V 133. številki revije Meridiani Montagne je dolg članek Serafina Ripamontija, posvečen velikemu alpinistu, rojenemu v Reklanski dolini, ki je (tudi) v Julijcih zapisal izjemne strani.
Definicija »gorski tat« se je Ignazia Piussija (22. april 1935 – 11. junij 2008) prijela kot neizbrisen pečat. Naziv, za katerega se ne ve kako zelo mu je bil všeč, izhaja iz njegovega skoraj tajnega pristopa do sten in samega alpinističnega okolja. Od tod intuicija Nerea Zeperja, da tako naslovi uspešno biografijo, posvečeno Piussiju. Predvsem na začetku je Ignazio preplezal veliko gora in sten, na svoj način: tvegal brez postavljanja meja. Tako je puščal neizbrisen pečat tudi v stenah, ki so veljale za »nemogoče«. Članek omogoča, da se ponovno sledi Piussijevim najpomembnejšim vzponom tudi daleč od domačih sten. Predvsem pa razkriva tudi manj znane vidike življenja »gorskega tatu,« začenši z njegovim napornim otroštvom v družinski planinski koči.
Nekaj kratkih odlomkov iz članka Serafina Ripamontija z naslovom »Il mestiere di essere Piussi«.
… Konec štiridesetih let prejšnjega stoletja je v dolino zahajalo že več plezalcev. Ignazio jih opazuje, kako gredo mimo, in na skrivaj gleda za njimi, ko plezajo. Ali je možno, da ni sam sposoben storiti enako? Z lahkomiselnostjo šestnajstletnika se odloči preizkusiti v Spigolo dell’Ago solidni IV. Za to noro avanturo najde spremljevalca Arnalda Perissuttija, ki se mu očitno zlaže, da je že vešč plezalec. Sam razplet gre nekako takole: »Plezala sva kakor sva, brez vrvi, v kratkih hlačah. Imela sva srečo!,« Tako je Piussi vstopil v svet alpinizma: prikrito kot »tat(ič),« kot ga opredeljuje Nereo Zeper v znameniti knjigi, posvečeni njegovemu življenju: Ladro di montagne (1997). Zelo spreten tat, ki pa se kmalu posveti vse bolj ambicioznim »udarcem«. Njegov podpis je nedvoumen, …
Podvig na Scotoniju, ki Scoiattolije pusti brez besed
… Stene daljnih vzhodnih Alp ne glede na to, kako veličastne in zahtevne so, so predaleč od svetišč alpinizma, da bi Piussiju in njegovim tovarišem dale slavo, ki si jo zaslužijo. Potrebujejo bolj prestižno gledališče. Priložnost, da konča v soju žarometov, je prišla leta 1955, ko se je nekdo odločil pomagati »Robinu Hoodu« iz Val Roccolane in mu plačal potovanje v Dolomite destinacijo, ki je preveč presegala njegove omejene finance. Cilj je Via degli Scoiattoli, v južni steni Cima Scotoni. Lino Lacedelli, Bibi Ghedina in Guido Lorenzi so smer splezali tri leta prej, premagali izjemne težave in menili, da je »nemogoče ponoviti«. Piussi v navezi z Lorenzom Bulfonom, naključno rekrutiranim na kraju samem po umiku zaupljivega Perissuttija, ki ga je oslabil bronhitis, to premaga brez težav. Tam, kjer so se prvi plezalci morali zateči k halucinacijskemu pripomočku tričloveške piramide in plezati v stremenih, Ignazio preklopi na prosto plezanje. Na meliščih ob vznožju stene stojijo celo »Cortinske veverice« in gledajo z odprtimi usti.
To je prvo dejanje scenarija, ki se bo v naslednjih letih večkrat ponovil s Piussijem, ki bo vedno tam (kjer je treba) in bo tekmoval z najbolj znanimi imeni mednarodnega alpinizma za najbolj zaželene prve vzpone, …
Zimski alpinizem in ustvarjanje
…Šestdeseta so bila tudi velika sezona zimskega alpinizma in Piussi je tudi tukaj pustil svoj neizbrisen pečat. Od 28. februarja do 7. marca 1963 je v navezi z Redaellijem in Tonijem Hiebelerjem, sledili so mu Roberto Sorgato, Marcello Bonafede in Natale Menegus, v najhladnejšem letnem času prvi preplezal kilometer visoko steno v severozahodni steni Civette po smeri Solleder. To so bile še »prave« zime in takole plezanje po steni brez kuhalnika, kjer bi stopil vodo in pogrel hrano, je bilo enako samomoru, a usoda je hotela, da se že pri prvem bivaku izkaže, da previdnostnega orodja ni nikjer. Zvitost in praktičnost furlanskega alpinista znova priskočita na pomoč, ko se iz plezalca prelevi v veščega kurjača: vsak večer s skalnim kladivom razbije enega od številnih lesenih zagozd v njihovi opremi in z neločljivim lovskim nožem izdolbe manjše drobce, ki jih uporabi kot kurilo za ogenj. Večerja je postrežena…
