovarjanje na vprašanja o razmerah, hkrati pa ohranjanje tistega redkega daru — dobrega razpoloženja na 2600 metrih.
Film jo ujame v trenutkih, ko je oskrbnik več kot le poklic: je posrednik med goro in ljudmi.
Laurette Gougeon – artistka, režiserka, žonglerka med svetovi
Laurette poskuša najti ravnotežje med cirkuško umetnostjo, režijo in življenjem v gorah.
Njena zgodba je zgodba o iskanju meje med ustvarjalnostjo in izgorelostjo, o tem, kako ostati zvest svoji strasti, ne da bi se v njej izgubili.
Aurélia Lanoë – gorska vodnica, ki živi na vrhovih
Aurélia je alpinistka, vodnica, ki se na vrhovih in v stenah počuti doma.
Film jo spremlja pri vodenju strank, pri drobnih trenutkih veselja, ko nekdo prvič stopi na vrh, in pri tistih tišjih, ko se zaveda, da je njena naloga več kot le voditi — je odpirati vrata sanjam drugih.
Skupaj tvorijo portret žensk, ki so si v tradicionalno moškem svetu izklesale svoj prostor — ne z bojevitostjo, temveč z vztrajnostjo, znanjem in ljubeznijo do gora. V času, ko se v Alpah vse pogosteje govori o varnosti, profesionalizaciji, pritisku turizma in izginjanju tradicionalnih znanj, film prinaša nekaj redkega: človeško zgodbo, ki vrača pozornost k bistvu — k ljudem, ki v gorah živijo, delajo in sanjajo.
Aurélia Lanoë danes: od filma, južnih alpskih sten do severne stene Grandes Jorasses
Aurélia Lanoë kot tudi ostale svojo zgodbo piše naprej. Pred dnevi je skupaj s Silvio Loreggian preplezala severno steno Grandes Jorasses, eno najhladnejših, najresnejših in najbolj simbolnih sten Alp. Silvia je o navezi zapisala: »Ko sva se odločili, da greva skupaj, so vsi dvomi izginili. Bila je prava soplezalka, ob pravem času. Prvič sem imela občutek, da je ženska naveza ključ, da smer doživim 100‑odstotno — popolnoma prisotna in popolnoma prepričana v to, kar počnem.«
Njuna tura je bila dolga, ledena in polna kontrastov: nočni dostop od Leschauxa, odlične razmere v spodnjih dveh tretjinah, krhka skala v zgornjem delu, mrzla senca stene in nato tek navzdol v mehkem snegu — vse v enem dnevu, ki se je končal natanko tam, kjer se je začel.
Silvia je dodala še misel, ki bi lahko bila tudi moto filma: »Alpinizem ni (le) sebičnost. Je eden najboljših življenjskih učiteljev.«
